jurčki na Pokljuki

Po TV in drugih medijih že obveščajo, da se je pričela letos gobarska sezona malo prej kot prejšnja leta.
Tudi mi smo šli na Pokljuko.
Pazili smo na pravila, tako, da smo vzeli s seboj košaro, nožek, da smo pustili neznane gobe nedotaknjene.
Na nekaj pa smo pozabili. Namreč, ko pričneš pobirati najdene jurčke in jih iščeš dalje in dalje, poln adrenalina, se ozreš naokoli in nenadoma ne veš več, kje si. Vidiš samo visoke smreke in ne veš, v katero smer moraš.
To se je danes zgodilo nam. Sin je dejal, da je najslabša panika. Poslušal je ,od kje vozijo avtomobili. Slišalo se je slabo, vendar dovolj, da smo šli v tisto smer. K sreči smo prišli na cilj, vmes pa našli polno gobic, tam ni očitno nihče hodil.

Torej, vsem, ki se boste odpravili po gobe, pazite, da se ne izgubite.

Kdor nima v glavi, ima v nogah.

Greš po poti, kjer ni več jurčkov in če je po sreči, prideš nazaj. 🙂

Meni se to ne more zgoditi, ker ne iščem jurčkov:).

Pa doma se tudi bolj težko izgubiš. 🙂

Koga pa isčes?

Jurcka?

Hodim izključno na medvede in potem oni mene pospremijo do doma:). Nisem obsedena z gobami kot nekateri, ki svoje place čuvajo kot največjo skrivnost, ki jo tudi nesejo s sabo v gozd. Jurčki so začimba in kot takšno bi jo morali vsi jemati, ne pa da pol hoste zruvajo.

…nesejo s sabo v grob:))).

Če imaš v gozdu grob, je pa tako ali tako vseeno. 🙂

Jaz nabiram samo kostanje.

Jaz isto. Gob sploh ne nabiram.

Jaz isto. Gob sploh ne nabiram.[/quote]

Jaz sem ziherašica, pri kostanjih se ne moreš zmotiti. :))

To potem pojeste na tone kostanjev?:) Meni so všeč pečeni, ampak jih pojem tam okoli 6-8 in imam dost:). Enkrat bi probala kakšno kostanjevo pecivo, je že kdo delal?

Jaz isto. Gob sploh ne nabiram.[/quote]

Pa tako dober občutek je, ko ga zagledaš…pa da maš otroka s sabo, ki ga učiš nabirat, tisto zadovoljstvo v njegovih očeh, ko ga najde…že sam zato je luštno it..pa še zmigaš se, gor in dol po hribčkih in kotanjah, koristno za zdravje, je pa res, če nikol nič ne najdeš in ne poznaš, te mine veselje.