Kaj vas je izvleklo iz začaranega kroga?

Kaj vas je izvleklo iz začaranega kroga? Recimo nekoč ste bili pridni, a ne dovolj. Obupali tik pred koncem. V življenju imate nedokončane stvari. Kot na primer faks. Neuspešne zveze. Potem ste zapadli v (funkcionalno) depresijo. Razmišljali o psihoterapiji, a se zanjo (še) niste odločili. Začeli pit, kadit. Dan je enak dnevu. Nimate kariere, nimate partnerja, otrok. Niste izpolnili življenjskih sanj – ker – svet je drugačen, svet se je spremenil. Imate revne starše in revni ste tudi sami. Vstanete, a si zvečer želite, da se ne bi zbudili. Ali mora res priti huda bolezen, da se streznite?

Sliši se kot da imaš ADHD… Postavi si dnevne cilje, tedenske, mesečne. 10 ciljev si postavi v enem letu, nato obkroži enega glavnega in ko tistega dosežeš, ostali doseženi cilji sledijo. Če nimaš ciljev, se vrtiš v krogu. Ne prideš nikamor. Piši dbevnik. Poleg tega pa drži, isti način razmišljanja, daje iste rezultate.

Res je, napravi si par siljev, piši dnevnik… Začni z malimi cilji npr. Postelji si posteljo, pojdi na sprehod itd .. ko osvojiš male cilje si čedalje bolj zadovoljen s sabo in nato posegaš po vse večjih ciljih. Res pomaga, da si jih zapišeš. In tudi dnevnik, piši surova čustva, ko boš bral za nazaj, boš videl napredek. Srecno

Enkrat imaš dovolj ene in iste solate, a ne? No, takrat si pa zaželiš drugače in potem slediš uresničitvi te želje.

Imaš že dovolj? Stopi ven iz kroga.

Naredi si strukturo dneva: dovolj spanja, gibanja, zdrava prehrana-za začetek. Potem nadgrajuj in eliminiraj, kar ti škoduje. Ni rečeno, da boš zaradi teh sprememb končal-a faks, ali dosegal-a uspehe na drugih področjih, ki jih imaš v glavi. A takšne osnove spremenijo fokus iz nič ne gre v skrb najprej zase in sčasoma osmisliš lahko še kaj.

Najprej poglej, kaj imaš, ne samo to, česar nimaš. Mi, rojeni v 60ih, smo imeli bolj ali manj vsi revne starše. To ni važno za srečo.

Jaz sem bila enkrat na praksi v domu za mlajše invalide, res grozno : multipla skleroza, tetraplegiki, “neuspešni” samomori s kuglo v glavo, na vozičku, parkinson… Večinoma so bili vsi prijetni, na hece, kljub temu, da so imeli res malo perspektiv. Ni bilo nekega tarnanja.

Zdaj ti povem zase, mene je vedno reševal smisel za humor, širši pogled na situacijo, zadovoljstvo z malimi stvarmi, tista vesela iskrica v notranjosti. Ne pusti tečt let, ne zgubljaj časa in denarja za neke terapije, zrihtaj se lepo, najdi si fanta, ustvari družino. Svet se ti bo popolnoma spremenil. Vzemi življenje s ta boljše strani. Poglej malo okrog sebe, koliko lepih stvari obstaja, brezplačnih celo. Vso srečo.

Nikar si ne želi hude bolezni za spremembo.

Potrebuješ sonce! In to veliko sonca. Superge na noge in gremo. Če nimaš službe kar 3x dnevno: zjutraj, opoldne in proti večeru. To naj bo tvoj urnik naslednji mesec ali dva. Nič drugega.

Vsebina zveni kot poziv k malodušju in obupu z vsiljenim ciljem, ki je nakazan. Primerno bi bilo, da kriminalisti odkrijejo avtorja, ga zaslišijo in ga zaradi zlobnih namenov predajo v presojo pravosodnemu sistemu.

Izbiram dosegljive cilje, včasih se sprijaznim s svojo napačno oceno možnosti realizacije in izberem drugi način izvedbe. Obup ni moj stil življenja ampak premagovanje ovir mi vliva samozaupanje v moje sposobnosti.

Preprosta ugotovitev, da si sam odgovoren zase in da samo sam sebe lahko spremeniš, drugi te ne morejo. Izgovorov za narediti NIČ je največ, je pa jasno, da so ljudje preživeli dve vojni, kanclagerje, bolezni in vse živo, pa jim to ni bilo za izgovor, da “nič ne morejo”.

Pač začneš, nehaš tuhtat in namesto tega narediš. Majčken korak, pa majčken korak, ampak jutri naslednjega, brez izgovorov.

Edino, kar te zares spravi skozi lajf je disciplina (ob normalni dozi možganov)

Zelo dober odgovor, mentaliteta žrtve te samo omejuje.

Kdo v tej državi pa ni imel revnih staršev, s trosobnim flatom, vikendom in novejšim Golfom so bili že zgornji srednji sloj, v veliki sliki pa samo eno štengico več do brezdomstva od socialno ogroženih, še danes redki starši zmorejo otroka poslat na Harvard študirat, da si splete socialno mrežo za ustvarjanje moči in bogatstva, vsi drugi si morajo pa svoj imperij gradit od začetka.

Res je, treba se je nehati “utapljati” v negativizmu in korak za korakom izplavati. Tudi najdaljše in najuspešnejše poti se začnejo s prvim “korakom” (beri: rešenim izzivom).

Bi pa dodal še to, da uspeha ne smemo enačiti s srečo. Kopičenje kariernih dosežkov, družbenega ugleda, denarja, moči … ni pot v srečo. Kvečjemu proč od sreče. Pot k sreči je povezana z dobro socialno mrežo in zmernimi, vsebinsko naravnanimi ambicijami.

Je pa tako, da smo v materialistično-potrošniški družbi žal priča U-krivulji. Na eni strani so t. i. “underachiever”-ji, ki menijo, da vse živo zamujajo, ker niso bogati, ker nimajo dobre kariere, ker nimajo družine, ker ne potujejo, ker nimajo dobrega avta … Seveda so nesrečni, logično. No, nesrečni so tudi ljudje na drugi strani krivulje. Imajo vse, a jim ni nikoli dovolj. To pa zato, ker so v sebi prepričani, da niso vredni. Imajo veliko hišo, dobro plačo, osebnega trenerja – v sebi so pa prazni in se zavedajo, da so ujeti v zlato kletko.

Oboje je hudo in oboje je posledica materialistično-potrošniške naravnanosti. Ampak kako že pravijo – denar poganja svet! Jaz bi dodal na koncu še  “k vragu”.

Dober, iskren pogovor.

Edino kar bo spremenilo tvoje življenje je osebna odgovornost. Prenehanje z iskanjem izgovorov zakaj ne. In najti razloge zakaj ja. Plan. Držanje plana se. Majhne spremembe. Prvi korak je najtežji. Ko padeš se pač pobereš. Ne ležiš na tleh in se valjaš v samosmiljenju. In ne nihče te ne bo prišel rešit. Rešiš se lahko samo sama. Če ti je mar. Če ti ni mar sama zase….jebatga.