Kaj zamujaš, če nimaš otrok?
Jaz sem to napisala.
In zase vem, kaj pišem.
Otroka sem dobila pri 35,5 letih, po 13 letih skupnega življenja s partnerjem in vem, kako izgledata obe strani: biti sam s partnerje in biti v troje.
In JAZ bi zamudila neizmerno ljubezen in srečo, tisoč drobnih trenutrkov, ki naredijo, da mi srce zapleše, tisoč majnih objemčkov in poljubčkov, tisoč čudovitih pogledov sreče, milijon čudovitih stvari, ob katerih pozabiš na bruhanje, velik trebuh, porodne bolečine, neprespane noči, kakce, bruhce….
In predvsem na to, da sem se ob pogledu na svojega spečega malčka prvič zavedla, da obstaja oseba, za katero bi dejansko umrla.
In to je neka druga dimenzija ljubezni.
Na srečo mi je bila dana in življenju sem hvaležna za tole izkušnjo. Vse ostalo je zanemarljivo.
Pa da ne bo pomote: spoštujem vse, ki so se odločili drugače.[/quote]
jah, če v lifu vidiš samo ‘življenje brez otrok s partnerjem’ in ‘življenje s partnerjem in otroki’ ter primerjaš samo to dvoje, potem vejramem, ja, da so se ti z otrokom odprle neke nove dimenzije.
samo je življenje še mnogo mnogo več kot odnosi z drugimi.[/quote]
se strinjam, potrjevanje lastnega ega je lahko vir neskončnega zadovoljstva.
jah, če v lifu vidiš samo ‘življenje brez otrok s partnerjem’ in ‘življenje s partnerjem in otroki’ ter primerjaš samo to dvoje, potem vejramem, ja, da so se ti z otrokom odprle neke nove dimenzije.
samo je življenje še mnogo mnogo več kot odnosi z drugimi.[/quote]
se strinjam, potrjevanje lastnega ega je lahko vir neskončnega zadovoljstva.[/quote]
:)))))
Saj imeti otroka je tudi en veliko egoizem po moje 🙂
Nisem med tistimi, ki spuščajo slinco nad vozički neznanih dojenčkov ali ki vpijejo: Kakšen srčkan otroček. Tudi v svojem poklicu sem relativno uspešna, rada potujem, grem na koncerte, prenovila sem (skupaj s partnerjem) stanovanje v mestu in kupila vikend na morju….zdi se mi, da sem v življenju kar nekaj naredila z lastnim trudom….
Toda nič od tega me ni tako prevzelo kot moji otroci, ker jih čutim kot čudež narave – nastali so iz nič, pa ravno takšni, kot so…gledam jih, ko rastejo, in se čudim vsak dan znova.
Z rojstvom otroka se spremenijo tvoje notranje vrednote, skozi njega se nekako nadaljuješ, res je, kot je napisala ena zgoraj, nekako te pomiri dejstvo, da gre življenje naprej. Najbrž bi enako čutila, če bi otroka posvojila.
Saj res, zakaj pa tiste/i, ki ne želite svojih otrok, ne naredite kaj za otroke, ki nimajo nikogar? Ali ne bi bilo lepo, da bi jim lahko ponudili možnost (pre)živeti? Prav v takem odklonilnem odnosu na celi črti vidim jaz egoizem – saj ni nujno, da ima človek lastne otroke, da bi imel materinski/očetovski instinkt.
no saj, kot rečeno, vidite bodisi ‘mirno življenje z otrokom (ki ga potrebujete za ‘osmislitev’), kot drugo skrajnost pa vidite keš, potovanja pa laufarijo.
niso keš, potovanja in laufarija nobena posebna ‘dimenzija’ in ne govorim o tem.
eni pač potrebujete otroke, da se umirite in da odrastete (laufanje okrog je del nezrelosti). nekateri pač ne. verjamem pa, ja, da je ‘čudovito’, ko se je človek končno sposoben srečat sam s sabo, se napolniti s kako vsebino in mirom, pa magari ga v to prisili skrb za otroka.
Super napisano!
Tudi jaz nisem nikdar v življenju, dokler nisem imela svojega, držala dojenčka v rokah. Nikoli se nisem posebej ukvarjala z drugimi otroci. Bila sem bolj hladna.
Od kar pa imam svoje otroke, se mi zdi, da lažje razumem sebe, ljudi okrog sebe in nenazadnje svoje starše. Veliko stvari mi je lažje naredit, manj se sekiram za nepomembne reči. Enostavno sem bolj srečen in zadovoljen človek, čeprav nimam “polne riti”.
Čeprav so otroci velika odgovornost in skrb, pa jaz zaradi svojih dveh lažje živim. Definitivno.
Zelo fajn so za crkljat, recimo. Fascinantno in velikorat neskončno zabavno je gledati, kako spoznavajo in se učijo razumeti svet – včasih iz njihovega razmišljanja tudi sam kaj novega odkriješ. Pa drugi ljudje te manj čudno gledajo na kakšnih vrtiljakih in igralih, če si z otrokom.
Sicer pa – če si s svojim življenjem zadovoljna, ne zamujaš nič, pa če imaš otroka ali ne.
Se popolnoma strinjam.
Kaj zamujaš – meni je bila zanimiva in krasna izkušnja, ko sem vsak dan v drugi polovici nosečnosti čutila premikanje bitjeca znotraj mene. na to nekako nisem bila pripravljena in mi je bilo fascinantno in ganljivo.
Se pa da življenje ZELO kvalitetno preživeti tudi brez otrok in ne rabiš imeti otroka, da postaneš bolj čuteč, odgovoren,… To je stvar tvoje čustvene/duhovne širine.
Zanimivo se mi zdi, da večina postavlja nasproti samo dve življenjski opciji – življenje samo s partnerjem, materialne aspekte in “laufarijo” na drugi strani pa umirjenost in predajanje in dajanje drugemu.
Ne potrebujejo vsi posamezniki otroka (ki je povsem egoistična odločitev posameznika oz. para, če smo že pri tem), da spoznajo, da niso center vesolja in da obstaja tudi Drugi, za katerega so se pripravljeni razdajati.
Obstajajo celo ljudje, ki so se pripravljeni posvečati drugim, ki niso samo njihovi otroci.
Zato se mi zdi zelo ozkogledno videti v “imeti otroka” nek ogromen humanitaren akt v “ne imeti otroka” pa egoizem in skrb zase kot da si center vesolja.
Zamujaš samo, če ti je pomembno, če si tega skrivaj želiš, a si ne upaš / ne moreš tega uresničiti. Nikakor pa ne zamujaš, če je to sam stvar družbene norme in te dela človeka kup drugih reči (in ne, s tem niso mišljena brezglava potovanja, nakupovanje in kopičenje nepremičnin).
Nimam otrok, tudi ne načrtujem. Ali kaj zamujam- po moje ne – to je vsaj moje mnenje. Imam krasnega moža, svojo psičko, prijateljice, 3 odrasle nečake, ki hodijo k teti na kavo in čik. In meni vse to zadostuje. Z možem dosti potujeva in si vzameva čas za sebe (kad s svečkami, vinčkom, Vivaldi), dolge večreje sredi tedna (naslednji dan je sicer v službi malo grozno), dolgi sprehodi z najino psičko, pijačke..Za mene je to polno življenje- za nekoga pa potrata časa- stvar okusa.
Če si ne želiš otrok, potem ne zamujaš nič. Prav nič.
Če si želiš otroke in jih nimaš (iz različnih razlogov) občutiš praznino in si prikrajšan za ogromno lepih in manj lepih trenutkov, za ogromno ljubezni in veliko skrbi.
Forum je zaprt za komentiranje.