Kaj zamujaš, če nimaš otrok?
Ne znam povedati z besedami, kaj zamujas… Nikoli nisem bila materinski tip, danes imam dva malcka, in lahko ti povem, da kljub trmi, joku, neprespanih noceh, je to zame najvecja sreca ki se mi je zgodila. Materinstvo me je spremenilo…in edina stvar ki bi jo spremenila, je ta da bi imela otroka mlajsa…
Vse je v načinu razmišljanja.
Kaj zamujaš, če nimaš otrok, ali kaj zamujaš, če otroke imaš?
Vsak lahko kaj napiše, dejstvo je pa, da vsak živi svoje življenje in tako je edino prav.
Jaz recimo imam dva in nadvse ju imam rada in mi je lepo z njima, ampak vseeno kdaj pomislim, kaj zamujam, ker nisem brez :))))))
to velja za vse stvari, ki jih človek ne doživi. samo ker folk pač mimo formule ‘jem-spim-se razmnožim-ckrnem’ ne vidi, misli, da so samo te stvari v življenju pomembne.
so še druge stvaritve v življenju, brez skrbi, ki pa jih VEČINA zamuja, ker sploh ve ne, da kaj takega obstaja.[/quote]
se strinjam
Pa imam otroka, da ne bo nesporazuma, ampak avtorica, nič ne zamujaš. To je tako kot , če bi ti en oporekal, kaj zamujaš, ker tvoj partner ne umira za rakom. Tudi bolezen ti odpre srce, da življenju nove dimenzije, neskončno ljubezen in absolutno bolečino. Pri otroku, vsaj pri zdravem, takih močnih občutij ni, če je odnos med starši in otroci normalen, seveda. Pustimo extreme, ko so mame bolezensko navezane na otroke ali ko ti najstnik zapade v mamila, prostitucijo, kriminal…Poglej, v ranem otroštvu ti daje otrok veliko veselja ( pa ti ga tudi pasji mladič, če si kolikortoliko čuteč osebek ),in skrbi , ko ne veš a se lepo razvija, kaj ga muči ob neprestanem jokanju, pa tudi jeze-razočaranja nad samim sabo in mogoče nad partnerjem marsikje, ko/če ne gre vse po planu pri vzgoji. Pri večjih otrocih te pač osrečijo njihovi dosežki in skrbi jo njihovi neuspehi. zdaj, če si kontrol frik jim hočeš vse uredit, da se izide po tvojih planih ( ne boste verjeli kake sem poslušala na roditeljskem naše dijakinje zadnjega letnika od ene mame: zakaj so imeli nek projektni vikend v Postojni organizirano samo nočitev z zajtrkom in niso imeli organiziranega kosila – bogi reveži pri 18tih so si moračli sami naročit pizze !?!?!?!? ) ali pa jih pustiš, da plavajo samiin se učijo na svojih napakah.
Evo to zamujaš, če je to sploh zamujanje česa. Posveti se sebi, naredi kaj dobrega za pomoči potrebne ( ljudi, živali, naravo) in se veseli tega.
Jaz sem to napisala.
In zase vem, kaj pišem.
Otroka sem dobila pri 35,5 letih, po 13 letih skupnega življenja s partnerjem in vem, kako izgledata obe strani: biti sam s partnerje in biti v troje.
In JAZ bi zamudila neizmerno ljubezen in srečo, tisoč drobnih trenutrkov, ki naredijo, da mi srce zapleše, tisoč majnih objemčkov in poljubčkov, tisoč čudovitih pogledov sreče, milijon čudovitih stvari, ob katerih pozabiš na bruhanje, velik trebuh, porodne bolečine, neprespane noči, kakce, bruhce….
In predvsem na to, da sem se ob pogledu na svojega spečega malčka prvič zavedla, da obstaja oseba, za katero bi dejansko umrla.
In to je neka druga dimenzija ljubezni.
Na srečo mi je bila dana in življenju sem hvaležna za tole izkušnjo. Vse ostalo je zanemarljivo.
Pa da ne bo pomote: spoštujem vse, ki so se odločili drugače.
Zelo fajn so za crkljanje, tako da recimo zamujaš kakovstno crkljanje. In ure in ure zabave, ko so v vsakem obdobju hecni na nov način – poleg vseh prejšnjih. In potem, ko malo zrastejo, se da fino pogovarjat z njimi. Pa na potovanjih vidiš čisto druge reči, kot bi jih brez njih. Pa včasih te na letalo prej spustijo.
Čisto resno pa – vsak se odloči po svoje, če si s svojo odločitvijo glede otrok zadovoljen, ne zamujaš prav nič. Ampak takšni po navadi ne sprašujejo naokrog, ali so čudni in ali res kaj zamujajo. Vse to spraševanje po moje pomeni, da se odločitev še oblikuje.
Jaz sem to napisala.
In zase vem, kaj pišem.
Otroka sem dobila pri 35,5 letih, po 13 letih skupnega življenja s partnerjem in vem, kako izgledata obe strani: biti sam s partnerje in biti v troje.
In JAZ bi zamudila neizmerno ljubezen in srečo, tisoč drobnih trenutrkov, ki naredijo, da mi srce zapleše, tisoč majnih objemčkov in poljubčkov, tisoč čudovitih pogledov sreče, milijon čudovitih stvari, ob katerih pozabiš na bruhanje, velik trebuh, porodne bolečine, neprespane noči, kakce, bruhce….
In predvsem na to, da sem se ob pogledu na svojega spečega malčka prvič zavedla, da obstaja oseba, za katero bi dejansko umrla.
In to je neka druga dimenzija ljubezni.
Na srečo mi je bila dana in življenju sem hvaležna za tole izkušnjo. Vse ostalo je zanemarljivo.
Pa da ne bo pomote: spoštujem vse, ki so se odločili drugače.[/quote]
jah, če v lifu vidiš samo ‘življenje brez otrok s partnerjem’ in ‘življenje s partnerjem in otroki’ ter primerjaš samo to dvoje, potem vejramem, ja, da so se ti z otrokom odprle neke nove dimenzije.
samo je življenje še mnogo mnogo več kot odnosi z drugimi.
Forum je zaprt za komentiranje.