Kako bi gledali na partnerja, ki preveč časa preživi z mamo?
Meni se zdi pametno ločiti med dvema oblikama vezi sina z mamo. Če gre za to, da se pomaga, se druži, je sprejemljivo, celo pozitivno. Strupena pa je tista vez, ko sinko ne naredi ničesar, ne da bi se prej posvetoval z mamo. V takem primeru sin sploh ne more vzpostaviti svoje lastne družine, ker ne bo živel (načrtoval, se podpiral, delil izkušnje, ljubil…) s partnerko, temveč z mamo.
V prvem postu opisana situacija se mi bolj zdi prva oblika vezi. Lahko pa seveda novopečena punca začne ugotavljati, da v resnici je odnost bolj drugega tipa. Takrat pa je seveda treba v beg.
Točno to.
V citiranem sem označil reči, ki tudi pri nas čisto enako delujejo oz. držijo.
Glede otrok oz vnukov pa še to; babica jim pogosto pove tisto, kar staršem ne verjamejo – na drug način. IN ker je starejša, sivolasa oseba, z več življenskimi izkušnjami, pade na bolj plodna tla. Daje jim tudi nekaj potuhe, posluša zgodbice iz šole, o kolegih, puncah, fantih – debatirajo o tem kako je te odnose doživljala babi, kaj je zdaj drugače, razlagajo ji, poslušajo izkušnje in skupaj delajo načrte kaj bi – ali ne bi – delovalo za določen cilj. Na ta način se kdaj prelije tudi kaj življenske modrosti starejših – in to vse skupaj je tako zelo pozitivna stvar, da to (upam, da vsi) smatramo za najdragocenejše možne trenutke.
To so veliko boljše ure in dnevi, kot bi bil v enakem času dopust na Havajih.
Podobno je z dedki – učijo jih uporabnih stvari – predvsem pa potrpežljivega pristopa k tehničnim problemom, popravil, izboljšav, znanstvenega razmišljanja, ipd.
Skoraj vsak starejši jih lahko z zgledom česa nauči. Zato to res niso “obiski kar tako” in sedenje na kavču – pač pa izmenjava izkušenj, skupno delo v garaži, na hiši, skupno kuhanje, skupno pomivanje posode, itd.
Npr. dobra stran – domači mulc skupaj z mano poleti “na obisku pri babici in dedku” – prvič se mu je zgodilo, da mu je nekdo brez vprašanja porinil v roke posodo za pomiti po kosilu – in ni bilo izgovorov. In to še vedno ceni kot lepo izkušnjo…
Tako bo tudi, ko bosta imela svoje otroke in svoje delo, ki bo čakalo na vikend. On pa bo letel k staršem, ki bodo takrat še par let starejši in bodo potrebovali še več pomoči.
Starši so stari tam okrog 60 verjetno. Živijo lahko še vsaj 25 let, torej da bi zdaj igral hlapca zaradi dedovanja neke kmetije, po možnosti cele zanemarjene in nekje bogu za plombo, da je niti prodati ne moreš, verjetno ni računica. Prej gre za bolestno navezanost in moralni občutek, da mora pomagat, zelo verjetno mu ta občutek redno zbujajo ravno starši – ne vem, preveri.
Pri naših sosedih sta se oba soseda odselila, pa prav tako hodita še vedno pomagat in če sta pred leti frišno zaljubljena zatrjevala, da onadva kmetije ne bosta prevzela, zdaj pravita, da ta kmetija iz družine ne gre (hiša je podrtija, zemlja daleč, vmes zelo prometna cesta, da se komaj izmuzneš čeznjo s traktorjem, popolnoma neprimerno zemljišče za sodobno kmetovanje in premalo prostora ob hiši za vsa gospodarska poslopja).
Jaz sem se s starši slišala skoraj vsak dan, ko so bili že precej obnemogli in večji del dneva doma, takrat sem tudi hodila vsak vikend k njim. Prej pa ne. Pa še to je zelo zelo naporno in se je partner moral prilagoditi. Zdaj je za pomoč staršem na vrsti partner – skupaj s sorojenci skrbi za starše, slišijo se po večkrat na dan, stalno je nekaj, ko planiramo dopuste, se skoraj pobijemo med sabo, ker se mora uskladiti in prilagoditi osem ljudi. Ampak je nujno, ne gre drugače – da bi pa takole, odvisno od staršev, živela od 35. leta, se mi pa samo odpelje. Deset let (moji plus njegovi starši) bom pa že nekako potrpela.
In nekateri še zagovarjajo tega sineka da je to prav? SLOVENIJA – nič drugega ne morem rečt. Dežela maminih sinkov in sončic. Verjetno je tudi veliko takšnih zmešanih kur tukaj gor, ki svoje sineke priklenejo in jih cankarjansko obdelajo.
Kaj se ima odrasel človek vsak dan za pogovarjat s starši? Kaj ste premaknjeni v glavi? 1x na teden je več kot dovolj. Če niso starši obnemogli in potrebna pomoč. Pustite otrokom/staršem lastno življenje. Odrasel otrok se nima kaj družit s starši.
Točno to.
V citiranem sem označil reči, ki tudi pri nas čisto enako delujejo oz. držijo.
Glede otrok oz vnukov pa še to; babica jim pogosto pove tisto, kar staršem ne verjamejo – na drug način. IN ker je starejša, sivolasa oseba, z več življenskimi izkušnjami, pade na bolj plodna tla. Daje jim tudi nekaj potuhe, posluša zgodbice iz šole, o kolegih, puncah, fantih – debatirajo o tem kako je te odnose doživljala babi, kaj je zdaj drugače, razlagajo ji, poslušajo izkušnje in skupaj delajo načrte kaj bi – ali ne bi – delovalo za določen cilj. Na ta način se kdaj prelije tudi kaj življenske modrosti starejših – in to vse skupaj je tako zelo pozitivna stvar, da to (upam, da vsi) smatramo za najdragocenejše možne trenutke.
To so veliko boljše ure in dnevi, kot bi bil v enakem času dopust na Havajih.
Podobno je z dedki – učijo jih uporabnih stvari – predvsem pa potrpežljivega pristopa k tehničnim problemom, popravil, izboljšav, znanstvenega razmišljanja, ipd.
Skoraj vsak starejši jih lahko z zgledom česa nauči. Zato to res niso “obiski kar tako” in sedenje na kavču – pač pa izmenjava izkušenj, skupno delo v garaži, na hiši, skupno kuhanje, skupno pomivanje posode, itd.
Npr. dobra stran – domači mulc skupaj z mano poleti “na obisku pri babici in dedku” – prvič se mu je zgodilo, da mu je nekdo brez vprašanja porinil v roke posodo za pomiti po kosilu – in ni bilo izgovorov. In to še vedno ceni kot lepo izkušnjo…
[/quote]
“Npr. dobra stran – domači mulc skupaj z mano poleti “na obisku pri babici in dedku” – prvič se mu je zgodilo, da mu je nekdo brez vprašanja porinil v roke posodo za pomiti po kosilu – in ni bilo izgovorov. In to še vedno ceni kot lepo izkušnjo…”
Kakšen boren lajf morate imeti vsi skupaj, da to ceni kot lepo izkušnjo. A sploh lahko še bolj pretiravaš?
Meni ustreza. Kako se to tebi zdi, mi pa čisto dol visi. 🙂
A ker si lepo vprašala, ti vseeno odgovorim. Saj ne gre za visenje na telefonu ure in ure. Pet minut pa ima menda vsak, kajne? Ali pa samo en sms, včasih čisto tak, kar tako, naprimer ej mami, v časopisu je super vic. Preberi ga. Ali pa poglej oddajo to pa to, so govorili o ščitnici. Te bo zanimalo, ker imaš te težave. Za vikende gremo skupaj kam hodit, na koncert, skupaj kaj počnemo, naprimer na vrtu, otroci vidijo stare starše….. So nam prav tako dobra in zabavna družba kakor prijatelji. Prav tako bi lahko jaz tebe vprašala, zakaj toliko visiš s prijatelji,če jih že izpostavljaš. A nimaš svojega življenja? Jaz ga imam in del tega življenja so tudi oni. Ne razumem, zakaj se smatra, da imaš življenje samo, če iz njega črtaš primarno družino in namesto nje nabasaš na svoj urnik vse mogoče druge hobije in ljudi. Življenje imaš, če počneš kar hočeš, s komer hočeš in te to veseli. In jaz to imam.
[/quote]
Pa tvoja mama res nima nič drugega početi, kot čakati na tvoje sms? Meni gredo brezvezni sms kar tako (poslušaj ta vic) in forwardirani maili ful na jetra. Kako si drznete nadlegovati ljudi s takimi bedastočami? Si kdaj mamo vprašala, če ji to dejansko ustreza? Kot da sama ne zna poiskati vicev, česa pametnega prebrati ali pogledati.
Eni ste res nadležni.
Boren lajf… čisto možno, če je to ocenjevanje po tvojih kriterijih. A (zame) je precej takšno, kot ga želim – oz. z le malo odstopanji.
Ja, najbrž bi se lahko potrudil pretiravati – če bi hotel.
Glede izkušnje – je pa treba razumeti; ne gre za dogodek, gre za izkušnjo enakovrednega odnosa v smislu nekaj naredim jaz – nekaj ti – in to otroku, ki se ga sicer večinoma obravnava samo “kot otroka”. Občutek odgovornega tovarištva je nekaj bistveno drugačnega, kot popoldnevi v raznih kartingih, woop parkih ali igre na računalniških serverjih s sošolci.
Pa tvoja mama res nima nič drugega početi, kot čakati na tvoje sms? Meni gredo brezvezni sms kar tako (poslušaj ta vic) in forwardirani maili ful na jetra. Kako si drznete nadlegovati ljudi s takimi bedastočami? Si kdaj mamo vprašala, če ji to dejansko ustreza? Kot da sama ne zna poiskati vicev, česa pametnega prebrati ali pogledati.
Eni ste res nadležni.
[/quote]
Ja, sem jo vprašala in ji ustreza. Pošlje tudi ona meni. Ona je zadovoljna, jaz tudi. Ampak ker tebe to tako blazno moti, bova s tem zaključili, še več, popolnoma bova prekinili stike, ker je res nezaslišano, da te tako moriva z najinim dobrim odnosom. Se bova potrudili, obljubim, samo da ti ustreževa.
Upajmo le, da v Sloveniji nikoli ne bo tako kot marsikje na severu in v Ameriki, kjer so si starši in otroci popolni tujci. Staršev ne obiščejo niti za praznike, niti jih ne obiskujejo v domovih ostarelih.
Na pogreb pa pridejo le, če vedo da bodo kaj podedovali. Njihov odnos ni družinski, temveč hladen in preračunljiv. Zelo dober vpogled imajo zdravstvene negovalke čez mejo.
Spomni se mojih besed, ko boš star/a.
Do takrat sanjaj Ameriko.
Upajmo le, da v Sloveniji nikoli ne bo tako kot marsikje na severu in v Ameriki, kjer so si starši in otroci popolni tujci. Staršev ne obiščejo niti za praznike, niti jih ne obiskujejo v domovih ostarelih.
Na pogreb pa pridejo le, če vedo da bodo kaj podedovali. Njihov odnos ni družinski, temveč hladen in preračunljiv. Zelo dober vpogled imajo zdravstvene negovalke čez mejo.
Spomni se mojih besed, ko boš star/a.
Do takrat sanjaj Ameriko.
[/quote]
Ker slovenski odnos pa ni hladen in preračunljiv. Če to ne bi bil, se ne bi skoraj vedno slovenclji pobili na dedovanjih. Smo znani po tem. Ne seri.
Upajmo le, da v Sloveniji nikoli ne bo tako kot marsikje na severu in v Ameriki, kjer so si starši in otroci popolni tujci. Staršev ne obiščejo niti za praznike, niti jih ne obiskujejo v domovih ostarelih.
Na pogreb pa pridejo le, če vedo da bodo kaj podedovali. Njihov odnos ni družinski, temveč hladen in preračunljiv. Zelo dober vpogled imajo zdravstvene negovalke čez mejo.
Spomni se mojih besed, ko boš star/a.
Do takrat sanjaj Ameriko.
[/quote]
Še dobro, da imamo v Sloveniji dobre družinske odnose, kjer je večja verjetnost, da te umori lastni partner ali sorodnik, kot pa nek tujec. Mi se za dediščino ne tepemo ob/po smrti ampak, medtem, ko so starši še živi. Seveda je treba starše spokat iz celotne bajte v majhno sobico, da jim dokažemo, da smo resno mislili, ko so rekli “vse bo enkrat tvoje”. Ko se od otrok rabi usluga se jim da korenček (se pove da bodo dobili nepremičnine), ko pa naredijo kaj narobe pa dobijo palico (nepremičnino bo dobil nekdo drug).
Ja res. Veliko bolj so zreli, odrasli in samostojni vsi, ki bivakirajo v mansardah/prizidkih svojih staršev, kar naprej na bojni nogi z njimi kot pa nekdo, ki si je sam ustvaril življenje 100km stran, pa se redno sliši s svojimi domačimi po telefonu. 🙂 Ali drugače, če nisi skregan, nisi odrasel. Hmmmm….. Mimogrede, odrasli, ne odrastli.
Forum je zaprt za komentiranje.