Kaj najmanj marate oz. bi najmanj marali pri partnerju (partnerki)
Jaz osebno nobenemu nic ne vsiljujem. Kaj vsiljujem. Se predlagam ne kako bi naj drugi ziveli.
Zato pa “krepostnezi” vztrajno prodajate pravljice o resni zvezi kot alfi in omegi. Zadnjic ste jo dajali v kategorijo z Mt. Everestom. Tokrat Tino Maze. Lepo vas prosim, za kaj se pa imate? Ker ste z eno osebo, ce to. Jaka muda. Mislim…
Prav zato podpiram vse, ki zagovarjajo mozne alternative vasi ideologiji superiornosti “resne” veze. Naj se vidi in slisi kaj vse obstaja. S tem si vsi sirimo obzorja. Ne pa z dogmaticnimi faroskimi pridigami.[/quote]
Če ne želiš poslušati pridig, ne greš v cerkev, če te ne zanima, kar določeni osebki pišejo, jih ne prebiraš….
Ampak ti pa počneš vse to in vztrajno repliciraš? Torej? :)[/quote]
Zupnik, a ti ni se noben povedal, da forum ni cerkev? Tam pridigaj. 😉
Mlada – ne sodim več v to kategorijo.
Neizkušena – morda sem imela srečo, da sem morala prebroditi kakšno slabo izkušnjo manj kot marsikdo drug.
Polna idealov? Morda ko sem bila stara 16???
Zdaj pa ne. 🙂 Daleč od tega.
Zakaj je “garancija”, da razmerje ne bo propadlo, edini parameter, po katerem gre ocenjevati uspešnost razmerja in ki naj v celoti narekuje naš odnos do razmerij. Ti govoriš o sprijaznjenju, o nekih idealih, ki so se izkazali za neresnične, o visoki verjetnosti, da se bo zveza sfižila.
Vendar se sprašujem: će neko razmerje deluje dobro x let, a se je smiselno osredotočiti na to, da je/bo/bi lahko propadlo v x+1 letu? A ni bolj smiselno se osredotočiti na tisti čas, ko je delovalo. Sploh če nisi ti tisti, ki je/bo/bi naredil usodni korak za prekinitev razmerja? Ali ni “crappy life” vsaj delno rezultat tega, da se preveč ljudi osredotoča na tisto polovico kozarca, ki je prazen, namesto da bi bili zadovoljni za tisto polovico, ki je poln, in hkrati razmišljali, kako ga napolniti do vrha?
Verjamem, da ko se neko razmerje zaključi, si v afektu in traja nekaj časa, da se pobereš, sploh če to ločitev spremljajo težki trenutki in bolečina ali prizadetost. Pa vendar verjamem, da pride trenutek, ko moraš to dati za sabo, iz izkušnje pobrati najboljše (torej lepe trenutke, pozitivne stvari, in se vprašati o svoji odgovornosti in svojih napakah – ki so v vsakem primeru vsaj v tem, da si pri izbiri partnerja določene stvari spregledal), in po svojih načelih in prepričanjih živeti naprej, s pogledom uprtim v to, kar si želiš in kar ti je pomembno. Če je rezultat negativne izkušnje to, da znižaš svoje standarde (ker itak skoraj nikomur ne uspe), in se prepričaš, da so vsi ljudje barabe, potem se mi zdi, da nisi iz nje potegnil ničesar – razen tega, da boli in da se je smiselno zaščititi v največji možni meri in za vsako ceno.
To je res, vendar koliko opažam, je ta čas zelo različno dolg pri različnih ljudeh. Pri enih se kar noče končati in se tudi ne.
Mlada – ne sodim več v to kategorijo.
Neizkušena – morda sem imela srečo, da sem morala prebroditi kakšno slabo izkušnjo manj kot marsikdo drug.
Polna idealov? Morda ko sem bila stara 16???
Zdaj pa ne. 🙂 Daleč od tega.
Zakaj je “garancija”, da razmerje ne bo propadlo, edini parameter, po katerem gre ocenjevati uspešnost razmerja in ki naj v celoti narekuje naš odnos do razmerij. Ti govoriš o sprijaznjenju, o nekih idealih, ki so se izkazali za neresnične, o visoki verjetnosti, da se bo zveza sfižila.
Vendar se sprašujem: će neko razmerje deluje dobro x let, a se je smiselno osredotočiti na to, da je/bo/bi lahko propadlo v x+1 letu? A ni bolj smiselno se osredotočiti na tisti čas, ko je delovalo. Sploh če nisi ti tisti, ki je/bo/bi naredil usodni korak za prekinitev razmerja? Ali ni “crappy life” vsaj delno rezultat tega, da se preveč ljudi osredotoča na tisto polovico kozarca, ki je prazen, namesto da bi bili zadovoljni za tisto polovico, ki je poln, in hkrati razmišljali, kako ga napolniti do vrha?
Verjamem, da ko se neko razmerje zaključi, si v afektu in traja nekaj časa, da se pobereš, sploh če to ločitev spremljajo težki trenutki in bolečina ali prizadetost. Pa vendar verjamem, da pride trenutek, ko moraš to dati za sabo, iz izkušnje pobrati najboljše (torej lepe trenutke, pozitivne stvari, in se vprašati o svoji odgovornosti in svojih napakah – ki so v vsakem primeru vsaj v tem, da si pri izbiri partnerja določene stvari spregledal), in po svojih načelih in prepričanjih živeti naprej, s pogledom uprtim v to, kar si želiš in kar ti je pomembno. Če je rezultat negativne izkušnje to, da znižaš svoje standarde (ker itak skoraj nikomur ne uspe), in se prepričaš, da so vsi ljudje barabe, potem se mi zdi, da nisi iz nje potegnil ničesar – razen tega, da boli in da se je smiselno zaščititi v največji možni meri in za vsako ceno.[/quote]
Čisto zdravo in smiselno razmišljanje.
To si zdaj en razlog opisala na tri načine. 🙂 Pa še za tega zveš šele takrat, ko tipa pustiš.
A ti vsakega prej enkrat pustiš, da vidiš, če je za s teboj? :))
Čeprav zadnjega ne vem, če čist razumem. A lahko ima še druge poleg tebe, ker edino tako potem ne visi samo na tebi in se ne bi ubil, če bi ga pustila? 🙂
To je res, vendar koliko opažam, je ta čas zelo različno dolg pri različnih ljudeh. Pri enih se kar noče končati in se tudi ne.[/quote]
Časa žalovanja in čustvene ozdravitve ni mogoče predvideti in omejiti. Ljudje smo različni in izkušnje so različne. Za nekoga traja par mesecev, za drugega nekaj let. Pa vendar – če tega koraka enkrat ne narediš, nisi sposoben zadeve preboleti. Če pa zadeve ne preboliš in greš naprej, potem se ti to ne pozna samo v odnosu do življenja (npr. v tem, da so vsi barave, nikomur ne uspe, …), ampak ponavadi tudi na zdravju.
Tradicionalne medicine z nekajtisočletno zgodovino zelo pogosto združujejo fizično ozdravitev z duhovno – torej pozdraviti duh in telo, ne zgolj telo.
To si zdaj en razlog opisala na tri načine. 🙂 Pa še za tega zveš šele takrat, ko tipa pustiš.
A ti vsakega prej enkrat pustiš, da vidiš, če je za s teboj? :))
Čeprav zadnjega ne vem, če čist razumem. A lahko ima še druge poleg tebe, ker edino tako potem ne visi samo na tebi in se ne bi ubil, če bi ga pustila? :)[/quote]
Če se tako zmenva. lahko 🙂
Če se pa ne, pol pa ne.
A kako bi vse to ugotovila, ne da bi ga pustila :-)))?
Saj menda vidiš, ali ima dečko pospravljeno podstrešje, ali
zna zapolniti svoje življenje s SVOJIM življenjem, ali pa hoče živeti skozi nekoga drugega….ali je samostojna
osebnost, ali samo parazitek, ali je pokončna žival ali nekaj, kar se plazi po tleh…
To je res, vendar koliko opažam, je ta čas zelo različno dolg pri različnih ljudeh. Pri enih se kar noče končati in se tudi ne.[/quote]
Časa žalovanja in čustvene ozdravitve ni mogoče predvideti in omejiti. Ljudje smo različni in izkušnje so različne. Za nekoga traja par mesecev, za drugega nekaj let. Pa vendar – če tega koraka enkrat ne narediš, nisi sposoben zadeve preboleti. Če pa zadeve ne preboliš in greš naprej, potem se ti to ne pozna samo v odnosu do življenja (npr. v tem, da so vsi barave, nikomur ne uspe, …), ampak ponavadi tudi na zdravju.
Tradicionalne medicine z nekajtisočletno zgodovino zelo pogosto združujejo fizično ozdravitev z duhovno – torej pozdraviti duh in telo, ne zgolj telo.[/quote]
Se bi kar strinjal.
Ves, Pandora1, jaz sem imel to sreco, da sem izkusil taksno in drugacno zivljenje, in to izdatno in v raznih oblikah. Na koncu sem prisel do niza racionalnih zakljuckov, ki veljajo zame. Drugi pa… vsak mora kar lepo pri sebi razcistiti.
Poglej. Ze to, da se zenske obicajno lepite na “boljse” od sebe, pomeni, da tip vec placa kot dobi od zenske. Shitty deal, ce se mene vprasa.
Ironija pa je, da se nisem slisal tipa, ki bi to rekel. Se je pa ze nemalo zensk celo na forumu razpisalo, o bog-ne-daj obratni situaciji.
Nekoc glede tega nisem imel nekih hudih pomislekov. Kar je moje je tudi tvoje, je nekako bil moto. Danes pa, ce se mi zdi zenska “predraga”, oz. bi se naj za njo prevec nesorazmerno razdajal, bo ze zaradi tega letela. In to se obicajno zgodi ravno takrat ko so najbolj vznesene.
Pa to dajem le kot primer. Dalec od tega, da gre za edino niti najpomembnejso stvar v vezi.
To si zdaj en razlog opisala na tri načine. 🙂 Pa še za tega zveš šele takrat, ko tipa pustiš.
A ti vsakega prej enkrat pustiš, da vidiš, če je za s teboj? :))
Čeprav zadnjega ne vem, če čist razumem. A lahko ima še druge poleg tebe, ker edino tako potem ne visi samo na tebi in se ne bi ubil, če bi ga pustila? :)[/quote]
Če se tako zmenva. lahko 🙂
Če se pa ne, pol pa ne.
A kako bi vse to ugotovila, ne da bi ga pustila :-)))?
Saj menda vidiš, ali ima dečko pospravljeno podstrešje, ali
zna zapolniti svoje življenje s SVOJIM življenjem, ali pa hoče živeti skozi nekoga drugega….ali je samostojna
osebnost, ali samo parazitek, ali je pokončna žival ali nekaj, kar se plazi po tleh…[/quote]
Vsak odnos ima smisel le, če smo v njem bolj svobodni, kot brez njega.
Če se tako zmenva. lahko 🙂
Če se pa ne, pol pa ne.
A kako bi vse to ugotovila, ne da bi ga pustila :-)))?
Saj menda vidiš, ali ima dečko pospravljeno podstrešje, ali
zna zapolniti svoje življenje s SVOJIM življenjem, ali pa hoče živeti skozi nekoga drugega….ali je samostojna
osebnost, ali samo parazitek, ali je pokončna žival ali nekaj, kar se plazi po tleh…[/quote]
Vsak odnos ima smisel le, če smo v njem bolj svobodni, kot brez njega.[/quote]
Amen.
Pa kaj imaš same izkušnje z nekimi razvajenkami, ki bi samo cuzale moškega, ker si mislijo, da so nekaj več ?
Da je nekdo “boljši”, se lahko dokaže le na takšen način, da potem spoznava takšne ženske, ki moškega v zameno za lastno bildanje moškega ega, potem čimbolj izkoristijo.
S takšnimi nezrelimi ženskami, pa res ne moreš ustvariti nič resnega.
Pa kaj imaš same izkušnje z nekimi razvajenkami, ki bi samo cuzale moškega, ker si mislijo, da so nekaj več ?
Da je nekdo “boljši”, se lahko dokaže le na takšen način, da potem spoznava takšne ženske, ki moškega v zameno za lastno bildanje moškega ega, potem čimbolj izkoristijo.
S takšnimi nezrelimi ženskami, pa res ne moreš ustvariti nič resnega.[/quote]
Žal ima prav, res jih je veliko. Tudi sam jih poznam nekaj. K sreči nas noben ne sili v zvezo z njimi.
Forum je zaprt za komentiranje.