Kaj je sploh to LJUBEZEN?
In to, da se tako obnašajo je ena največjih napak, ker na ta način otroci nimajo nikoli pogojev, da postanejo odrasli, da odrastejo (ni mišljeno telesno 😉 in ostanejo otroci po razmišljanju za vedno.[/quote]
Otroku je seveda potrebno postaviti meje in s tem otroka naučiti spoštovanja.
Dobra vzgoja je tista, kjer otrok ne izgubi zaupanja v starše ter ima občutek, da ga imajo še vedno radi. Ne glede na postavljene meje.
No, no, pa saj nismo otroci več 🙂 Jasno, da ga tudi sama kdaj pobiksaš, pobiksam, zaserjem situacijo, in izpadem glupa, nezanesljiva. Takšni pač smo ljudje, nepopolni 🙂 In zakaj bi se odrasli človek počutil slabo, ker je neko stvar zafrknil ali se blamiram z butastim vprašanjem? Saj pa imamo vsi napake, nikoli ne naredimo česa 100% dobro in ustrezno. Namesto slabe vesti zaradi butastih/neprimernih vprašanj, raje popravimo, da se bo to čim manj dogajalo.
Zakaj je vprašanje butasto? Ker predvideva, da v starosti ljubezni ni ali da je le ta manj kvalitetna. Zakaj bi le bila? Če se nekaj skozi starostna obdobja spreminja, še ne pomeni, da gre za izgubo kvalitete. Jaz upam, da nikoli ne bom tako stara, da bi pozabila, kaj ljubezen je.
No, no, pa saj nismo otroci več 🙂 Jasno, da ga tudi sama kdaj pobiksaš, pobiksam, zaserjem situacijo, in izpadem glupa, nezanesljiva. Takšni pač smo ljudje, nepopolni 🙂 In zakaj bi se odrasli človek počutil slabo, ker je neko stvar zafrknil ali se blamiram z butastim vprašanjem? Saj pa imamo vsi napake, nikoli ne naredimo česa 100% dobro in ustrezno. Namesto slabe vesti zaradi butastih/neprimernih vprašanj, raje popravimo, da se bo to čim manj dogajalo.
Zakaj je vprašanje butasto? Ker predvideva, da v starosti ljubezni ni ali da je le ta manj kvalitetna. Zakaj bi le bila? Če se nekaj skozi starostna obdobja spreminja, še ne pomeni, da gre za izgubo kvalitete. Jaz upam, da nikoli ne bom tako stara, da bi pozabila, kaj ljubezen je.[/quote]To pomeni, da si želiš mlada umret? 😉 :)))
Daj no drži se, ne zapusti nas same…. 🙂
Ali se zavedamo svoje nepopolnosti šele takrat, ko ne postavljamo več vprašanj? Zakaj bi se z vprašanjem sploh blamiral, če pa si tako popolna, da se zavedaš svoje nepopolnosti? Ni to rahlo paradoksalno? Meni se zdi, da ravno s vprašanjem tudi priznavaš svojo nepopolnost (pred ostalimi), ne da le sebe prepričuješ. Tule je pa to šteto pod blamažo. Hmm…. 🙂
Razlogov je lahko kar nekaj…Zaradi upadanja strasti, samega staranja in s tem težav, ki jih staranje prinese…[/quote]Ali pa s starostjo pridejo izkušnje, spoznanja o ljudeh in se nisi več sposoben “noro” slepo zaljubit in “oropan” zaljubljenosti misliš, da ni več ljubezni v tebi….. 😉
Razlogov je lahko kar nekaj…Zaradi upadanja strasti, samega staranja in s tem težav, ki jih staranje prinese…[/quote]Ali pa s starostjo pridejo izkušnje, spoznanja o ljudeh in se nisi več sposoben “noro” slepo zaljubit in “oropan” zaljubljenosti misliš, da ni več ljubezni v tebi….. ;)[/quote]
Težko čutiš ljubezen, če te kaj “zajebava”. 🙂
Razlogov je lahko kar nekaj…Zaradi upadanja strasti, samega staranja in s tem težav, ki jih staranje prinese…Naveličanost in si z nekom le še zaradi navade ali nemoči, da bi šel stran.[/quote]
Ja, ampak to ima veze s starostjo. Marsikater odnos do 30.leta razpade zaradi omenjenega. Verjetno pa se ljubezen res drugače doživlja na “stara leta” oz. ko si skupaj po 20 in več let, desetletij. Po drugi strani pa jih tudi ni malo, ki se “na stara leta” (karkoli to že pomeni) loči, razide z dolgoletnim partnerjem, razvno iz istega razloga kot zgoraj omenjenega: otroci so odrastli, več časa zase, za lastno prebujenje, ugotoviš, da ti ni treba še 20 let životarit ob istem človeku do smrti in se raje ločiš.
da ob nekom životariš, ni nujno, da je ravno partner kriv. Za to še ločitev ni nujno neka rešitev.
da ob nekom životariš, ni nujno, da je ravno partner kriv. Za to še ločitev ni nujno neka rešitev.[/quote]
Nisem pisala o krivdi ali prelaganju le-te, zgolj o stanju v odnosu. In verjemi, če v 30 letih nista znala rešit zadev, da je prišlo do tega kar je pač prišlo, nimata kaj praskat skupaj. Ni vsako mučenje tudi učenje 😉
Poznam par, ki sta 57 let poročena in kamor gresta, kadar gresta, gresta skupaj in sta vedno skupaj, ni enega brez drugega Zelo sta navezana ter pri skoraj 80-ih dobrovoljna, hecna, kdaj pa kdaj malček pojamrata, bolj v smislu “glava bi, a telo ne more več tako kot včasih” ampak to je tudi vse…to je ljubezen, le obliko malček spremeni, če lahko temu tako rečem….
Kaj pa češ p’r 80-ih prakticirat, parkiranje…dej malček levo, malček desno, pa gor, pa…saj te infarkt:)))
Razlogov je lahko kar nekaj…Zaradi upadanja strasti, samega staranja in s tem težav, ki jih staranje prinese…[/quote]Ali pa s starostjo pridejo izkušnje, spoznanja o ljudeh in se nisi več sposoben “noro” slepo zaljubit in “oropan” zaljubljenosti misliš, da ni več ljubezni v tebi….. ;)[/quote]
Tega pa skoraj ne verjamem… S starostjo se mi zdi, da se ljudje morda celo pogosteje slepo zaljubijo, mogoče v nekem naivnem poskusu, da podoživijo nekaj, kar je izginilo ali so zamudili…
Ali pa s starostjo pridejo izkušnje, spoznanja o ljudeh in se nisi več sposoben “noro” slepo zaljubit in “oropan” zaljubljenosti misliš, da ni več ljubezni v tebi….. ;)[/quote]
Tega pa skoraj ne verjamem… S starostjo se mi zdi, da se ljudje morda celo pogosteje slepo zaljubijo, mogoče v nekem naivnem poskusu, da podoživijo nekaj, kar je izginilo ali so zamudili…[/quote]Pogosteje slepo zaljubijo…. ne bi rekel, da res. Nekako v puberteti se (skoraj) vsi “slepo zaljubimo”, ko niti spati ne moreš, ker je resničnost lepša od sanj..… 😉
Večina jih potem nekako spozna, da zaljubljenost ni isto kot ljubezen, nekateri pa celo življenje iščejo te evforične občutke, (ki navadno (pre)hitro minejo) in v tej temi imamo nekoga, ki se sprašuje, če na starost ni več “ljubezni”, vsaj ne take, ki jo je doživljal kot mladenič/mladenka. Pa je to res ljubezen kar išče? 😉
Tega pa skoraj ne verjamem… S starostjo se mi zdi, da se ljudje morda celo pogosteje slepo zaljubijo, mogoče v nekem naivnem poskusu, da podoživijo nekaj, kar je izginilo ali so zamudili…[/quote]Pogosteje slepo zaljubijo…. ne bi rekel, da res. Nekako v puberteti se (skoraj) vsi “slepo zaljubimo”, ko niti spati ne moreš, ker je resničnost lepša od sanj..… 😉
Večina jih potem nekako spozna, da zaljubljenost ni isto kot ljubezen, nekateri pa celo življenje iščejo te evforične občutke, (ki navadno (pre)hitro minejo) in v tej temi imamo nekoga, ki se sprašuje, če na starost ni več “ljubezni”, vsaj ne take, ki jo je doživljal kot mladenič/mladenka. Pa je to res ljubezen kar išče? ;)[/quote]
Hmm, zdaj imaš le izkušnjo iz pubertete… čakaj, da greš še skozi krizo srednjih let in starost … pa boš potem lahko primerjal 🙂
Nek stric od moje mame se je pri 65 zaljubil v neko poljsko čistilko in v nori zaljubljenosti se z njo poročil. Pol je ugotovil, da ni tako fajn kot žena (ki je prej umrla), vendar kaj … par let kasneje je tudi on umrl. Pa nek drug stric od moje mame se je tudi pri 78 zaljubil v svojo 30 let mlajšo negovalko… pa pol tud ugotovil,d a ni tako kot njegova preljuba Amy (mrtva žena) …
Pa moj dober prijatelj se je ravno tako po 22 letih trdnega zakona zaljubil v drugo in ima z njo otroka. Pa sem ziher, da se je nazadnje zaljubil prav v pubertiti v (zdaj že bivšo) ženo…
Ni vsaka knjiga za vsakega. Tudi še tako dobra in koristnih napotkov polna knjiga najde bralce, ki v njej ne najdejo nič pametnega.
To terja kakšno dodatno razlago… Kako je brezčasno, dokler ne mine??[/quote]
Mora biti nekaj mazohističnega v meni, da grem odgovarjat na popolnoma nedolžno vprašanje in z vsako natipkano besedo tvegam, da se bo zopet kdo obešal na moje besede in me želel spreminjati, vsaj v odgovorih…pa pustimo detajle, raje se bom razpisala o moji opazki, zakaj nekaj brezčasnega mine, namenila bom tudi par besed na temo ljubezni.
Mnogi ljudje trdijo, da prava ljubezen nikoli ne umre, večina nas živi v upanju na Endless love. Toda, vseeno se dogaja, da ta umre, kot da bi spolzela skozi prste, včasih hote, včasih nehote. Sprašujem se kaj se zgodi z ljubeznijo, ko nekdo umre, kaj se zgodi s tisto ljubeznijo, ki jo nekdo gojil do mene – je tudi umrla, ali če sem imela nekoga rada in tistega človeka več ni ali je umrla ljubezen v meni, ali jo gojim dalje – do spomina na nekoga, gojim upanje, da se nekoč, nekdaj spet srečamo? Ali npr ko nekdo nekoga zapusti, kaj se je zgodilo z ljubeznijo: dekle pusti fanta, kam je šla ljubezen, je šla z njo, je sploh obstajala, zakaj je ni več, je res ni več?
Ko se dva zaljubita, sta v takšnem stanju, da jima niti na kraj pameti ne pade misel, da bi tega bilo konec, oba stremita k temu, da bi to bilo trajno, zato temu pojavu lahko rečem brezčasno in ravno zaradi tega občutka “večnosti” vemo in čutimo, da je to ljubezen. Če nam nekaj ne da občutka večnosti, potem tisto nima pravice, da bi se imenovalo ljubezen. Sama zaljubljenost je po sebi bolj dramatična, kakor njena posledica, ljubezen, če je seveda ostala, ko zaljubljenost mine…so primeri ko se to ne izide. Morda niti ni bilo prave zaljubljenosti le čista zagledanost, zaslepljenost in je odveč pisati kako mukotrpno je spoznati/spoznavati, da si se v nekoga zaljubil, ki niti malo nima podobnega stanja v sebi (do tebe). To pomeni, da je nekje v samem procesu zaljubljenosti prišlo do ohladitve občutkov, poplava novih čustev se je ustavila…zakaj do tega pride je težko razložiti, človek ki se je ohladil niti sam ne natančno pojasniti zakaj je temu tako…zave se, da ni več vznemirjen, da se utrip ne pospeši, da nima želje v sebi, da bi vse rad vedel o tem nekom drugem, itd. Vkolikor gre za obojestransko občutenje, se lahko razvije v pravo ljubezen, kar bi lahko tudi razložili kot stanje duha (2 sta eno).
Nekateri narodi poznajo izraz ljubezen kot eksakten pojem za odnos izključno med moškim in žensko, pri nas pomeni marsikaj več, zato je interpretacija neverjetno zgoščena in na nek način daje vtis, da je nadomestek/izgovor/vzrok za vse kar počnemo. V grškem jeziku ima izraz ljubezen tri ravni (agape – žrtveno ljubezen; Philia – prijateljstvo in Eros – spolno poželenje), ko se dosežejo vse tri ravni zaljubljenosti, začutimo brezčasnost, iščemo trajen odnos z osebo v katero smo se zaljubili. V norveškem jeziku pomeni ljubezen moč, v sanskrtu odgovornosti.
Popolna ljubezen v zakonu (v katerega ne verjamem, mimogrede) nima vrednosti niti cilja biti popolna, saj definicija zakona vključuje vse vidike človeka da sta dve osebi postali eno telo, kako se zakonca doživljata in zakaj sta skupaj ni nujno odraz prave ljubezni. Najslabše se obnesejo ljubezni, ki se pričnejo izključno na osnovi telesne privlačnosti, saj s tem zanemarjamo dušo in duha (tudi lastnega, ne le tistega, ki nas privlači). Prisotno je tveganje,da se bomo hitro ohladili; bolje je kadar se pričnejo partnerski odnosi »z obrestmi« na dušo in duha, kar pomeni, da se želimo dotakniti duše drugega, človeka dobro spoznati, graditi odnos, ki temelji na vzajemnih interesih. Vse to združuje dva človeka, da postaneta intimna prijatelja, njuni duši sta si tako blizu, da imata občutek, da sta eno. Da lahko postanemo del druge osebe je potrebna požrtvovalnost, pri čemer se morajo spremeniti temeljne ideje o »imeti« in »biti«, spremeni se globina lastnega odnosa do življenja v povezavi z drugimi ljudmi..
Pomembno pa je tudi kako človek razmišlja, česa si želi: če ima človek v sebi željo, da želi postati dober mož ali dobra žena in tudi dober starš, potem duša in telesna privlačnost nista toliko pomembni, potem lahko gre tudi za premišljeno izbiro, pri kateri ni nujno, da do zaljubljenosti sploh pride, mož in žena se imata rada ker sta se za to odločila in ker želita imeti družino. Premišljena izbira, zato ker moramo prepoznati v drugem to, da si želi postati starš, imeti otroke (ne sanja vsak o tem) in hkrati premišljena izbira zaradi vprašanje denarja – Erich Fromm v svoji knjigi Umetnost ljubezni trdi, da je denar vprašanje skrito v vprašanju izbire zakonca – vprašanje sposobnosti za ljubezen in denar je pokazatelj tega, da je nekdo zmožen ljubezni. V družbi imamo številne primere, ko denarja več ni, se tudi ljubezen izpoje, ohladi, se pravi nekdo, ki prepozna da je njegov partner ali partnerica brez denarja, da to tudi pomeni prenehanje sposobnosti za ljubezen. Brezčasno mine. Ženska, ki se želi le biti dobra mati in žena je lahko s komerkoli in podobno velja za moške, da je lahko s katerokoli, če ima v zavesti biti predvsem dober mož in oče….iz teh dveh razlogov so v preteklosti dogovorjene poroke povsem v redu funkcionirale, morda bi še tudi dandanes, če ne bi prišlo do t.i. mini upora tradiciji – zakaj bi morali biti z nekom, ki nam ga določajo drugi, zakaj bi morali vsi živeti po istem kopitu in za podobne cilje – spremenil se je naš način razmišljanja in želj. Lastne so v prednosti pred drugimi, zato je toliko ljudi samskih. ..težko se je žrtvovati za drugega in hkrati nas je strah biti ranjene, želimo ves čas dajati vtis močne osebe, ker verjamemo, da bomo tako dajali vtis bolj stabilne in zanesljive osebe – pa je to res prava pot, si želi vsak biti z nekom, ki je kot kamen, ko ne zna pokazati (ali namerno noče), da ga je oz jo je nekaj prizadelo, ranilo….to je pravzaprav nekoristen oklep, če hkrati sanjamo, da bi končno našli nekoga, ki bi se žrtvoval za nas…so posamezniki, ki v šibkosti drugega prepoznajo le manipulacijo – to ni ljubezen, če to prepoznamo ali zavestno manipuliramo.
Zakaj še mine ljubezen: ker nam ni več mar za nekoga, ljubezen je trud. Zakaj nam ni mar, morda je partner, partnerica storila nekaj česar nismo zmožni odpustiti, (ni prave ljubezni brez zmožnosti odpuščanja), morda nekateri prepoznajo, da zaradi svojih grehov (prevar, laži, pomanjkanja interesa za drugega ipd) ne zmorejo več živeti s partnerjem, ker jih zavedanje tega preveč bremeni, ker si v resnici tega niso želeli, se je pa vseeno zgodilo….živimo v časih in krajih, kjer celovitost partnerske zveze pod stalnim napadom nad egoistično kulturo, ki daje prednost spolnemu zadovoljstvu in samouresničitvi, ter zapostavlja ideal zvestobe in požrtvovalnosti za večje dobro…kot da bi to bilo nekaj sramotnega, nevrednega. Število ljudi, ki varajo raste, torej kot da ljubezen rabi potrjevanje v varanju….družbeno smo na nek način zašli, ker te vzorce pobira od nas mladina in ne bo nič drugačna od nas. Kadar gresta dva z razlogom narazen, ni nujno, da se je ljubezen nehala, da je nekdo nekoga nehal ljubiti, prišlo je do spremembe odnosov, ne do takojšnje sprememb v srcu in ker se je spremenil sam odnos, ljubezen počasi izginja, ni več brezčasna. V tem primeru umre ljubezen, ker to dovolimo, si želimo, nič več ne delamo na tem, da jo vzdržujemo, da jo (o)hranimo. Nekaj kar je bilo v nas zaradi drugega, postaja šibko, lahko povsem izgine.
Zakaj sem ob odprtju teme trdila, da je vprašanje butasto? Ker imam navado presoditi, da za butastim vprašanjem sledijo butasti odgovori oz kakor je povedal Aristotel: če ni pravih odgovorov, pomeni, da je bilo postavljeno napačno vprašanje – me zanima, kako bi ta tema bila »popisana«, če bi avtor teme vprašal, kaj ljubezen ni? Koliko poznam ljudi oz kakšni so do mene, bi številni o tem znali veliko veliko več povedati, kakor obratno od tega. Ljubezen je trud, empatija, požrtvovalnost, blaženost, talent, ljubezen ne povzroča trpljenja, ni nam mar za lastne morebitne izgube, je tveganje, je zrelost, je zmožnost ljubiti nepopolno, je delo in nagrada za to kar v resnici smo. Verjamem, da ni človeka, ki ne bi imel v sebi talenta ljubiti, imeti rad.
Z veliko stvarmi, ki si jih napisala, se strinjam. Ampak pri tem nisem prepričana, da je stvar tako enostavna. Ker potem bi bilo bistveno več parov srečno skupaj brez nekega spodobnega spolnega življenja. In na osnovi tega, kar vidim (in v končni fazi kar beremo tudi na MON-u), se mi zdi, da je mogoče Maslow bližje resnici kot Fromm. Spolnost je neka fiziološka potreba in v kolikor je ustrezno ne znamo zadovoljiti v odnosu, jo zadovoljujemo drugje. In lahko zraven filozofiramo, kako mora odnos temeljiti na bližini duha in na skupnih interesih, vendar če spolnost ne fukncionira, potem menim, da se odnos zelo težko ohrani, kljub skupnim interesom in duhovni bližini.To pa negira predpostavko, da so odnosi, ki temeljijo na spolni privlačnosti prej usojeni na propad. Sama vidim spolno privlačnost kot predpogoj, da lahko o ljubezenskem odnosu z nekom sploh razmišljamo. Kot nekakšen temelj, na katerem lahko gradiš hišo ali pa tudi ne (če ni dovolj skupnih interesov in duha).
Izhajaš iz predpostavke, da to, da si dobra mati ali žena, je definirano zgolj s tem, kar daješ, in ne s tem, kar prejemaš. Ekstremna vera v človeka in njegove sposobnosti 🙂 JAz nisem tak optimist (ali idealist?)
Jaz pa mislim, da nismo nadljudje in čeprav imamo res življenje v svojih rokah, nas oblikuje tudi naša okolica. Kako dobra žena sem torej ni odvisno le in samo od mene, ampak morda tudi od tega, komu sem žena, kaj ta od mene pričakuje, koliko se ujema njegova predstava o dobri ženi z ravnanjem, ki je meni naravno…
O tem, kaj pomeni, da so v redu funkcionirale, bi se dalo razpravljati. Če alternativa je, da umreš od lakote, potem lahko rečemo, da se tudi v ruskem lagerju dobro počutiš in dobro “funakcioniraš”.
Ok, kakor za koga. Pri meni je tako, da imam s področja zadovoljevanje fizioloških potreb zelo siromašne izkušnje in si na osnovi teh težko predstavljam, da je zadovoljiva spolnost tisto ključno “lepilo”, ki drži nek par skupaj – če sklepam po sebi, še nimam jasnega odgovora, če bi mi bilo. Spolna privlačnost v tem kontesktu je bila mišljena, zakaj nekoga opazimo, toda to je vse đabe vredno, če sama nikogar spolno ne privlačim, torej sem moram nekako drugje potruditi, da me kdo prepozna, kot sorodno dušo, torej na drugih dveh ravneh 😉 Zadovoljiva spolnost osrečuje? Zanimiva teza.
Hehe, Maslow, na tem čveku sem ga že nekoč pošteno popljuvala in ne bi spet rada tega ponavljala 🙂
V spolnosti se “pokrijejo” tudi druge potrebe, ne gre le za golo/čisto fiziološko potešitev, kakor številni to radi reklamirate 🙂
Samica, prava ljubezen traja večno, neprava pa pač ne traja, preprosto. Vsak seveda upa in si želi to doživeti in verjame, da jo živi, malo komu pa to dejansko uspe, ker to pa ni več tako preprosto. Preprosto postane šele, ko jo spoznaš. 🙂
Forum je zaprt za komentiranje.