Kaj bi, če bi…

Verjetno je takšna tema bila pa kljub vsemu še enkrat. Predpostavimo sledečo situacijo:

Ste v zadovoljujoči zvezi, družina, s partnerjem(ko) se razumeta, morebitni problemi se rešujejo in tudi razrešijo v korist vseh, seks zadovoljujoč. Na misel vam ne pride, da bi partnerja(ko) prevarali pa kljub temu se po spletu okoliščin, nepričakovano, nenačrtno in z vaše strani neizzvano to zgodi. Praktično sami niste dali niti enega samega signala v to smer. Kljub vsemu vas popolnoma prevzame, da v tistem trenutku pozabite popolnoma na vse v vsem ste celo uživali bolj kot v seksu s svojim partnerjem(ko).

Nato nastopi slaba vest in dilema: povedati partnerju in postaviti vse na kocko, ali ne. Pri tem me zanima: kaj bi svetovali vašemu znancu / prijatelju, če bi se to zgodilo njemu vs. kako bi reagirali vi, če bi se zgodilo vam.

In lepo prosim, odgovore v stilu meni_se_to_ne_more_zgoditi jemljem resno samo v primeru, da ste popolnoma aseksualni ali da vam “zadeve tam dol ” več dobro ne funkcionirajo.

Absolutno biti tiho, ker s tem samo preložiš breme na partnerja (partnerko), ko se ji zjočeš in od nje v bistvu zahtevaš, da ti odpusti, tebi je takoj lažje, njej bo pa težje. Naj to ostane pokora tistemu, ki je za to kriv. Aja, za take izpovedi so drugače duhovniki. To bi jaz svetovala svoji sestri, bratu, najboljši prijateljici, in isto bi jaz rada, da bi se mene tretiralo. Po drugi strani bi ga pa, če bi mene prevaral (in če bi to izvedela in prepričana sem, da bi izvedela), seveda pustila. (No mogoče bi malo pomišljala, če bi me imel res rad in predvsem če bi imela otroke)
Sicer pa boom… kaj naj rečem… kako prisrčna provokacija… za hip sem celo pomislila, da si probal malo zaigrat angela gabrijela :)))))))

he, he, katenjka ali se ti ne zdi, da bi glede na to kar sem napisal, bilo bolj logično sklepanje, da sem morda bil “žrtev” kakšne Gabriele? :-))))

No, v resnici pa je povod za to tale tema, ki ti utegne vliti upanje, da te kakšen Gabriel le obišče, le Jožefa si boš morala prej omisliti :-))))

Zanimivo. Sem samo sebe že večkrat vprašala to, pa sem potem vedno znova prišla do zaključka, da bi se uspela vzdržat, ampak ker smo krvavi pod kožo, odgovarjam.

Kaj bi svetovala prijateljici, če bi skočila čez plot? Najprej bi jo vprašala, zakaj (okej, morda butasto vprašanje, pa vseeno) in kaj namerava naredit s tem tipom ali žensko (vkolikor je pač istospolno usmerjena), v smislu nadaljne druženje, delanje da se nič ni zgodilo, redno srečevanje ipd. Želela bi vedet njene (oz. njegove prijateljeve) občutke, kako sam gleda na te zadeve. Vsak pa tudi najbolj pozna svojo vezo in ve, kaj bi določena informacija prinesla. Zdaj, če bi res obžaloval/a in bi se iz tega nekaj naučila (recimo naredila reality check svoje veze in same sebe), pol naj bo tiho, drugače pa …

Če bi se meni zgodilo, da bi prevarala ljubljeno osebo? Ker zagovarjam odprte odnose, bi verjetno povedala. ker bi me to preveč žrlo. Ali pa spet ne bi povedala. Definitivno bi se pa počutila zelo nelagodno zatrjevat nekomu, da ga imam rada, da ga ljubim, da ga cenim, v ozadju pa bi se mi kazala slika mojega varanja., kot bi se mi vse skupaj rogalo. Čeprav bi te stvari (ljubim te ipd.) res čutila v tistem momentu, bi se sama sebi zdela manipulatorka (ker bi z varanjem izdala predvsem sebe oz. svoja načela).

Kako bi odreagirala, če bi mene moj partner prevaral? Ne vem. Vedno sem trdila, da bi 100% odšla, zdaj pa ne vem. Navsezadnje obstaja več pomembnejših stvari kot je zgolj enkraten seks. Odvisno, kam bi najin odnos šel. Če bi zmogla oba čez to, bi morda ponovno poskusila, čeprav enaka ne bi bila nikoli več. Verjetno bi si vzela odnos bolj na izi, kaj pa vem.

Pri seksu ni nobene vesti, je samo stalno, ali trenutno neskladje imenovano tudi stalno ali trenutno pomanjkanje.

Tole “nepričakovano, nenačrtno…” uporabljajo moški v ameriških filmih kot izgovor. :)) Za varanje iz malomarnosti še nisem slišala. :)))

Prijatelju/znancu ne bi nič svetovala, njun odnos je tudi njun problem.

Če bi bila sama prevarana, bi zelo verjetno odšla, ker ne bi več zaupala partnerju. Tisti, ki te enkrat prevara, te bo tudi drugič. In tudi drugič bo verjetno “nenačrtno in nepričakovano”. :)))

Kaj bi se travmiralo glede žrtev, če so pa zadeve v bistvu tako simpl – saj je napotilo zadnjega odstavka več kot očitno: to se lahko zgodi vsakemu, ki ni popolnoma aseksualen ali mu “zadeve tam dol ” še funkcionirajo. Edino vprašanje je, ali s priznanjem postavit vse na kocko. Hm, kaj je sploh bilo to: vse?

Gotovo imaš razdelan odgovor glede naslovne dileme, Boom. Si dec ali nisi? Če si, potem narediš tisto, kar si pod tem predstavljaš. Če si kdo (od nas) ta pojem tolmači drugače, pa itak ni več pomembno.

Edino pošteno v taki situaciji bi bilo povedati partnerju/-ki in končati zvezo, ter si poiskati novega partnerja/-ko.

V zvezi dveh ljudi, ki se ljubita, se kaj takega ne more pripetiti. Če se, potem ljubezen ni pristna.

Če pa zveza ne obstaja zaradi ljubezni, temveč iz kakšnih drugih razlogov, potem je pa verjetno bolje zadevo zadržati zase.

No, če bi šlo za tvojo ženo, Boom, bi ji brez nadaljnjega svetovala, da ti lahko pove … saj menda bi razumel, da ji pač doli vse deluje, kot mora.

Tista zgodbica je meni tako neverjetna, ampak tako nemogoča in neizvedljiva, da enostavno pašem pod tvojo kategorijo tistih “meni-se-to-ne-more-zgoditi”. V bistvu se mi zdi nemogoče, da se to lahko zgodi komurkoli, ki sodi v najširše možno povprečje.

Mislim, da si postavil povsem paradoksalno situacijo. Kako se lahko neka stvar kar tako zgodi brez naše privolitve, brez našega odziva, sodelovanja? Ne more se. Torej mora obstajati nek razlog, da se v takšno situacijo sploh spustimo, si dovolimo it v njo. Če imamo svojega partnerja res radi in kot si napisal, smo z njim v zadovoljujoči zvezi in smo povrh tega še odgovoren osebek, si tega preprosto ne dovolimo oziroma drugemu ne dovolimo, da bi nas v karkoli več popeljal. Ne samo, da si ne dovolimo, niti nimamo želje ali potrebe po čem takem. Mislim, da če smo res zadovoljni, se nam torej to niti ne more “zgoditi”. Razen v enem primeru, to je, da lažemo samemu sebi.

Seveda pa je zadovoljujoča zveza širok pojem, ki si ga vsak različno razlaga. To še ne pomeni, da je v takem odnosu samo smeh in veselje v vsakem trenutku in vsak dan, vse dni v letu. Ampak si dovolimo tudi nesporazume, ki jih seveda vzajemno rešujemo s pogovorom in predvsem na spoštljiv način. Dovoljujemo sebi, da nimamo vedno mi prav in smo pripravljeni spremeniti tudi svoje vedenje, pristop, če vidimo, da partnerja neka stvar prizadene, jezi ali užali. Pripravljeni smo prisluhniti težavam drugega in ga pri tem ne obsojati, si med samo pomagati in biti pripravljen nasvetom tudi prisluhniti in razmisliti ali jih je vredno upoštevati. Vse to obema omogoča osebno rast in predvsem zaupljiv odnos, ki ga nista pripravljena zamenjati, opustiti ali kakorkoli ga ogroziti z vmešavanjem tretje osebe. Pa še cel kup stvari.

Ko sem prebrala tvoj post, sem prišla do naslednjih ugotovitev:

– prevara je vedno posledica nečesa, torej je obstoječa partnerska zveza daleč od zadovoljujoče,
– ko greš čez mejo pomeni, da ti je to prišlo na misel, ker vse počneš zavestno. Splet okoliščin je že bil, a vendar te nihče ni v nič prisilil.
– malo ljudi načrtuje prevaro, ponavadi se zgodi,
– citiram: “se z vaše strani neizzvano to zgodi”. Torej so drugi krivi za tvoj skok čez plot? Pesek v oči, zanikanje resnice, beg pred realnostjo.
– signali se dogajajo v prvi vrsti znotraj nas in to nas sili, da počnemo stvari, za katere bi včasih dali roko v ogenj, da se to nam ne more zgoditi.

Vest je močna na začetku, kasneje se človek prepriča, da je to normalno, rešuje svojo slabo vest, sam sebi laže, da lahko živi. Nikoli ne povej naprej, če meniš, da je bil to enkraten dogodek, če ti je resnično žal in če boš naredil vse, da se to ne ponovi. Malo ljudi bi to odpustilo, še manj bi jih pozabilo na ta dogodek, če bi varajoči položil karte na mizo.

Znancu/prijatelju ne bi svetovala NIČ. To so stvari, ki mu/ji lahko uničijo zakon. Sam(a) mora sprejeti odločitev, ker bo sam(a) z njo živel(a). Pomagala bi tako, da bi mu/ji postavljala vprašanja (da premisli določene stvari), ga/jo morda opozorila na kakšen vidik.

Jaz bi definitivno povedala. Ne znam molčati in v partnerskem odnosu ne znam prikrivati (ja, tudi takrat, ko bi bilo bolje, da bi).

Meni se to ne more zgoditi 🙂 Pa zadeve tam dol dobro funkcionirajo :))
Zakaj se mi ne more zgoditi? Zato ker vse drugo kar si zapisal, zame ne drži. Sem prevelik hedonist, da bi se mi kar “zgodilo”. Če bi ga prevarala, bi nekje v procesu začela vsaj sodelovati in izzivati, če že ne načrtovati. In bi vedela, da se igram z ognjem in bi to zavestno počela še naprej, ker bi mi bilo tako zelo fanj.:) Tako da jaz resnično mislim, da sama sebi opravičila “se je kar zgodilo” ne bi uspela prodati.

Moja draga polovica pa je takšna esenca racionalnosti, da jaz ne bi nikoli “kupila” razlage, da se je “kar zgodilo”. “Kar zgodilo” bi se le, če bi bil zaljubljen. Potem bi bila pa to že druga zgodba…
.

Hmmm, jaz bi prijatleju/prijateljici svetovala naj ne pove.

Sama zase ne vem.

Sem pa prepričana, da se mi ne bi kar zgodilo. Te stvari se ne zgodijo. Za to se človek odloči. Torej če bi, bi zato ker bi to želela in bi se tako odločila. Prevzemam odgovornost za svoja dejanja.

Zase veš. Torej si prevzela.

Meni se to na more kar zgoditi in zato iščem tudi takega partnerja. Če bi se to zgodilo njemu, bi želela vedit, saj bi bilo zelo pomembna stvar pri odločitvi glede prihodnosti mojega življenja. Če bi se zgodilo prijatelju/ici bi svetovala naj pove. Če bi se zgodilo meni, bi to pomenilo, da sem z mislimi že nekaj časa drugje kot pri partnerju in bi bilo tako ali drugače dobro, da grev narazen.

Težko vprašanje. Ker take stvari se res ne zgodijo kar tako. Če pogledam sebe se nisem šla nikoli avantur, ker me kar tako ni noben pritegnil, da bi ga spoznala in kar takoj skočila v posteljo. Vedno je bila druga varianta: spoznavanje, daljše osvajanje… vedno je trajalo dalj časa. Torej se nikoli ni zgodilo kar tako :). Torej, če bi se zgodilo, bi kazalo na to, da je v zvezi nekaj precej narobe. Verjetno bi dojela, da je treba vezo prekinit. Da pa ne bi partnerja dodatno prizadela pa ne bi povedala, da sem ga prevarala.
Moj prijatelj pa je prevaral svojo ženo, večkrat z isto osebo pa vanjo ni bil zaljubljen pa ženi tega ni povedal. Več let po tistem pa stvari vse lepo štimajo. Kar ne veš, ne boli.

Vidim, da vas je precej zintrigirala moja zadnja pripomba in kdove kaj na to porečejo prisotni analitiki sodelujočih na tem forumu. :-))

Ne vem koliko vas je odprlo moj link zgoraj in prebralo tisto zgodbo, ki se sicer tudi meni zdi malo verjetna, vendar je to zdaj povsem nerelevantno. Zgodbo sem izpostavil iz dveh razlogov. Prvi je kot (možen) primer reakcije nekoga, ki bi v drugačnih okoliščinah, času, stanju bila lahko popolnoma drugačna (nasprotna), drugi pa so odgovori, ki sami po sebi malo presenečajo, posredno pa pravzaprav potrjujejo, da v določenih okoliščinah pač reagiramo mimo naših prepričanj (in podobnih odgovorov je tudi tukaj nekaj). Lahko dodam še to, glede mojega dvojnega vprašanja, da velikokrat svetujemo drugače kot reagiramo sami. Ker smo po bitki (= izven nje) vsi generali, svetujemo drugim in, dokler se sami ne znajdemo v situaciji, svetujemo po lastnih prepričanjih (kako je/bi bilo pošteno in prav ). Seveda isto trdimo tudi zase, vse dokler se sami ne znajdemo v podobni situaciji in se kaj zalomi. Potem pa se sprašujemo »le kaj hudiča mi je bilo, saj običajno tako sploh ne reagiram?« Ja, drage moje in dragi moji, na našo neobičajno reakcijo so vplivali vzroki, katerih se niti ne zavedamo, vsaj v tistem trenutku ne in prepričan sem, da se je kaj takega zgodilo že vsakemu od vas, čeprav v primerih, ki s seksom nimajo zveze. Vendar, če se to dogaja v takih primerih, kje je garancija, da se nam to ne more zgoditi tudi v s seksom povezanih, kjer je eden od vzrokov za neobičajne reakcije lahko še neobičajna igra hormončkov, poleg (ne)pravega trenutka in »posebnih« razmer v katerih se nahajamo in še zdaleč ni nujno, da so te posebne razmere povzročene z nezadovoljstvom z lastno partnersko zvezo oz. partnerjem (lahko pa, vendar se tega nezadovoljstva bodisi niti toliko ne zavedamo ali pa ga iz kdove kakšnih razlogov potiskamo v podzavest). S tem, ko omenjam posebne okoliščine pa še zdaleč ne mislim, na prelaganje odgovornosti na te. Take stvari se seveda ne kar zgodijo. Potrebno je sodelovanje, ki ga običajno ne bi bilo (oz. bi bila reakcija takšna, da do ostalega sploh ne bi prišlo). Ker pa je sodelovanje tudi naša reakcija, zanjo nosi vsak svojo polno odgovornost katere ocena pa je le lahko drugačna kot v primeru, da bi isti načrtno sam iskal možnost ali izzival , da pride do tega.

Omenil sem tudi odgovore, ki na nek način potrjujejo to, kar pišem. Zakaj? Ko se postavi vprašanje kakšne lastnosti si kdo želi pri partnerju(ki), jih bo pretežna večina med drugim omenila iskrenost. Nekateri grejo v tem celo tako daleč, da trdijo, da imajo pravico (vse) vedeti ter celo, da je dolžnost njihovih znancev in prijateljev, da jih obvestijo o morebitnih partnerjevih »stranpoteh«, če o tem kaj vedo. Prepričan sem namreč, da je nekaj takih, ki si želiojo islrenosti, tudi med tistimi, ki so tej ženski svetovali, da naj bo tiho. Skratka, reagirali so mimo svojih načel in to zato, ker so nastopile izredne okoliščine, ki so vplivale na njihova čustva. Te okoliščine so v avtoričinem pisanju, ki precej živo piše na eni strani o svoji (skoraj) idealni zvezi ter na drugi o svojem kesanju, omenjajoč še družino (ki je v naših glavah nekaj svetega in nedotakljivega).

Za konec še, kako bi reagiral sam v taki situaciji: NE VEM!! Ne vem niti za primer, če bi varal sam, niti če bi bil prevaran, ker v (točno) takšni situaciji pač še nisem bil. Lahko pišem le na podlagi svojih prepričanj in norm, ki pa v specifičnih okoliščinah lahko odpovedo (so na drugih področjih marsikdaj že tako kot tudi pri vsakem), saj sem konec koncev samo človek.

Zase veš. Torej si prevzela.[/quote]

Mešaš jabolka in hruške ali pa mi vsiljuješ mojo ČE reakcijo. 🙂

Pravim, da če bi varala se ne bi zgodilo, temveč bi to delala zavestno – od tu odgovornost. Kar pa še ne pomeni, da bi ali ne bi povedala. Torej lahko rečem le ne vem.

V takih primerih pač vedno izbereš manjše zlo.
Če imaš slabo vest in če zaradi tega ne moreš mirno spati, potem je bolje, da vse postaviš na kocko in greš naprej.
Ti ostane neka izkušnja in veš, kaj ti lahko takšno dejanje povzroči.
Kdor pa nima vesti in ga ne moti živeti v takšnem odnosu, kjer vara sebe in drugega, potem pa naj bo tiho.

Če bi prevaral partnerja……

Koga boš prevaral, partnerja? Bedarija, nesmisel!
Ne moreš njega prevarat, to je samo neka besedna zveza, ki zavaja. Prevaraš najprej sebe in samo sebe, ker si sam obljubil, da boš zvest. Sebi si obljubil da boš zvest nekomu. Torej prevaraš kvečjemu sebe. Zavržeš lastne besede, načela….kaj vem kaj še, tako da lahko to skrivaš le sebi. Tega pa ne moreš.
Taka zadeva se ne “zgodi” kar tako sama od sebe, vedno si sam prisoten in tvoje misli so s tabo, ki se odločajo med tistim kar je fajn in tistim kar je prav, ker pa je nekaterim to da niso zvesti prav zraven je pa to še fajn, sploh ni dvoma, da to ne bi smeli početi oz da bi za to početje našli kup opravičil….. 😉

Drugače se pa pridružujem Markovemu zapisu, da če si našel pravo osebo nimaš želje po čem takem.

Se strinjam japkica, varanje se ne zgodi … je zavestno dejanje enega ali drugega. 🙂

Se strinjam japkica, varanje se ne zgodi … je zavestno dejanje enega ali drugega. :)[/quote]

Tako je, zato sem Bibita sama tudi zgoraj napisala, da za varanje iz malomarnosti še nisem slišala. :))

Bibita, a si se ti kdaj vprašala, zakaj se nekateri moški tako radi oklepajo te trditve, da se je nekaj zgodilo slučajno, nenačrtovano in nenamerno? :))

Se strinjam japkica, varanje se ne zgodi … je zavestno dejanje enega ali drugega. :)[/quote]

Tako je, zato sem Bibita sama tudi zgoraj napisala, da za varanje iz malomarnosti še nisem slišala. :))

Bibita, a si se ti kdaj vprašala, zakaj se nekateri moški tako radi oklepajo te trditve, da se je nekaj zgodilo slučajno, nenačrtovano in nenamerno? :))[/quote]

Zakaj pa bi bilo ravno iz malomarnosti? Glede izgovorov ter prelaganja krivde pa smo si tako moški kot ženske kar enaki.. Tako pri varanjo kot pri čem drugem. Še posebej na področju spolnosti.

Tako je, zato sem Bibita sama tudi zgoraj napisala, da za varanje iz malomarnosti še nisem slišala. :))

Bibita, a si se ti kdaj vprašala, zakaj se nekateri moški tako radi oklepajo te trditve, da se je nekaj zgodilo slučajno, nenačrtovano in nenamerno? :))[/quote]

Zakaj pa bi bilo ravno iz malomarnosti? Glede izgovorov ter prelaganja krivde pa smo si tako moški kot ženske kar enaki.. Tako pri varanjo kot pri čem drugem. Še posebej na področju spolnosti.[/quote]

Boom, ne morem se vživeti v tvoj hipotetični primer, zato sem to napisala. Mislim, da v primeru, če med dvema zadeva “klapa”, do takih situacij sploh ne more priti. Sicer obstaja nek rek – prilika dela tatu, ampak vseeno mislim, da nihče ne bo kradel, če nima te “žilice” v sebi, razen če je zaradi finančne stiske prisiljen krasti, ampak to je drug problem.

Jaz bi za nekega moškega lahko mislila, da je še tako zelo fejst, simpatičen, zanimiv in ne vem kaj, ampak če nekoga resnično ljubiš, potem ti še na misel na pride, da bi to osebo varal. Na svetu je na tisoče atraktivnih ljudi, pa ne greš z njimi v posteljo.

Z mano se ne rabiš strinjati, to je moje mnenje.