Je vestnost otrok v šoli vaša zasluga?

Če imate otroke, ki so v šoli vestni in pridni (redno delajo, sproti se učijo, stvari opravijo samostojno itd. – ne glede na ocene), se vam zdi, da je to izključno vaša zasluga in če ja, ste nanje vplivali z zgledom ali ste prav sedeli z njimi, se učili z njimi, delali naloge z njimi, potem pa so se sčasoma vse to navadili opraviti sami?

To je v veliki meri stvar klime v celotni družini. Mlajši otroci ogromnokrat posnemajo starejše sorojence. Tudi če so v začetku drugačni od sorojenca, bolj nemirni itd., počasi počasi postajajo podobni glede na splošno usmerjenost in vrednote v družini. Če mali vidi, da se starejši, ki je skoraj vedno njegov vzor, obnaša odgovorno, bo velikokrat povzel njegovo vedenje tudi glede šole. Seveda obstajajo tudi izjeme, kjer je en otrok super vzoren učenec/dijak.., drugi pa ravno nasprotno. Ampak tam se ponavadi mlajši nalašč obrne ravno v nasprotno smer, ker so ga ali ves čas primerjali s starejšim, njega pa dajali v nič, ali se s starejšim ne razume, obstaja nek globji spor itd.

Je pa zadeva tudi dokaj v genetiki. Če je bil oče nemiren, si mu hitro stopil na živec, se je rad delal frajerja, ni šmirglal šole… je tak velikokrat tudi sin. Čeprav se je oče sčasoma umiril in je kot odrasel vzoren oče, genetika ostaja. Par, ki je bil v šoli zgleden, lahko z veliko verjetnostjo pričakuje, da bo imel tudi otroke take. Če niso, je velika verjetnost, da je šlo v vzgoji kaj narobe.

Te stvari so skoraj vedno del obojega, tako genetike kot vzgoje in družinskih vrednot.

Mislim, da sva imela le srečo. Predvidevam, da so to geni. Midva bolj umirjena, ne kaka huda upornika – pa sta tak karakter tudi otroka podedovala. Včasih se vprašam, če jima bo to v življenju res koristilo, al bi bilo bolje, da bi bila bolj uporniška, trmasta… Kakorkoli – s šolo ni težav in težko si za to lastim kakšne hude zasluge. No – kadarkoli pa sta rabila pomoč (razlago), pa sva bila seveda takoj pripravljena razložiti – no, dokler sva lahko 🙂

Imava dva. Sin je bil vedno tako narejen, da sva ga morala bolj na trdo ucit discipline, obcasno tudi preverjat, ce je res vse naredil. Edino pri sportu ni bil nikoli len. Vse ostalo ga je bilo treba dobesedno naterat- sola, glasba, ucenje tujih jezikov itd… Krivinas pac :))

Hci ima karakter po mojem ocetu, pa zelo je bistra, tudi to ima po dedku.  Pri njej je obratno, njej moras rect naj se ustavi in malo zadiha. Vedno je bila odlicnjakinja, poleg sole igra dva instrumenta, govori vec jezikov, plese, preucuje zgodovino umetnosti itd. Mislim da se tak rodis.

PRi nas je bilo tako:

oče je naredil nekje 5 razredov OŠ, pri 15ih se je zaposlil in začel popivati. No ja, tudi prej je že pil alkohol, ampak, ko je bila pa plača, so ga pa s sodelavci in sosedi pili na veliko. Za otroke se ni brigal. Njegov oče nasilen pijanec, ki je mlatil ženo in otroke.

Mama je naredila OŠ, za šolo se ni učila, ker je bilo pač treba doma delat. Njen oče je bil nasilni pijanec. Mama revica, ki se ni upala upreti.

V glavnem oba straša iz okolja, kjer je bil alkohol, nasilje, oba zaposlila pri 15ih.

No, tudi pri nas doma, je bilo nasilje, alkohol, dosti dela, ko sem bila otrok. Očetu ni bilo mar za otroke oz. mene je dejansko sovražil, poniževal, zmerjal z vsem mogočim. Mama je skrbela za naju kakor dobro se je dalo.

No pa sva bila tako jaz kot mlajši brat oba odličnjaka, same petice, v OŠ, gimnaziji. Kako se je brat obnašal v šoli nimam pojma, se nisva ok razumela, toliko mlajši, da nisva hodila na isto šolo hkrati. Tako, da bi me posnemal? Ne, ni me. Jaz sem pa bila v šoli tiha, vedno sama, brez prijateljev, deležna posmeha, ker smo bili revni. Učitelji pa so si izmišljevali drage športne dneve pa drage šole v naravi, kjer smo morali pač eni doma ostati in bili posmeh sošolcev. Aja pa vedno sem morala učiti sošolce, jim pomagati pri šoli in tako naprej. Tudi v prostem času.

Stara sem 40.

Toliko ob pametnih pedagogih.

AJa, nikoli se ni nihče z mano učil, nikoli ni nihče kontroliral ali imam domačo nalogo. V OŠ sem hodila sama, vstajala ob pol šestih, sama, šla pol ure peš na bus in to je bilo to.

Mislim, da je tak tip otroka. Že od 3-4 leta samostojna, vse pripravi, za oblečt od takrat, se samostojno napravi, v prvem razredu sem še nadzirala naloge/torbo/mapo/peresnico, lani sem morda 3x preverila, če vse štima, če ni izjemoma kaj sama rekla, letos do zdaj 1x… Tretji razred. Nisem neskrbna, hčeri zaupam, je tudi v znanju nadpovprečna. Imam pa še dva otroka, zaenkrat nič ne kaže na to, da bi šla po njeni poti.

Pri nas sta dvojčici, 8. razred, obe leni in nezainteresirani za šolo, imata pa hobije in kup interesov v prostem času. Šola ju enostavno ne zanima in kljub relativni brihtnosti so ocene res dobre samo, ko starša sediva zraven, česar pa nočeva, tako da je vse bolj povprečno. Tudi domače naloge se pozabljajo, pri pouku se sanja, vmes se dobi kak cvek in podobno. Če bi videla, da res ne zmoreta, bi jima seveda pomagala, lenobe pa ne mislim spodbujati. Če bo katera ponavljala razred, pa naj, iz tega se bo največ naučila.

Z možem sva bila oba podobna v osnovni in srednji šoli in sva se šele na faksu “našla”, zdaj pa sva zelo uspešna vsak v svojem poklicu. Doma imamo stabilnost in toplino, oba sva zelo organizirana in redoljubna, mislim, da sva kar zgled, veliko damo na izobrazbo, knjige in znanje, učiteljev doma ne kritiziramo, spremljava šolsko delo, več pa od 4. razreda naprej ne. Priznam, da sem si na skrivaj želela dva uspešni deklici, ki bi blesteli v šoli, hodili na tekmovanja itd., pa pač nista takšni. Verjamem, da bosta enkrat že našli svojo pot.

Imam tri otroke, ki so si karakterno zelo razlicni.

Koliko je kdo vesten, redoljuben, koliko zainteresiran za kaj, to je stvar genetike.

Ker pa so otroci se neizoblikovani, se jim da marsikaj privzgojiti.

Ce prepoznas osnovni karakter otroka, potem znas tudi pravilno vplivat nanj, ga vodit in mu privzgojit neke navade.

Druga stvar je klima v druzini, kar je tudi ena omenila, ce sta starsa zainteresirana za znanje in nadgrajevanje znanja, ce sta redoljubna in vestn, s svojim zgledom veliko vplivata tudi na otroke.

Imam dva mlajsa necaka, en je karakterno podoben nasemu najstarejsemu, drugi nasemu najmlajsemu, brat in svakinja ju vzgajata drugace, kot sva midva svoje, nekako z enakimi cilji, a ker sta drugega karakterja kot midva z mozem, je tudi njuna vzgoja drugacna. Necaka gresta v pravo smer, a ce ju recimo primerjam z mojima, bi lahko jaz naredila vec in vidim, da se da vec vplivat, a pac nisem znala, nisem dojela, razumela, kakorkoli, vsi fantje so super, ce jih pa zdaj v odrasli dobi kaj moti, naj pa popravljajo sami…

Mulcu še kar gre, dvomim pa, da bi sam kaj hudo pripomogel z zgledom. Vestnost ni moja vrlina, mogoče bolj doslednost pri pomembnih stvareh.

Nikdar ni nihče od naju kar naprej sedel z njim in se učil dlje časa – le parkrat, ko so bili kakšni problemi s snovjo. Sva mu pa zagotovila pojasnila in razlage, če je bilo potrebno. Vsekakor pa se vse sam dogovori in si organizira in že od malega noče najinega vmešavanja; to je bilo opazno že, ko je kot 6-letnik želel v restavraciji naročati zase, je šel po račun, plačal, ipd. Najavljalo se je že takrat.

Glede vestnosti… ni ravno nekaj, česar bi imel na pretek. Sam mislim, da gre bolj zato, da mu logika dovolj dobro dela da je ugotovil, da imajo dejanja (in tudi opustitev dejanj) posledice. In da so pogosto te posledice hujše in veliko bolj neprijetne, kot če narediš stvari kot je treba in v zadanem roku.

Vse bližnje otroke imam na sumu, da so dovolj pametni da ocenijo kdaj je res treba – in kdaj ne bo ravno hudih posledic, če se prepustijo lenobi.

Moja prva hčerka: vestna sama po sebi, brihtna, radovedna za svet okoli sebe, poskrbela za vse sama, le na red sva ji pomagala se navadit (kako se organizirat, kako in kam si v šoli vse zapisati, da česa ne pozabiš, urnik)

Druga hčerka: bolj flegma, sicer povprečno brihtna, ampak se ji ne da. Ona bi raje kitaro igrala in se lepo imela. Ali pa bila zunaj s prijateljicami. Ali pa gledala tv. Ali pa kuhala. Ali pa se igrala družabne igre. Za knjigami se ji ne da sedeti in se učiti. Jo morava kar koknkretno spomniti in spodbujati, da je treba še kaj za šolo narest. Na ocenah se ta brezbrižnsot do šole seveda pozna.

Tretji otrok, sin: kot prva hčerka, le da je bolj fantovski – bi vse bolj na hitro in na horuk, hitro zadovoljen. Ga je treba požokat, da ni vse takoj dobro in da je treba včasih kaj več časa posvetit nalogi, da je narejena kot je treba, pa da se je treba naučiti tudi tisto, kar je brezveze in nima večjega smisla.

Trije otroci, vsi trije različni. Vzgoja več ali manj enaka. Gor je ena napisala, da se šole ne kritizira. Pri nas se. Če jih učitelji učijo kakih neumnosti, to pač povemo, da je neumnost in kako da kako bi bilo bolj ustrezno (spodbudimo, da razšišče še sam-a in si ustvari mnenje).

Napisala sem, da učiteljev ne kritiziramo. Ker jih nočem navaditi, da vedno iščeta izgovore drugje – tudi če je v resnici smotan in nepravičen učitelj, bo takih še nekaj, pa potem še kak podoben šef ali sodelavec, in potem je najlažje kriviti druge.

Sam šolski sistem je pa druga stvar – pri nas vesta, da je znanje še veliko več kot samo šolska snov. Mogoče se mi zato ne zdi tako grozno, če pač ne bosta odličnjakinji.

Tri razlicne karakterje ne mores enako vzgajat, moras vsakega po svoje, ker kar en potrebuje ful, drugemu ne sluzi za nic, tretjemu pa mogoce malo.

večji je 9 razred, zelo priden, dela vse sam sproti, se redno uči, ga sploh ne kontroliram in ima same petice. Z njim sem se učila, oziroma preverjala kaj dela do nekje 3-4 razreda. Je izjemno brihten fant. Tu in tam me kdaj poprosi, da ga kakšno snov povprašam, če kaj pišejo itd.

Mlajši je peti razred, on je dosti bolj samosvoj in neubogljiv, nalogo večkrat tudi “pozabi”, uči se zelo na hitro vse, če mu hočem kaj razložit ali pomagat, me nikakor noče poslušat, zelo trmast. Tudi učila se nisva skoraj nikoli skupaj, še zvezkov mi ne pusti pregledat..Zaenkrat so ocene odlične, še dobro, da mu gre hitro v glavo, kaj pa bo, pa ne vem, ker si ga ne predstavljam v višjih razredih, ko bo treba tudi po celo uro sedeti za mizo in se učit..

Ker zdaj je 15-20 minut max. in gotovo, karkoli.

Opažam pa zadnje čase malo tekmovanja oziroma posnemanja mlajšega, če se večji javi in dobi petko, mlajši naredi isto, kot bi tekmovala.

Mislim, da zgledi vseeno malce vlečejo.

KAr se tiče naju, midva sva bila oba odličnjaka in pridna učenca, sploh mož, on je ekstra učenjak, še zdaj.

Ne moreš jih enako vzgajat – si pa ista oseba. Zgled je torej isti.

Potem se strinjava 🙂

Nečesa, česar nimaš v sebi, težko daš drugim. Z možem nisva bila kakšni perli glede vestnosti in reda, a se nama je kar dobro izšlo. Tudi na otroka nisva kaj dosti pritiskala, čeprav sva se z njim veliko ukvarjala. Vestnost je osvojil v par tednih. V osnovki je le redko dobil kakšno 4, v gimnaziji pa prva ocena 3, kar ga je šokiralo. Ne sama ocena, ampak dejstvo, da s trojkami ne bo mogel do svojega cilja. Je hitro postal bolj vesten, na faksu pa sploh, ko je bilo treba. Mislim, da je pomembna motivacija.

Vsak gnil starš bo pametoval “naj ima cvek – bo vzgojno”, “sam ni sposoben nič” ali “treba mlatiti za 5”; medtem ko se dobri starši začno v nič dajati in razlagati o genetiki.

Ocene so skupek okolja, vzgoje, vzora in osebnosti. Če starš gre po službi takoj gnit na kavč in nabija TV, bo jokal za knjigo ali čakal na šolo (koliko ima od tega pa je odvisno od otroka). Eni so npr. Talenti za jezike – če starš ne omogoča okolja za učenje jezikov, je samo otroku odrekel možnost znanja, če se ga sili s palico in modricami, se mu odreče možnost uveljavljanja pri drugih predmetih in/ali otroštvu. Ali pa famozna “beri knjige!” Ob nabijanju TV cel dan in celo noč, s strani starša, ki ni vzel knjige v roko 20let niti za prah pobrisat!

Ne razumem zakaj imajo ljudje pri dostopnosti kontracepcije in toliko iščočih parov za posvojitev, otroke, katere nočejo, ne marajo in si jih ne želijo za drugega kot čustveni smetnjak in fuzbal žogo.

Poznam te zgodbice “je postal zdravnik, ker se je učil pod ulično svetilko” – in koliko jih ni moglo v snegu z zvezkom sedeti, koliko jih ni moglo mlajše sorojence pustiti same in lačne, koliko jih ni imelo moči za toliko dodatnega odrekanja?!?! Vsak ?, ki takšne gnile fore uporablja za nasilje nad otrokom, zase ve, da si ne zasluži 12h težkega dela za pol minimalca in nič pokojnine “drugače pa berači, če si len”.

Nekaj najbolj osnovnega je, da starš otroku zagotovi varen dom, kjer ima možnost boljšega življenja – še sirotišnice zagotavljajo več!

Oba sta v šoli pridna, vzorna. Imata še cel kup krožkov. Kar se tiče šole, nikoli ne preverjam, ali je narejeno, ali imata vse. To je njuna naloga.

Kar se tiče voženj sem in tja po Ljubljani, vsako popoldne, to pa naredim jaz.

Starejši brat, sestra, sta lahko odličen vzor, res je. Drugače pa je vse v vzgoji do vstopa v šolo. Vztrajnost, odgovornost, to je treba majhnemu privzgojiti, potem ve, da je šola njegova skrb. Seveda pa za res dober uspeh v šoli pomagajo tudi geni za sposobnost.