Jesen na morju
Danes, 29. septembra popoldne. Nerezine, otok Mali Lošinj.
Zunaj je temperatura zraka 26 stopinj, vode 21 stopinj, nebo je skoraj brez oblačka.
Sedim na obali in se sprašujem, kaj je ljudem, da niso na Kvarnerju, ali kje v Dalmaciji.
Razumem starše šoloobveznih otrok, da so doma, ne razumem pa recimo kakšnega upokojenskega para, ki ima 1300 ali 1600 evrov mesečno, da čuči v Ljubljani in čaka zimo.
Tu na Lošinju je glavna sezona mimo, apartma pa se da dobiti, če ga vzamete za cel mesec, že za 25-30 evrov dnevno / 600 evrov mesečno.
Življenje teče bistveno počasneje kot v Ljubljani, trgovina je v nedeljah odprta le tri ure dnevno. Dovolj, da kupiš vse potrebno za kuhanje, če si kuhaš sam.
Je ljudem res vseeno, se jim tri tedne, ali mesec dni bivanja na otoku ne zdi precej dobra in smiselna investicija vsvoje zdravje?
Osebno pri 70-ih nimam kakšne resnejše bolezni. Ampak vseenno sem sedaj tu, na otoku.
In tu sem vsako leto najmanj tri mesece. Pravzaprav vsako leto več časa…
Mene zelo zanima, kaj vam preprečuje, če vam finance ne, da bi septembra, oktobra, novembra spokali iz Slovenije za mesec, ali več…
Ne čutite želje, potrebe?
Mislite, da vam tak odklop ne bi koristil?
Ali kaj tretjega?
Ker opažam, da smo ljudje, ki imamo čas in tudi nekaj denarja, precej različni, me torej zanima, odkod ta velika različnost v dojemanju in preživljanju prostega časa…
In če hočete, tudi različnosti v preživljanju jeseni svojega življenja. Kam potovati, ali biti nenehno doma…
Ena današnja fotografija…
Mah, kaj pa vem, moja mama recimo hodi na morje poleti, ko je toplo, ni vlage, mrzle burje, morje je toplo.
To, kar ti omenjaš je slučaj oziroma je takih dni premalo da bi človek najel apartma in tam visel teden ali dva (ali več). Jesen je pač jesen. Kaj ti bo dopust, če je vse zaprto, nikjer žive duše, trgovine zaprte, gostilne zaprte, nikjer nikogar?
Meni osebno pa so prazna mesta in zaprti lokali izven sezone nekaj najbolj depresivnega, kar ponuja Obala….
Problem je v dojemanju morja, če temu lahko rečemo problem. Predstava večine je gneča, vročina, poležavanje čez dan, večerja in morda nato žur. Tega jeseni pač ni. Potapljači, ribiči, jadralci in nekateri drugi zadevo dojemajo širše. V aktivni dobi marsikdo težko preživi par dni dopusta v apartmaju, ko je zunaj slabo vreme.
V starosti je načeloma časa dovolj, vročina večini ne odgovarja, denarja je morda manj, zakaj pa ne? Ne bo pa to množično. Na drugi strani oktobra v Grčiji izgleda kot avgusta na Hrvaškem, le da je poceni in prazno. To pa je top, ampak večina ne ve.
Grejo ljudje na morje,samo očitno ti takih ne poznaš,ker nisi v taki družbi.
Midva oba 10 let mlajša od tebe greva vsako leto od 10.1.do 1.2. na Madagaskar, 25.4. do 15.5. v Aleksandrijo, 1.10.do 21.10 na Sardinijo,z družbo nas je skupaj 14. Gremo v lastni režiji,brez posrednikov.
Hrvaška se skrije na vseh področjih. Nikoli več.
Ja, ene življenje mazi, druge tepe.
Jaz bi si z veseljem po 10 letih privoščila morje vsaj za 1 dan, pa ne morem, žal.
Dobesednno hrepenim po morju, a mi je nedosegljivo.
Vi upokjenci, pri 70 letih ste aktivno življenje preživeli v enih drugih, bolj prijznih časih, zdaj pa imate solidno pokojnino, ki vam omogoča lagodno življenje, ki ga lahko preživljatee ob morju in se “meditirate”.
Mi malo mlajši lahko o tem samo sanjamo. Delamo po cele dneve za mizerno plačilo, o pokojnini pa raje spoh ne razmišljam.
Jo bom sploh dočakala? Bo tako nizka, da se bom večino časa odrekala vssemu?
Pač na tem svetu ni za vse enako. Žal.
Uživaj, ker imaš privilegij, da si to lahko privoščiš in bodi neizmerno hvaležna za ta blagoslov.
Srečno.
Niti slučajno ne želim polemizirati in se kregati. Vsakemu svoje…
Osebno imam dosti raje “slow motion” življenje na kakšnem otoku, ali na celini v kakšni vukojebini, pod pogojem, da je wi-fi signal, kot življenje v Ljubljani, polni back packerjev, lokalov, iz katerih tuli dosti preglasna glasba, svetovnih prvenstev v odbojki, derbijev Olimpija-Maribor, parad ponosa in sramu, maturanskih povork s celodnevnim piskanjem v piščalke.
In včasih enotedenskega deževanja brez ene same ure sonca.
Prazna mesta so zame veliko bolj o.k., kot polna.
Vlažni večeri z vetrovko, ali puloverjem pa tudi niso tak problem…
V takih pogojih se človek vsekakor dosti lažje obrne k sebi, navznoter, kot v “ljubljanskih pogojih”…
Enim pač ni problem biti sam (s seboj) dva tedna, mesec. Ali več.
Me še čudi, da jih v Ljubljani ne gre na štrik več, kot jih gre. Ampak število tako ali tako skrivajo. Baje ni majhno…
Niti slučajno ne želim polemizirati in se kregati. Vsakemu svoje…
Osebno imam dosti raje “slow motion” življenje na kakšnem otoku, ali na celini v kakšni vukojebini, pod pogojem, da je wi-fi signal, kot življenje v Ljubljani, polni back packerjev, lokalov, iz katerih tuli dosti preglasna glasba, svetovnih prvenstev v odbojki, derbijev Olimpija-Maribor, parad ponosa in sramu, maturanskih povork s celodnevnim piskanjem v piščalke.
In včasih enotedenskega deževanja brez ene same ure sonca.
Prazna mesta so zame veliko bolj o.k., kot polna.
Vlažni večeri z vetrovko, ali puloverjem pa tudi niso tak problem…
V takih pogojih se človek vsekakor dosti lažje obrne k sebi, navznoter, kot v “ljubljanskih pogojih”…
Enim pač ni problem biti sam (s seboj) dva tedna, mesec. Ali več.
Me še čudi, da jih v Ljubljani ne gre na štrik več, kot jih gre. Ampak število tako ali tako skrivajo. Baje ni majhno…
[/quote]
Sama imam raje polno mesto, da se čuti energija in življenje, kot prazna npr zimska obmorska mesta – ghost town.
Moj dom je moj pristan, kjer se odlično počutim kamorkoli se obrnem:)
Sama imam raje polno mesto, da se čuti energija in življenje, kot prazna npr zimska obmorska mesta – ghost town.
Moj dom je moj pristan, kjer se odlično počutim kamorkoli se obrnem:)
[/quote]
No, nekateri sploh ne potrebujemo energije drugih ljudi, ker jo imamo sami dovolj.
Je pa res, da pozimi malo obljudeni zaselki niso za ljudi, ki nenehno iščejo adrenalin, množico, za ljudi, ki imajo premalo energije, v nobenem primeru pa za ljudi, ki po nekaj dneh slabega vremena postanejo depresivni.
Za take pa seveda take lokacije niso.
“Osamelčki” pa šele, ko se nekam umaknemo, napišemo kakšen dober tekst, pesem, kakrkoli.
Tudi avtorji, celo programerji se odmaknjeni od množic precej dobro počutijo in tudi marsikaj domislijo, naredijo.
Moj dom je prostor, v katerem živim. 40 kvadratnih metrov (in kontakt s svetom) je zame popolnoma dovolj. 80, ali 100 pa preveč, ker je preveč za čistiti…
Forum je zaprt za komentiranje.