Kako jim to uspe?

Zanima me, kako ljudem uspe, da v tako kratkem času (vsaj navidezno) spoznajo toliko ljudi in se z njimi povežejo.

Sem introventirana, ampak sigurno niso vsi ekstrovertirani. Zgodba pa se mi ponavlja: v 1. letniku faksa (ravno še pred korono) so se večinoma vsi med sabo hitro spoznali (pa nas je bilo bistveno več kot za en razred). Razumem za tiste, ki so v študentskih domovih, ampak tudi vozačev nas je bilo veliko. Enako v 1. letniku srednje šole: kar naenkrat vsi povezani. Podobna zgodba na jezikovnem tečaju.

Ne rečem, da sem bila vedno osamljena, ampak sprašujem se, kje sem delala napako. Težko si zapomnim imena, na družabnih omrežjih nisem preveč aktivna, je morda to razlog? Tudi teme za pogovor mi ni enostavno najti. Kakšen nasvet, da vsaj v službi ne bom čisto out?

Eno je pa tudi samo navidezno in površno. Realno gledano v enem tednu ne dobiš 20 najboljših prijateljev. Če želiš, se lahko uštuliš na skupinsko malico in malo poklepetaš med odmori, samo to niso prijateljstva ampak poznanstva. Prav je, da poznaš razliko in upoštevaš omejitve tega.

začni izražat zanimanje za druge, ne samo zase.

načeloma delujejo poznanstva tako, da izkažeš interes za nekoga drugega. lej, sori, dokler te drugi ljudje ne zanimajo niti toliko, da bi si njihova imena zapomnila, se mrežit pač ne boš mogla.

če je človek introvertiran, pač mora vložiti dosti več energije v mreženje, kot če je ekstrovertiran.

Ljudje te morajo ZANIMATI. POSLUŠATI jim moraš. Ne samo stati zraven in premišljati kaj boš rekla, ko bo pavza, ampak res poslušati. Preveč se ukvarjaš sama s sabo, za druge nimaš ne časa, ne energije.

To ti lahko povem, ker sem sama enaka, ampak sem to že zdavnaj pogruntala in se zdaj zavestno potrudim, da me ljudje zanimajo, oziroma se fokusiram pri stikih na njih in ne sama nase.

Tud mene ne zanimajo stvari ne teme ki jih imajo moji kolegi.

Z nikomur nocem bit prijatelj ker se moram pol prilagajat.

Najrajsi sem sama in se uzdam u sebe. Kadar sem se v drugega sem bila jezna na koncu.

Pomanjkanje interesa imam.

Npr se menijo o igrcah men je to mim,se menijo kam grejo pit in kadit,spet ni to zame.

Grejo v kino ni zame, grejo na rd ni zame.

Uglavnem sem dolgocasna ko sto mater.

Ko pa sem prevec sama. Pa zacnem bit zalostna zakaj sem taka. Pa si ne morem pomagat. No lahko se delam da poslusam se pogovarjam. A zravn cutim kako to nisem jz. Prov  vidim da foliram , in ni mi fajn.

Edino kar imam izrazen je pa pomoc drugim. Ce rabijo kaj za solo kak esej karkoli. Ampak spet tistim ki pokazejo vsaj mal interesa da so najprej sami poskusil se ucit .ce vidim lenobe,jim zavrnem pomoc.

In v tej druzbi nas 15 kolegov, sem samo jz ceplena.

Ze tuki se nase mnenje razlikuje ampak se spostujemo. Ne pa tak ko vi starci k se zmerjate med seboj.

Hocem povedat

Ja manjka mi interes do ljudi in nism si jz to zbrala ampak je v meni.

Kaj pa tebe zanima? Pa če se nekdo o roj. dnevu pogovarja te ne zanima? Mislim če te ne zanima da ima nekdo roj. dan ne vem zakaj hočeš bit prijateljica z takim človekom. Ker če te tudi take osnove o človeku ne zanimajo….

Mislim prijateljstvo ni samo to da sta ista dva skupaj. Jaz imam prijateljice, z zelo drugačnim stilom življenja in razmišljanja kot imam jaz. Pa se razumemo. Nekaj skupnega pa seveda moraš imeti. Ne vem zakaj se o šoli ne pogovarjaš? To vam je skupno. Pa zagotovo imaš kakšno zanimanje no. Če pa nimaš pa mogoče delaj na tem, ker te drugače čaka ekstremno dolgočasnih in osamljenih 50+ let.

ni žleht namig, ampak, pri mladih ovohavajočih in spoznavajočih se med seboj velja: povohaj se pod pazduho, povohaj svoja oblačila, svoj telesni vonj, kako je z zobovjem, čistočo in urjnostjo las, zadahom iz ust?; morda  to koga v tvoji bližini že v štartu odbije.

Sicer nisem intro, ekstro tudi ne, vsaj zdi se mi, da sem nekaj vmes.

Vcasih stojim in se mi res nic ne da, kaj vem, na kakem tecaju ali kje, nimam interesa spoznavat nove ljudi, pa se kar najdejo eni, ki me ogovorijo in bi se druzili. Ta neinteres pri meni ne deluje.

Druga stvar, imen si ne zapomnim. Zelo tzeko. Sploh recimo, na kakem tecaju, ko je naenkrat vec novih ljudi, nimam pojma, kako je komu ime. Meni osebno so imena nepomembna, si veliko bolj zapomnim druge detajle o cloveku, pa ne glede videza, ker tega si tudi slabo zapomnim, ko nekoga spoznam, zapomnim si, kaksne volje je bil, kaksno energijo je oddajal, pa en kup nepomembnih malenkosti.

Drugace, ko se mi da, sem pa cisto druzabna in znam koga ogovorit cisto mimogrede, tudi v vrsti na blagajni recimo.

Nekih novih znanstev si pa ne iscem, imam svoj krog in ta mi zadostuje, kaksen padalec sem in tja je ze fajn, za popestritev, a mislim da pri mojih letih je ze tezko ustvarit neka nova prijateljstva, ker to terja precej casa in pozornosti, da se razvije.

V bistvo počneš, kaj meniš da je pravilno in se tako vedeš, ko vidiš skupino neznancov, kar je popolnoma pravilno. Tudi sam se vedem podobno. To pomeni, da so te starši dobro vzgojili, kar boš kasneje v zivljenju spoznala da je zelo dobro. To pomeni, da dejansko se moreš z nekom pogovarjat fizično, in če vidiš da ima ta oseba podobno razmišlanje, kot ti potem se to spremeni v prijatelstvo. Glej mediji, novice itd. poročajo 95% novic, ki niso točne (lazi) zato verjami svojim čutom ter temu kaj so te starši vzgojili.

Glede sluzbe, je čist odvisno na katerem področju delaš. Ker po področju se tudi odnosi znotraj firm zelo različni. Npr. če je to drzavna sluzba so ponavadi odnosi umirjani, če je privat ali proizvodna potem zna biti bolj pester odnos. Se pa razlikuje od firme do firme jaz sem zamenjal 5 firm preden sem našel firmo kjer sem menil da je ustrezen odnos, plača.

Na firmi imej posloven odnos, mogoče kaj malega o vremenu ali kaj podobnega. Ne povezuj privat zadev z sluzbenimi. Gre se povsem zato ker ne moreš vedet komu lahko zaupaš, in če narobe oceniš potem cela firma ve tvoje privat zadeve. Kar privede do tega da moreš menjat firmo. V zivljenju boš spoznala polno ljudi, ki te bodo poskušali manipolirati, zato trdno stoj za svojimi mejami in tega ne dopusti. V bistvo bolj si dobrosrčna bolj te bodo probali izkoristit v sluzbi. Se pravi potrebno se je postavti zase ter od tega nesmeš odstopit. Neglede kaj ti kdo reče (sodelavec, šef), poveš kaj ti meniš in to je to.

Dejansko tudi jaz sem rabil par let, da sem bolje razvil svoje komukacijske sposobnosti. Gre se predsem zato da ko imaš dalj časa stik z ljudmi si bolj sproščen, gledaš na ljudi kot da se pogovarjaš z znanci ter pogovor steče naravno. V bistvo 99% stvari je v glavi, tako da ko začneš gledat vse stvari z drugega zornega kota (da smo vsi ljudje, ter da smo si podobni), postane vse lazje.

Glede druzbenih omrezij, to je čisto od tebe odvisno kdo bo tvoj prijatelj itd., če meniš da osebo pol ure spoznaš še ne pomeni da jo moreš dodat na druzbenem omrezju. Ljudje imajo po 1000 do 5000 prijateljov (znancov) pa če ga vprašaš imaš kerega dobrega prijatelja bo ti rekel ne. Sam jih imam 270 pa mislim, da pol bi jih lahko odstranil. Tudi ze 4 leta nisem nič nalozil na druzbeno omrezje, ker ne rabim potrditve od drugih ljudi da sem dobra oseba. V bistvo ko imaš zadosti dobro samopodobo ni potrebno druzbeno omrezje ampak ljudje s katerimi vsakodnevno fizično komuniciraš. Sam vidim druzbene omrezja kot neke vrste droge za ljudi z nisko samopodobo, kjer iščejo potrditev za svoj ego.

Kako so ljudje uspešni pri novih stikih, pa je odvisno od izgleda, komunikaciskih sposobnosti, samozavesti, ponavadi ljudi brez zadrzkov, mimika telesa. Na vsem tem se da delat.

Pred kratkim sem bil na zmenku z punco, s katero se nisem mogel povezat, ker mimika telesa negativna, preveč zadrzana, odgovori ki sem jih dobil so bili v enem stavki (nezanimivi) skratka precej normalna punca, preveč sramezliva, in zaprta (po vsej verjetnosti z negativnimi izkušnjami z moškimi). Skratka z normalnimi zadevami sem jo probal spravit v dobro voljo a enostavno ni šlo. Po tretjem zmenku je končno dojela da sem v redu fant in to povedala in se nasmejala. A po mimiki telesa sem vedel, da ima traume glede kontakta z fanti. Pri drugen zmenko sem rezerviral mizo in je bila šokirana, ter mi zavrnila, da to ni zmenek, ter na tretjem zmenku, ko sem jo vprašal če zna dobro poljublat, je z jezo rekla  frend zone, na kar sem prekinil kontakt. Tako da hočem povedat, da je vsak zase in svojo mentalno in psihološko zdravje odgovoren.