Je še kdo tako zelo samotarski?

Zakaj se pogovarjaš sama s sabo?

Tako je. Sama sebi povzdigujem temo.

ONa coprnica mjav mjav je na delu. Ne se ozirat nanjo.

Dal si napačno številko, kličem te že pol ure. Pa bom res reva celo življenje ostala sama.

Ne vem kdo je. Vem pa, da je ena motena oseba uničila temo do kraja. Pač eno ubogo nesrečno bitje.

Jz sem samotarka.

Djmo zacet drugje – zakaj? Ok navedla si razlog v OŠ

Pa kasneje? Zakaj?

Razlog OŠ? Kako to misliš?

V bistvu nimaš prav! Vedno so vzroki, izkušnje, geni,…ki vodijo človeka po njegovih poteh. Tudi ta avtorica jih ima. In dva človeka nista enaka, zato ne moreš po sebi sklepati, da je nekaj krivda nekoga, ker je morda na drugačni poti, kot naj bi bil po tvojem.

Lepo napisano.

Tvoja situacija je zelo specifična. Osebno bi ti, v kolikor ti je religija vsaj malenkost blizu; predlagal vključitev v kakšno izmed verskih organizacij oz. skupnosti. V prvi vrsti boš poglobila odnos z bogom in se obrnila nanj. V takšnih skupnostih so ljudje, ki jim nebi smelo biti vseeno za sočloveka.

V naši župniji imajo napr. redna srečanja, verska predavanja, vsak mesec določijo knjigo, o kateri imajo nato pogovor… Tvorijo skupnost, pri njih pa je dobrodošel vsak. Plus tega gre za drugačno vrsto ljudi od te moderne individualistične družbe s površinskimi temami in fake nasmeški. Družbe z čudovito embalažo – in prazno vsebino.

Ne, religija mi ni blizu. Cerkev (objekt) sicer spoštujem kot kulturno dediščino. K maši pa ne hodim. Kot otrok sem bila prisljena hodit k maši. Sem morala sama hodit, ostali otroci so hodili s starši. Bedno do kraja.

Sem v podobni situaciji. Imam sicer na srečo še vedno oba starša živa (zdrava ne več toliko), s katerima živimo v isti hiši, a se včasih kar malo bojim, kaj bo, ko jih ne bo več, sta namreč že kar v letih. Imam sicer še starejšega brata, kateri pa ne živi več doma, tako ali tako pa tudi prej ko še je, nisva kaj veliko govorila, pa ne da bi bila skregana ali kaj podobnega, bolj je problem to, da nimava praktično nič skupnega, on je veliko bolj odprte sorte, pa tako ali tako zelo rad veliko potuje, tako da ga kaj veliko ne vidimo, še posebej odkar se je preselil na svoje, najina komunikacija pa se začne in konča pri pozdravu, ko se parkat na mesec oglasi pri nas.

Poleg introvertiranosti tudi nisem vizualno privlačen, zato kako razmerje ne pride v poštev in verjetno nikoli več ne bo (sem imel nekajmesečno razmerje v najstniških letih, pa še tisto se je začelo prek interneta, šele pozneje se razvilo, ko sva se srečala v živo, tako da nisem potreboval pristopa do neznane osebe v živo, sem pa bil tedaj še tudi bolj fit (tako da nisem povsem brez izkušenj (tudi intimno), a od tega je minilo že ogromno let), a sem bil vedno bolj introvertirane sorte, nikoli nisem silil v neznance, niti spoznavanje novih prijateljev mi ni prijetno, kaj šele ogovarjanje punc in iskanje prijateljic (ali kaj več), punce me nikoli niso niti pogledale (edino če so se posmehovale), zato sem skozi leta nekako tudi postal mislim da tudi zavestno še dodatno introvertiran, da se zaščitim pred posmehovanjem in sploh ne poskušam narediti tistega prvega koraka pri spoznavanju, če pa me že kdo ogovori (kar je izjemno redko) pa sem dosti previden, ker ponavadi tako ali tako le hočejo kaj od tebe ali pa te poskušajo na nek način ‘nategniti’, še posebej v teh časih, ko so ljudje postali še bolj sebični in gledajo le na to, kako sebi narediti dobro, če pa zravn še ‘sosedu crkne krava’ pa še toliko boljše.

Trenutno sem tudi brez službe, pred par meseci končal pogodbo za določen čas: pa tudi ko sem delal, sem bil v položaju, ko so bili sodelavci veliko starejši in po večini z družinami ali pa vsaj že v razmerjih, zato razen službenih zadev praktično ni bilo kaj takega, kar bi se lahko z njimi pogovarjal, še posebej ne kaj osebnega. Zdaj pa spet iščem in pošiljam prošnje povsod, kjer mi ustreza, a prihajajo nazaj le negativni odgovori ali pa še to ne, in to le še stopnjuje občutke tesnobe in manjvrednosti.

Pa nisem nekdo, ki ne bi mogel brez družbe, daleč od tega, še več, sam sem se do zdaj že kar navadil, da sem najbolj srečen, ko sem doma pred svojim računalnikom in gledam razne serije, a tako kot ste rekli, bi pa bilo dobro imeti vsaj enega človeka ali pa vsaj vedeti, da če se bi odločil s kom spregovoriti, da imaš nekoga, ki bi bil pripravljen poslušati in svetovati, tudi te osebne stvari, ki se z starši pač ne moreš pomeniti, še posebej ne v mojem primeru, ko sta že starejša generacija in je bilo v njenih časih priti skupaj in ustvariti družino nekaj čisto normalnega in pač ne razumeta današnjih tegob, niti pri iskanju službe, ko ne moreš več kar tako dobiti želenega delovnega mesta, kaj šele ko je govora o razmerjih, ali težav, ki jih imam kot introvertirana oseba, tega preprosto ne razumeta, in imata tako ali tako že dovolj svojih težav z zdravjem, na katerega vpliva tudi stres, zato o tem sploh ne govorim z njima. Samo tisto stalno delo v okolici hiše jima je še važno, in kako drugi vidijo hišo in okolico, da je ja vse urejeno, meni se pa to zdi popolnoma nepomembno in se zaradi tega tudi večkrat sporečemo, ker sama prihajata v leta, ko ne moreta kaj dosti več narediti sama, in potem pričakujeta, da bom vse jaz delal, ker sem pač ostal doma. A ne samo da nisem tip za fizično delo, veliko stvari tudi ne znam, to je pa predvsem zaradi dejstva, ker mi oče nikoli ni kazal pretiranega zanimanja v ničesar mojega ali mene, in me tudi ni kaj dosti naučil, kar se tiče dela pri hiši. Mu je tako ali tako vedno bil ljubši moj brat, ki ga še vedno krčevito brani in se vedno postavi na njegovo stran pri čemerkoli (odkar se je brat odselil, opažam, da je očetu kar težko, medtem ko mislim, da če bi jaz odšel, se ne bi pretirano sekiral), medtem ko jaz redko kdaj naredim kaj dobrega, kar se njega tiče, še ko pokosim travo ali kaj podobnega. Smo dokaj disfunkcionalna družina, ki nikoli ni znala dobro komunicirati, in vem, da je tudi to vplivalo na mojo introvertiranost.

Ta samota negativno vpliva tudi na mojo fizično aktivnost, vedno manj me mika, da bi zapuščal dom, če to ni nujno potrebno, in tako potem tudi primanjkuje fizične aktivnosti, niti na sprehod me ne mika več iti, ker bi tako ali tako bil sam, in to potem tudi negativno vpliva na mojo postavo, in je to kar začaran krog.

Tale korona situacija je bila na začetku za mene kot naročena, ker sem bil vedno kar malo ljubosumen na tiste, ki so hodili ven in se družili med sabo, meni osebno do tega nikoli ni bilo pretirano, tudi alkohola ne pijem preveč rad, in mi je bilo kar všeč, da so vsi ostali pristali v istem položaju. Še posebej pa v situaciji v teh zadnjih 2 letih, ko ni več skupnih druženj, pa tudi sam zavestno skušam ne zboleti, zato zdaj, ko je sneg in to mrzlo vreme, sploh ne hodim niti ven iz hiše, razen če se sprehodim do poštnega nabiralnika ali nesem smeti. Sem že velikokrat razmišljal o kakšni včlanitvi v kako športno društvo, a za tisto spet rabiš denar, pa tudi ne obstaja dosti društev, ki bi se rekreativno ukvarjali s športi na mojem območju, tako da niti ne vem, kje bi začel, tudi če bi se odločil za ta korak.

Četudi mi samota ne dela veliko težav in lahko (zaenkrat) mirno shajam sam z sabo, pa je drugače z osamljenostjo. Je včasih kar težko takole, ko začneš razmišljat, kaj te čaka v prihodnosti, ko boš po vsej verjetnosti ostal sam in brez ene same osebe niti za pogovor, kaj šele za kake aktivnosti ali druženja, kar že zdaj nimam. Osamljenost je huda bolezen, tale korona situacija pa je vse le še poslabšala, v prihodnosti bo še veliko več ljudi še dodatno nasrkalo zaradi te izolacije, ki jo doživljamo v zadnjih dveh letih.

V podobni situaciji, hvala za tvoj zapis. Zanimivo prebrati, ker imava nekaj podobnosti, nekaj razlik.

Razlika je predvsem tem, da jaz zelo rada športam v naravi, ampak zdaj zaradi poškodbe ne morem in me to še toliko bolj mori. Si pa predstavljam, da čez par mesecev pa vednarle bom spet lahko začela športat. To športanje v naravi mi daje energijo.

Jaz, kar se tiče sorodnikov, imam samo z mamo občasne stike. Tako parkrat na leto jo grem obiskat pa kdaj pa kdaj telefon. Oče me že od malih nog ni maral, sem bila nezaželjen otrok. Da bi se pa kdaj tako pogovarjali med sabo pa seveda ni bilo. Pri nas je vladalo nasilje, alkohol. S sestro se tudi ne razumeva. Jaz bi sicer želela, da se kaj meniva pa noče. Ne silim več. Pač noče stikov.

Z mamo se tudi ne morem kaki osebnih reči pogovarjat. Pa tudi takih manj intimnih reči ji ne povem. Pojma nima kako mi gre slabo. Ima svojih problemov dovolj. Zdravstvene težave pa to. Tako, da niti pod razno ne bi povedala, da sem totalno v d…reku.

Jaz bi zase rekla, da se nikoli nisem socializirala. V mali šoli, OŠ, se preprosto nisem znašla med ostalimi otroci. Prava muka mi je bila. Pa še zlobni so bili, posmeh in podobna žaljenja. Tako, da sem se še bolj zaprla. Ampak v odrasli dobi mi ne gre prav nič bolje. Sem imela kar ok obdobje, ampak, ko se poparčkajo, je konec.

V službi pa je bila prava muka, ker so tako silili z žurkami pa to. Potem sem dobila eno ok službo, fajn ljudje, ampak sem jo izgubila (je bila za določen čas, jaz pa sem pristala v dolgotrajni bolniški in vprašanje, če bom sploh še kdaj lahko opravljala tako delo – zdravstvene ovire). Potem pa spet bedna služba v kateri delo z ljudmi, meni pa ravno to ne gre in mi povzroča obupen stres.

Upam, da najdem drugo službo.Nekaj je na vidiku. Hudič pa je, da najdem same take službe, kjer je delo z ljudmi. Pa še slabo plačano.

Ampak si pa res želim, da bi šla na kak kratek sprehod pa zraven en čvek z nekom. Pa ni videt, da se bo to kmalu uresničilo.

Želela bi se s kom pomenit kako je v resnici z mojo službo. Tam, kjer sem nazadnje delala je bilo res grozno. AMpak vsem moram govoriti, da je vse ok.

Sem že razmišljala, da bi si plačala pogovor, psihoterapijo. AMpak te reči so res drage.

Res je, vsi smo drugacni, a ce nekdo ze dve leti jamra, kako je sam in nima nikogar, pri tem pa ne naredi absolutno nicesar, da bi to spremenil, si je cisto sam kriv!

Ce v vsaki resitvi vidis problem, potem pac zivis v problemih.

Ce ne zmores sam iz take situacije, si poisces pomoc!

Nekdo je pred dnevi vpradal, koliko ljudi je avtorica dejansko poklicala za pomoc in jih prosila za prevoz in podobno, odgovora nisem zasledila. Zelo dvomim, da bi res vsi odklonili pomoc, ce jih poklices, da si v bolnici in da potrebujes prevoz domov!

Tale čudna samotarka je zelo izobrazena in zdrava oseba. Najverjetneje je zaposlena na zavodu med.over.net

Si za klepet

Si pismena? Če si pismena, je zgoraj napisan odgovor, da sem poklicala za prevoz in ga dobila. Ne, enega, ogromno prevozov sem rabila. Te še kaj zanima?

stil pisanja jo vedno izda. tiste njene podaljšane velike začetnice

Coprnica mjav mjav je na delu in minira temo.

kdo the fsk je mjav mjav? ti rajš rajš piš na drugačen način. bo šlo?

Eh, za te nesrečnice, ki uničujejo temo, se ne sekiram. Vem, da so to pač ene nesrečnice, ki nimajo nobenega življenja in jim je mon vse, kar imajo. Naj si privoščijo. So usmiljenja vredne.

Veste kako gre bivšim?

sj ti pravmo. spremen stil pisanja. ne pa dsm jamraš.

Uboga nesrečnica, daj se umiri, če te tema moti, jo preskoči. Ne rabiš viseti v vsaki temi na monu. Ampak ne, ti ne moreš, da ne bi svojega kozlanja pustila v tej temi in to večkrat. Me ne bi presenetilo, da gre za eno samo nesrečnico.

Ampak veš kaj: saj prav, da puščaš svoje kozlanje v tej temi. S tem pokažeš kako zelo nesrečna si. Ne vem ali si ti kradla moj nik v tej temi ali ne. Mogoče vas je več takih nesrečnih. Ampak po tvojem/vašem kozlanju v tej temi, mi je jasno, da ste eni ljudje res na podnu.

Boš spet moj nik ukradla ali je to druga nesrečnica in to nisi ti?

Odkar mi je umrla zena zivim sam. Otrok nimam. Starsi so pa tudi ze pokojni. Prav tako nimam bratov in sester. Sam na svetu. Ne vem kako bi opisal svoje zivljenje. Ali sem osamljen? Verjetno sem.  Danes pripravljam velik lonec zimske sarme. Prazniki pa to. In izmed 2 milijona ljudi nimam koga da bi povabil na kroznik sarme. Zalostno toda resnicno. Ce bi imel vsaj psa, bi jo lahko skupaj jedla. Tako pa se te srece nimam. Ampak, bice bolje.