KAJ BI ČLOVEK POČEL V ŽIVLJENJU???

A je tukaj mogoče se kera od vas total zmedena in se še išče??
No jaz sem ena takšnih.Se iščem in iščem. Stara sem 23, faks že skoraj končan, 1 izpit še manjka – Ekonomija. Delam v firmi, ki je v stroki ekonomije…, jaz pa sem vsak dan bolj nesrečna…, ne delam tistega kar si želim, faks sem zgrešila, moji talenti so nekje drugje, bolj umetnost – slikanje, oblikovanje. Sedim ko kup nesreče v pisarni in komaj čakam da mine 8 ur. Ne predstavljam si tega dela za cel lajf. 8ur,pol pa domov, mal pred tv in spat, BORING! Plačo mam dobro ampak meni to ne sede. Poleg tega mi težijo še doma da sem čudna itd.., ker včasih kar rečam da bi šla živet nekam drugam, da se tukaj v Slo ne najdem, nekje kjer je vse bolj sproščeno, kjer lahko razvijaš svojo kreativnost…, ampak ne upam si kar tako na slepo… Kar naenkrat sem iz lepih študentskih let padla v to bedo, sploh ne vem kaj bi rada, najbolj da kar grem mal po svetu… Pridejo trenutki, ko tudi s svojim fantom nisem zadovoljna, čeprav ga imam rada. SPLOH NE VEM KAJ NAJ NAREDIM!!!!!!!!!!

Jaz ti svetujem ,da spokaj ruksak, pa malo po svetu na back-pack varianto. Mas ful casa za razmislek.

Misty,

tudi jaz sem naredila tako kot Pika – odšla za eno leto, ker sem imela poln kufer faksa, ljubljane, folka, itd.

Pa sem prišla nazaj in spet padla v neko “življensko luknjo”, ki se je nadaljevala tam, kjer sem prej “končala”.
Sicer zdaj vsaj vem, kaj bi počela, pa sem v taki stroki, kjer je težko uspeti, sploh če nimaš vez in poznanstev.

Je pa fino tako odditi, ker si veliko stvari razčistiš sam pri sebi in ti je mnogo stvari bolj jasnih. Moja edina napaka je bila, da sem odšla “premlada”, saj sem bila stara “komaj” 20 let…
Tak premor bi mi pasal zdaj pri 25-ih 🙂

Sem pa na popotovanju “okoli življenja” ugotovila, da za večino stvari ni prepozno. Pa kaj potem, če te ekonomija ne veseli. Komaj 23 let si stara, zakaj ne bi vpisala vzporednega študija ali rednega dodiplomskega študija kot diplomantka (po diplomi na ekonomiji) na tistem faxu, kjer meniš, da bi se našla.
Če je težava v zaposlitvi – hej, še vedno lahko delaš preko šservisa, konec koncev najbrž delovna doba čez 40 let, ko bo čas za penzijo, sploh ne bo več pomembna, ker si bo moral vsak sam privarčevati pokojnino.

Če misliš, da se na tem drugem faxu ne bi izpopolnila, pojdi na kake privatne ure – a veš koliko ljudi se npr. v petju izpopolnjuje zasebno? Poleg tega lahko tako spoznaš nove ljudi, ki bi morda pomagali na tvoji drugi poti…

Ej, možnosti je ogromno, morda pa bi bilo dovolj, da poiščeš drugo delo, verjemi, danes izobrazba (smer) ni vse, veliko je odvisno od posameznikove inovativnosti in njegovih želja… Pomisli, kako delo bi te veselilo, pa išči tam delovno mesto. Prošnje lahko pošiljaš brez objavljenega oglas :))

jaz sem čist na istem. a greva spokat in po svetu:)))))

Možnosti je res ogromno, ampak razumem pa tudi, da se ji je težko odločiti za kar koli drugega. Sploh si ne predstavljam svojih staršev, če bi jim naenkrat rekla, da grem za leto okoli sveta, ker moram najti sama sebe, pri tem pa bi pustila redno službo! Vem, da se pri tem ne smemo obremenjevati s starši, saj to je naše življenje, ampak ti pa res dajo misiliti: kaj pa če bo, ko pridem nazaj, še hujše? kaj pa če potem ne bom našel službe? kaj pa… postane te strah in spet ne delaš tistega, kar hočeš.

menim, da tistega, kar iščeš, ne boš našla na drugem koncu sveta.

Tanita, saj ne gre za to, da bi na drugem koncu sveta našel tisto, česar doma ne najdeš…

Ena varianta je, da – če imaš to možnost in razumevajočega delodajalca – vzameš 3 (ali več) mesece neplačanega dopusta in greš recimo za au-pair v Evropi/ZDA/Aziji, itd. Lahko si poiščeš drugačno delo, lahko pa enostavno živiš od prihrankov in potuješ.

Je pa res, da kar poznam ljudi, ki so šli (zaradi štipendije, dolgčasa, iskanja samega sebe) in po enem letu prišli nazaj, so imeli vsi krizoob prihodu domov. Sploh če so še živeli pri starših.
Z mano je bilo isto…

Mogoče pa Tanita. Človek nikoli ne ve.Nočem imet enga tipičnega boring lajfa, kot večina slovencev. Men to ni življenje: delat 8 ur nekje, kjer se ti sploh ne da biti, se mi zdi izguba časa, ampak 95% folka to počne. A pa so srečni? Se mi zdi da ne: kot ene programirane lutke, ki delajo ker morajo, da preživijo. Vsak dan isto.

ja sva popolnoma na istem dolgocajtna služba 8 ur, isto na ekonomskem področju, še sama ne vem kaj bi me sploh veselilo, pa bi pri 27 to že morala. Delaš pač, ker moraš nekak preživet, zjutraj se z veliko težavo spraviš iz postelje, ko se spomniš kam grešTud jaz mislim, da sem zgrešila ekonomski faks. Pred enim letom ko sem bila brezposelna sem si rezervirala karto za Avstralijo, potem pa sem dobila službo in nisem šla . Danes mi je žal. Drugo leto februarja, ko mi poteče pogodba bom pa res nekam spakirala, da mal premislim o mojem lajfu, ki je sedaj totalna beda, dolgocajtna služba 8 ur, pridem domov grem jest, prebrat cajtnge, se stuširat, gledat dnevnik, potem pa spat, no včasih ko se mi da pa kakšen čvek v lokalu. Skratka tako ne more biti vse življenje, si ne predstavljam, samo zaenkrat še ne vem kako vse skupaj spremenit in bolj uživat. Dobrodošli so vsi predlogi.

Jaz sem tudi skor na istem!!!! Dve leti nazaj sem konacala faks in potem je sledilo vprasanje Kaj pa zdaj? Ker nisem imela nobene res prave ideje, kaj bi pravzaprav rada pocela, sem se odpravila na daljse potovanje, da bi se nasla in razcistila sama s sabo. Seveda sem se na potovanju (v Sr. Ameriki) imela bozansko, zivela totalno brezskrbno in na koncu “zabluzila” vec kot en mesec na eni bozanski karibski plazi. In potem je sledil povratek v Slo. in nikoli vec ni bilo isto. Kar na enkrat mi stvari, ki so me prej osrecevale, niso pomenile nic posebnega in sem se tukaj pocutila se slabse kot prej. Ker sem se tukaj pocutila, kot da bi bila ujeta, sem kmalu odsla se na eno potovanje in ko sem se vrnila, se je zgodilo podobno. In dobro vem, da so ti nori filingi, ki sem jih dozivljala na potovanjih “nerealni” (ce bi npr. sla zivet v Mehiko, bi se kmalu tudi ti nori filingi spremenili in bi se tudi tam zacela srecevat z realnimi problemi…) in nocem veliko razmisljat o njih, ampak se skoraj vsakdan nehote prikradejo v misli. In sem rabila vec kot eno leto, da sem se “priblizno” nasla tukaj. Ker vendarle imam tukaj ogromno ljudi, ki me imajo radi in ki sem jih pogresala, ceprav se se vedno velikokrat pocutim izgubljeno. Ker me vlece dalec stran!!!!!

Začni študirat tisto, kar te res veseli! Zapolni si dneve s slikanjem, oblikovanjem ali karkoli že, samo bodi kreativna.
Nasvet; nikoli, nikoli in še enkrat nikoli ne počni ničesar v življenju, kar te dela nesrečno!!!!! Ne oziraj se na pripombe ljudi, ki itak vedno samo obsojajo temveč delaj kar čutiš, ker samo tako boš srečna.

Nikoli ni prepozno!!

Če po službi sediš doma, se ti res ne more zgoditi nič slabega, vendar tudi nič dobrega. Če boš samo listala po revijah in gledala tv, ne boš naredila še kakšnega tečaja risanja, ne boš spoznala novih ljudi in ne boš naredila ničesar, da bi zamenjala svoj poklic. Več kot razumem, kako ti je v službi (sem imela takšno službo), vendar ne razumem, da očitno imaš po službi čas za ostale stvari, pa ne ukreneš ničesar! Pa brez skrbi – če je kreativnost v tebi jo lahko razvijaš v Halozah ali v Parizu ali pa na samotnem otoku …

Res je, kar so že povedale nekatere. Ni ti potrebno iti okoli sveta, možnosti se ti ponujajo v okolju, kjer trenutno živiš. Hodiš v službo, zato imaš denar in si lahko privoščiš razne tečaje umetnosti ali si nabaviš platno in čopiče ter namesto televizije ustvarjaš. Samo malo moraš možgančke napeti in se izogibati jamranju. Ko boš naredila prvi korak in prevzela svojo usodo v svoje roke, se boš takoj počutila bolje. Če v službi nimaš kreativnega dela, si ga najdi doma. Tudi pri meni je še vse odprto, ker si trenutno iščem zaposlitev (rabi kdo andragoga?:)) in nimam denarja za kakšne tečaje in seminarje, ki me zanimajo, vendar pa imam dovolj časa, da recimo veliko berem. Lahko bi pa cel dan gledala mehiške nadaljevanke in se smilila sama sebi. Ko boš premagala začetni odpor proti spremembam, boš veliko bolj zadovoljna. Le pogumno!

Možnosti imaš dve. Ali greš in študiraš tisto kar te veseli, potem se pa z eno borno plačico prebijaš skozi življenje. Al pa da delaš na ekonomskem področju z izi službico in dobro plačico v prostem času pa počneš tisto kar te veseli. Izbira je tvoja. Prvo pa zavedanje, da v službo hodimo zaradi denarja ne pa zaradi zabave. Pa še to: sreča je v tebi. Bi pa jaz tudi na tvojem mestu šla na kakšno potovanje, ker se boš za izredni dopust vsako leto v službi težje zmenila.

Hvala za odgovore, delam na tem… Bela a pa ne bi tudi ti rada počela kar te zanima? In ti ure minejo kot sekunde..

Misty, jaz se pa totalno ne strinjam z Belo! Jaz sem tudi vcasih imela tako sluzbo, ki je bila dogcajt in samo zaradi denarja. In sem bila zivcna in grozna in zatezena. Potem sem pa imela vsega dost, rekla tej sluzbi cao in sla studirat in delat to, kar me je res zanimalo. Pocutim se stokrat boljse, postala sem veliko bolj optimisticna in pozitivna in motivirana, pa ceprav sem imela prej vec denarja in boljso financno situacijo. Povem ti, da nikoli ne bi vec sla delat nekaj samo zaradi denarja. Nikoli! Raje delam to, kar me veseli in se imam pri tem ok, kot pa da bi zaradi tistih nekaj ficnikov vsak dan 8 ur umirala od dolgcasa.

Zanimivo, jaz sem tudi pri dobrih 24 imela krizo. Vse mi je šlo na k*** (koruzo :-)) Ker pa nisem zbrala poguma za potovanje (oz. za spremembo okolja- želja je bila da bi se preselila iz NGo v LJ) sem kolesarila in kolesarila, imela 4 mesečno avanturco z dve leti mlajšim fantom (hm, zraven svojga ”boring” tipa, za katerga nisem imela j*** za ga zapustit) , delala neumnosti take, da me ob spominu kar pogreje, a glej: vsa tista negativna energija je šla iz mene. Dobro leto sem tako ”prevozila” in potem je bilo dobro. Vem da te moje rešitve niso bile glih idealne, a zdaj je kar je.

v razmislek…

Doma sanjam, kako bi me morda v Neaplju, v Rimu tako prevzela lepota, da bi se otresel svoje otožnosti. Pripravim si kovček, objamem prijatelje, se vkrcam na ladjo in se naposled prebudim v Neaplju, kjer pa se soočim z neizprosnim dejstvom, s svojim otožnim jazom, tem nepopustljivim, istim jazom, pred katerim sem pobegnil.«

najprej me zanima, od kod tale zadnji post, “doma sanjam”… zanimivo.
(a je mogoc iz kaksne knjige, naslov??)
ja je ze res, ce nekam odpotujes zato, da bi necemu usel, to vseeno pride za tabo. been there, done that. nekje sem prebrala misel, da “izpit” opravljas toliko casa, dokler ga ne opravis. se popolnoma strinjam. In ce se dolocenim stvarem stalno izogibas, ce ne razcistis sam s sabo, potem te bo to “lovilo” dokler se s tem ne soocis. in zanimivo, da naletim na tale post ravno v tem casu, ko se mi dogajajo podobne stvari. in me zeloooooo mika, da bi odpotovala, in to ‘kr nekam’… 🙂 mogoce pa ne bi bilo tako slabo. sprememba okolja. vem, da ravno zdaj nasprotujem svoji zgornji izjavi, a si vseeno ne morem pomagat. mislim, da smo vsi mal zmedeni, ampak na tak lep nacin. 🙂 prisrcen, ce hocete. 🙂 (bil je tako prikupno zmeden… :)) no, morda nikoli ne izvem, ce ne tvegam.. sicer pa, kdaj in kje je najbolj primeren cas, da razcistis sam s seboj? oj oj oj… mlada in zmedena in nevemkajnajsamassabonajrajsbispakiralakufreinslazapolletanadrugocelinosamonepovedatmojimstarsemkernebirazumeli.
lp in ce ima se kdo kaksne izkusnje, na dan

Bela,
Kdo je rekel, da v službo ne hodimo zaradi zabave???
In zakaj mora bit muka in trpljenje na delovnem mestu? Tako ti povem;
dala sem odpoved stalni službi, zato, ker sem trpela, jutra so bila prava muka. Dolgo sem se odločala pa vendar. Res, sedaj sem brezposelna že 2 leti pa mi ni žal, da sem tako ravnala.
V službi preživimo več časa kot doma (če odštejemo spanje) in je počutje življenskega pomena, seveda, če daš nase.

Saj nimam dolgocajtne službe, ampak eno normalno. Izzive lahko najdeš samo malo se moraš ozreti okrog. Pa seveda pogledati kaj nudijo drugje in kaj ti pomeni več. meni trenutno take službica ustreza, delam v povprečju 8 ur drugo je pa čas zame, pa še normalno sem situirana. Pa dobro se počutim v službi. Stvar je pa taka, da jedandanes univerzitetna izobrazba osnova in da službena nesoglasja, ki jasno tudi pridejo ne jemlješ preveč osebno Saj delam kar hočem, samo ni vedno to v službi. Pa še to: zdaj ne veš kaj bi počela a čez 10 let ti bo pa kar jasno? Dobro bi bilo, da bi se za kakšno stvar odločila in jo izpeljala, ne pa sama ljuba izguba časa. Vprašaj se kaj bi rada počela in mislim, da boš hitro prišla do odgovorov. Ni pa rečeno, da boš čez 10 let želela početi kaj drugega, kar sploh ni slabo, samo začni že 1x živeti.A konjička pa nimaš nobenega? Vidim, pa da imata ene dve takoo srečo, da ju delodajalci plačujejo da se v službi zabavata! Živela demokracija.