jurčki na Pokljuki
Po TV in drugih medijih že obveščajo, da se je pričela letos gobarska sezona malo prej kot prejšnja leta.
Tudi mi smo šli na Pokljuko.
Pazili smo na pravila, tako, da smo vzeli s seboj košaro, nožek, da smo pustili neznane gobe nedotaknjene.
Na nekaj pa smo pozabili. Namreč, ko pričneš pobirati najdene jurčke in jih iščeš dalje in dalje, poln adrenalina, se ozreš naokoli in nenadoma ne veš več, kje si. Vidiš samo visoke smreke in ne veš, v katero smer moraš.
To se je danes zgodilo nam. Sin je dejal, da je najslabša panika. Poslušal je ,od kje vozijo avtomobili. Slišalo se je slabo, vendar dovolj, da smo šli v tisto smer. K sreči smo prišli na cilj, vmes pa našli polno gobic, tam ni očitno nihče hodil.
Torej, vsem, ki se boste odpravili po gobe, pazite, da se ne izgubite.
Jaz isto. Gob sploh ne nabiram.[/quote]
Pa tako dober občutek je, ko ga zagledaš…pa da maš otroka s sabo, ki ga učiš nabirat, tisto zadovoljstvo v njegovih očeh, ko ga najde…že sam zato je luštno it..pa še zmigaš se, gor in dol po hribčkih in kotanjah, koristno za zdravje, je pa res, če nikol nič ne najdeš in ne poznaš, te mine veselje.
Forum je zaprt za komentiranje.