Kaj naj?

Prosim za nasvet.
Nič nimam od njega.Ne toplih objemov, ker se ne spomni.Dobim jih le, če dam povod zato jaz.Ne besed kot so “pogrešam te, imam te rad “, ipd…Tega ne pozna.Na moje vprašanje zakaj je to tako odgovori z ” pa saj veš, da te imam …”.Jaz pa čakam in še vedno upam, da se bo kaj spremenilo.Lažem si, ker vem, da ne bo drugače…
Pogovarjava se malo.In le o običajnih stvareh.Nič načrtov za prihodnost, nič o romantičnih vikendih…Počutim se tako prazno.In bolj osamljeno kot pa če bi bila sama.

Kako naj premagam strah pred osamljenostjo in kako naj si dopovem, da to ni to…Kako naj zberem toliko moči in naredim konec?

Nina

Začni se imeti rada. Če ima nekdo nekoga resnično rad, mu to tudi pokaže, tako, da bi jaz na tvojem mestu poiskala pravo ljubezen. Tudi, če bo na začetku hudo, boš kasneje spoznala, da je bil korak pravi, sploh, ko boš spoznala nekoga, ki te bo imel rad. Res ti privoščim, da spoznaš kaj je prava ljubezen.

Ni čisto tako.
Moj oče nikoli ni znal pokazati ljubezni do nas. Bil je zelo zaprt človek. Pa to ne pomeni, da nas ni imel rad!
Šele ko je umiral (imel je raka), nam je povedal vse za nazaj. Težilo ga je, da nam ne zna pokazati ali povedati, koliko mu pomenimo.
Moj predlog – povej mu, da ni nič narobe, če se “poženšči” in ti kaj lepega pove, spodbujaj ga.
No, možna pa je seveda tudi varianta, da te nima dovolj rad…
Vso srečo!

Moj prvi mož je bil tak,pa še doma ga ni bilo – ni bilo za živet. Zdaj imam že 10 let (skoraj) normalnega moškega.

Tudi moj prejšnji je bil tak. Vedno mi je govoril – pa saj veš da te mam rad, tudi če ti ne znam tega pokazat. In stvar je, da vem, da me je imel rad, ampak jaz rabim ob sebi nekoga, ki mi zna to pokazat.
In sem najdla zdajšnjega, ki pa je oh in sploh, ko sva skupaj ne manjka nežnosti in pozornosti, božanja in poljubčkov in nežnih, ljubeznivih ugrizov.

Če nisi zadovoljna v razmerju, je bolje da ga končaš. In potem moraš biti zadovoljna sama s sabo in se imeti rada, potem pa bo prišel nekdo, ki ti bo znal pokazati, kako zelo te ljubi.

Najprej moraš misliti nase in na svojo srečo!!!

nina1: včasih je lažje oditi kot ostati! So ljudje, ki jih lahko imamo resnično radi, pa z njimi ne bomo nikoli srečni. Tvoje življenje in zanj si v prvi vrsti odgovorna sebi. Veš da želiš proč, torej mu povej, da je bilo nekoč lepo, da pa se je ohladilo, da hočeš več in da ti tega očitno ne more/ne zna dati. Kaj boš naredila veš le ti. Tudi ti edina veš zakaj ostajaš. Ne ostajaj, ker se bojiš da tam zunaj ni nikogar, ki bi bil ustvarjen zate. Tudi druge mame imajo lepe sine. Včasih je pač treba “uloviti” napačnega. Kako veš, da ti nekdo ustreza, če v svoji preteklosti nimaš nikogar, ki ti ne ustreza? Nina če zmoreš sama z njim, boš zmogla tudi sama brez njega. Sicer pa kako že gre tista misel: da bi dosegli največjo srečo moramo včasih skozi največji pekel. (žal avtorja ne poznam!)