Kaj storiti?

ja, žal mi je, ker sem vas vse skupaj obremenjevala s svojimi malenkostnimi problemi, teh je sedaj konec, ko sem pač samska in se nimam naslednjih 100 let nobenega namena z nobenim tipom več zapletat, ker sem bila v letošnjem letu že preveč prizadeta. Očitno bom morala res odrasti in spremeniti vzorce, ki mi sledijo, žal je preveč vsega bilo. Na koncu tudi preveč ljubezni z moje strani, z druge strani pa očitno premalo. Hvala vsem za pomoč, ko bom pa jutri vstala si pa grem še enkrat prebrat vaše odgovore, da bom še bolj razumela, zakaj ne smem jokat za njim in zakaj to, kar je počel ni blo ok.

nočka vsem

In ko boš prebrala še enkrat in morda kaj spoznala, lahko napišeš sem in to deliš z nami, da vidimo, kako ti gre. 🙂 Nikogar od nas nisi obremenjevala. Vsak je tukaj prostovoljno in nobenega nisi prisilila v branje.

Chuchi tvoja “težava” je da želiš “preveč”, se preveč trudiš, nazaj pa ni odziva in potem se počutiš neljubljena, potem še bolj “rineš” se še bolj trudiš, (kakor veš in znaš) in na drugi strani se oni počuti še bolj “brezvezen”, ker ti narediš “preveč”.
Ljubljeni se počutimo, ko nekdo nekaj stori za nas in ljubimo ko sami nekaj storimo za nekoga. Kadar nekdo ne počne nič oz mu ni treba početi nič 😉 se zadeva zalomi. Zato drugič počakaj, da bo drugi nekaj storil zate, se potrudil, to mu bo dalo (lastno) vrednost v odnosu, ker dokler se samo eden razdaja, drugemu nehote “krade” tisto zaradi česar naj bi bil z njim. Vse mora bit kot nekakšna gugalnica (tista na drogu), kjer sedita vsak na svojem koncu in da je “veselo” se morata oba trudit enako, ne more in ne sme eden samo bit v zraku, drugi pa na tleh 😉 :)))

No, saj ko gre za ljubezen, se oba gugata, ker drug drugemo to dopustita, želita. Ko pa ne gre za ljubezen, pa želi eden biti ves čas spodaj pri tleh (na gugalnici), na varnem ali pa ves čas v zraku. Oboje teži k sebičnosti, namesto k ljubezni. Tako eden nikoli ne občuti varnosti (v tem primesu Chuci), drugi pa nikoli ne občuti tistega občutka lebdenja.

Vse je odvisno od tega, kako doživljamo sami sebe. Če v sebi čutimo, da nas nihče nima rad, da nismo nikoli dovolj dobri, bo kakršenkoli trud vedno zaman.
V bistvu se takšen človek še preveč trudi in veliko več pričakuje od drugega, kot tisti, ki ne išče potrditve.

Hej, hvala še enkrat vsem za odgovore. Moji posti prej so bili vsi zelo pod vplivom trenutnih čustev, bolj ali manj na prvo žogo. Trenutno se v meni bijejo občutki jeze, žalosti, hrepenenja, razočaranja, razmišljanja o tem, kaj sem jaz naredila narobe in kaj je naredil narobe on..Skratka, nisem fajn. Rada bi samo povedala, da ste zadnji trije dečki zelo dobro prebrali mene in moja občutenja..nesamozavest, celo življenje občutki, da nisem dovolj dobra itd.Ne vem od kod to izvira, doma so me imeli radi, ves čas me podpirajo, spodbujajo in imela sem doma občutek varnosti. V partnerski vezi pa me je ves čas strah. Strah, da me partner nima rad, da me bo zapustil strah, da bom razočarana. Sama se lahko zaljubim, lahko odljubim (sem tehtnica 😉 ) , ampak to vse na površno…Ko se zaljubim resnično, tako, z vsem srcem pa dam za osebo vse svoje srce in dušo in se prepustim in res traja. Tokrat sem se spustila v zvezo s težkim srcem in strahom, da bom osebo razočarala, potem pa sem se prepustila toku, zaljubila in na koncu ostala sama s strtim srcem, razočarana in prizadeta. Vedela sem, da se ne bi smela tako prepustiti, čeprav sem potem se, ker mi je fant res izkazoval pozornost, čustva, videlo se je, da me ima rad…samo očitno sem pa spregledala tisto posesivnost oziroma ne vem kako naj temu rečem, ker me je pustil zato, ker je trdil, da so mi prijatelji več, bolj pomembnio, čeprav sem vsak prosti trenutek namenila njemu in bila z njim. Nima veze, samo boli me zelo, ker ga še vedno ljubim in vidim samo lepe stvari, čeprav mi vsi govorijo, da je bil to samo izgovor in da če bi me imel res rad me ne bi pustil zaradi tega.

Sama se bom, ko bom končno prebolela vse tole, resnično vprašati, kaj želim, razmisliti o tem, od kod izvirajo vsi moji občuutki in zakaj iščem varnost v partnerju, rinem vanj in želim še več, zakaj me je tako strah itd…vsekakor pa nameravam ostati daleč od moških še kar nekaj časa, ker sem v pol leta doživela dve takšni razočaranji in imam za kar nekaj časa dovolj 🙁

On_ eno vprašanje, ali si ti študiral psihologijo ali si sam naštudiral literaturo in ali imaš mogoče kakšen predlog zame, ker bom dejansko morala narediti nekaj na sebi in zase, sicer me bo v roku par let od pretiranih čustev in vsega tega pobralo 🙂

Ojej, ne biti tako črnogleda, nič te ne bo pobralo. Mnogo ljudi je, ki gredo skozi te čustvene pretrese, sčasoma minejo – potrebno se je zamotiti z raznimi drugimi dejavnostmi, ki nas veselijo ali pa biti več z ljudmi ob katerih se počutimo sprejeto, povezano ne glede na to v kakšnem emotivnem zosu smo. Včasih v takšnih obdobjih pomaga, da si vzamemo čas za tiste stvari, ki smo jih prej prelagali; pomaga pa tudi prebiranje kakšnih knjig na temo kako pozdraviti “ranjeno srce”. Preberi kaj od Sanje Rozman ali pa priročnik EFT tehnika za doseganje čustvene svobode (8. poglavje), pomaga tudi če greš na spletno stran studia 12 in pogledaš kakšen video prispevek na temo medsebojnih odnosov (da se zaveš, da nisi edina med razočaranimi) in morda tam najdeš tolažbo in morda racionalne argumente zakaj se lahko zveze končujejo pa če bilo še tako “fajn”.

Ne. Pri tem se bo treba vrnit daleč v preteklost in odkrit od kod izhaja strah pred nesprejetjem. Saj običajno imamo ta strah vsi, ker zelo majhen % ljudi se dejansko sprejema, zelo majhen. Le, da nekateri v tem strahu se raje umaknejo (tvoj fant), nekateri pa postanejo agresivni, posesivni (v tem primeru si to ti). Navadno se je treba vrnit v zgodnje otroštvo, verjetno bo treba prebrat kar nekaj literature, če se želiš temu dokopati do dna sama ali pa da izbereš strokovno pomoč (sicer ne vem, kako pozitivne so izkušnje na tem področju). Ker živeti nonstop v tem strahu je nekaj najbolj zoprnega in napornega, kar se lahko dvema v ljubezenskem odnosu zgodi.
Nekateri to rešujejo tako, da se drugemu ne predajajo popolnoma in imajo en tak polovičarski, ne preveč poln odnos (na ta način se počutijo bolj varne), spet drugi pa gredo v drugo skrajnost in postanejo posesivni, ker dajo v odnos vse, vendar se pri tem ne počutijo varno. Pravi odnos je po moji predstavi tak, da daš v odnos vse in se pri tem počutiš varno. To pa seveda ne moreš kar rečt in storit, to varnost je treba začutit, to prihaja iz naše samopodobe.
Vem, da ti nisem s tem veliko pomagal, ampak jaz vseeno ne bi zanemaril tvojega otroštva, četudi se ti zdaj v tem trenutku zdi, da je bilo vse ok in da si bila sprejeta. Morda kdaj to mišljenje spremeniš, pusti si odprto opcijo in zapiraj vrat pred tem. Če si se počutila v odnosu s svojimi starši, tako kot večina tvojih vrstnikov, to še zdaleč ne pomeni, da si se resnično počutila sprejeto, morda si se nekoč le sprijaznila s situacijo, da tako pač mora bit in si že malo pozabila na to. Pa pri tem ne pravim, da starši niso opravljali svoje naloge po najboljši močeh. Celo prepričan sem, da so jo. Ampak tudi ti si se pri zadnji zvezi trudila na vso moč, pa ti je spodletelo oziroma ti ni uspelo dosečt pravega ljubezenskega odnosa s svojim bivšim.