Kače-CRES

Smo prišli nazaj iz morja, nekaj dni prej kot smo načrtovali. Če je še koga premamil opis kampa, bi želela dodati našo izkušnjo.

Kampiramo vsako leto. Sedaj nas je že šest, najmlajši ima eno leto.
Bili smo že skoraj na vseh otokih, uživamo v naravi in samotnih kotičkih kampov. Najbolj je všeč tamalčkom, ki nas imata res 24 ur vse okoli sebe. Se igramo in smo sproščeni in glasni.

Zato nas je še bolj presenetilo, da so se nas letos izbrale kače za svojo družbo. Seveda sem bila malo panična, saj pogled na kačo, ko sežeš k torbi po hrano res ni prijeten.

Najprej sem se pozanimala na recepciji kampa, kaj in kako. Pa se me potolažili, da niso strupene in da je Cres znan po njih. Naslednji dan pa je bilo tega že preveč. Dopoldan so se plazile po brisačah, prav nič jih ni motila naša prisotnost. Zato smo se odločili, da spakiramo in gremo raje dalje na Lošinj, ki nam je bil najbližje. No, tudi pri pakiranju ni šlo zlahka, saj smo komaj pospravili šotor, ker se ena od kač kar ni dala odgnati in je silila z nami.

Na Lošinju smo najprej pogledali kamp v Nerezinah, ki je bil živ obup. Poln do zadnjega kotička, predvsem prikoličajev. Nikakor si nas ne predstavljam s svojim šotorom sredi tiste gužve in ljudi. Zato pa je kamp Lopari presenetil s svojo prostranostjo. Zlahka smo si našli travnat senčen prostor, po velikosti enakovreden vsaj 30 “parcelam” v Valunu. Še vedno mi ni jasno, kako lahko samo na 500 m razdalje je en kamp povsem poln in drugi skoraj napol prazen. Zelo nam je bilo všeč, tudi obalo imajo krasno urejeno za male otroke – veliko peska in plitvega morja. Predvsem pa veliko veliko prostora.

Ampak na našo žalost, smo že naslednji dan spet gostili našo znanko iz Cresa. Saj vem, vsega se ne da imeti. Če bi bili naseljeni z 1000-mi ljudmi, verjetno ne bi imeli kač. Vseeno pa nas je malo mrtvilo, predvsem sem ponoči zapirala spalnice šotora in kar naprej pregledovala vse stvari.

Danes smo doma, neznansko nam je žal za toplim soncem in vonjem morja. Pa saj bomo kmalu spet šli na kak potep. Kač pa dosedaj še nismo srečali. Upam, da si bodo v prihodnje izbrale raje kakšne druge gostitelje.

V katerme kampu pa ste to bili?
Mi smo bili lansko leto 2×14 dni v Kovačinah pa nismo srčali nobene kače. Je pa velikokrat v raznih reklamah napisano, d ana Cresu ni strupenih kač. Čeprva bi nas verjetno motile tudi nestrupene 🙂

ja, tudi mene zanima v katerem kampu si bila.
jaz grem v Osorski kamp.

Bila je v Valunu.

Ma sej ne morem verjet kaksna panika zaradi NEstrupenih kac. Pa bi se prestavili na drug konec kampa, ce so bile v blizini. Vi ste pa pobegnili?!!!
Sicer pa ne dvomim, da bodo tvoji tamalcki cez 20 let imeli enak odnos do kac, ker jim ga bos ti ocitno privzgojila in bodo tudi bezali, samo, ce bodo zagledali slepca. Pa brez zamere, ampak daj malo trezno razmisli, kako nevarne so bile tiste kace al pa kolk ljudi dans v Slo umre od kacjega pika. Brez dvoma so bolj nevarni cegli, ki ti lahko padejo na glavo, ko stopis iz hise.