Je še kdo tako zelo samotarski?
čudna samotarka, 16.12.2021 ob 08:22
Je še kak samotar tu? Ste samo samotarji ali tudi osamljeni?
Jaz oboje. Sicer sem od nekdaj samotarka, ampak ne pa vedno osamljena. Zadnje časa pa sem osamljena.
Recimo zadnje leto: en obisk, en kolega, ko smo šli nekaj popit, recimo slaba urca. Pa jaz sem parkrat šla obiskat mamo. To so vsa moja letošnja druženja. Z drugimi ljudmi se nisem dobivala. Kaj to, še po telefonu nisem skoraj z nikomer čvekala. Z mamo ter dvema kolegoma. TO je vse.
Pred časom sem vendarle imela nekaj družbe, kolege, prijateljev pa ne. Ampak zadnji dve leti večinoma na bolniški in so me totalno skenslali. Tako, da je družba povsem izginila. Ne rabijo me več, ne zanimam jih več. Za nekatere sem mislila, da so skoraj prijatelji, ampak sem se hudo motila.
No ja, kot otrok sem bila tudi samotarka. Do male šole itak nisem imela stikov z drugimi otroci. TU pa tam samo s setrično in bratrancem. To parkrat na leto. V mali šoli se potem nisem znašla z otroci. V OŠ tudi ne. V OŠ so me zasmehovali, zaradi revščine. Pa učiti sem jih morala, pomagati pri učenju. Ampak za družbo pa me niso hoteli. Po OŠ nisem z nikomer obdržala stikov. V SŠ malenkost bolje, ampak tudi nisem obdržala stikov z njimi. MOžnosti, da bi se po pouku, ob vikendih družila z njimi, itak ni bilo (daleč stran, brez javnega prevoza, brez denarja za recimo it skupaj v kino). Tudi po koncu SŠ izgubila stike.
Na faksu je malce bolje kazalo, sem imela par kolegic, ampak potem so se poročile, ni bilo več interesa za druženje. Tu pa tam še kak mail in to je to. Ena, s katero sva si bili najbolj blizu, se potem niti ni več odzivala. Sem še napisala po par letih voščilo za RD, novo leto… ni bilo odziva pa sem nehala. PObude za srečanja pa itak niso padle na plodna tla.
V času študija sem našla tudi neko društvo, hobi, kjer smo se super imeli. Družili smo se ogromno, fajn ekipa. Ne samo društvene zadeve, ampak res je bilo tako kot, da smo prijatelji. POtem pa so se ostali poparčkali, ena samska ženska ni bila več primerna družba. Naša skupina je razpadla. Eni so opustili hobi, eni še prakticirajo, jaz sem ga že pred 10 leti skenslala. Potem spet drugje probala, ampak nisem več našla kake ok ekipe. V mojih letih so pač vsi poparčkani, imajo familije in kaj jim bo ena samska ženska za družbo? Ne rabijo.
V glavnem samotarim že leta in leta. Saj imam veliko hobijev, obiskujem razne tečaje, ampak vse to solo. Za recimo kak šport, kjer sta potrebna dva (recimo tenis), ni šans, da koga najdem. Sicer sem bila še do nedavnega aktivna v nekih društvih, ampak to se je nehalo, ko so se pojavile moje zdravstvene težave, postala sem jim neuporabna. In zdaj sem res brez enega samega človeka, ki bi ga lahko poklicala in počvekala z njim.
Še kdo tak?
Kaj ste kaj storili, da bi se spermenili?
Jaz sem drugače pred leti hodila na skupinsko terapijo pa na posamezno. Razen prazne denarnice ni bilo učinka.
Minevajo leta, ko sem volk samotar, nikoli osamljen in nikoli se ne pritožujem.
Edino žalostno je, da mi časa zmanjkuje da uresničim vse ideje, ki mi padejo na pamet.
Če ni bi bilo poštarjev in kurirjev, ne bi videl žive osebe tedne.
Od doma grem samo, če je služben poseg, zdravnik, ali moram recimo na pošto.
In nič mi ne manjka.
Baby, hvala za lep zapis.
Jaz nikoli nisem imela kake prijateljice. Kolegice ja, prijateljic pa nisem imela. Zdaj pa tudi kolegic nimam. Oče me itak ni nikoli maral, ne kot otroka, ne kot odraslo. Od sorodnikov imam samo z mamo stike, vendar ni tako, da bi se lahko kaj osebnega pogovarjali. Recimo sem dve težki operaciji, cel teden po operaciji sploh ni vprašala, če sem ok, nič. Sem bila zelo razočarana. Take stvari bolijo.
Jaz nikoli nisem znala tkati vezi na dolgi rok. Saj sem nekoč mislila, da sem jih stakala. Pa sem z leti ugotovila, da so bile to začasne vezi. Dokler si tisti niso našli boljše družbe.
Kako je pa z druženjem z neko osebo enkrat na teden pa ne vem. Nisem še nikoli v življenju imela take družbe, da bi se vsak teden enkrat družili.
Sem pa tudi jaz zelo introvertirana. Tako, da samota mi načeloma paše. Ampak ne pa tako skrajna odtujenost, ko pa res nikogar nimaš. Bi mi odgovarjali kdaj pa kdaj se s kom malce pomeniti. Recimo enkra na mesec kak čvek, sprehod.
Da bi kdaj v življenju s kom skupaj šla na dopust, to sem že davno obupala.
Jaz tudi obožujem živali, ampak žal ne morem imeti živali. To me žalosti. Ker živali pa res pomirjajo, dajo energijo. Kuhanja ne maram, rada pa berem. Obožujem športanje, ampak zadnje čase šport odpade, kaj šport, saj še na pošten sprehod ne morem. To me pa itak boli. Prej vedno aktivna, v naravi, športanje, potovanja, izleti. Zdaj pa je že tri leta mimo, ko sem imela zadnjič dopust. Bolniška, bolniška, bolniška :(. Od začetka sem bila fizično na tleh, ampak ti rečejo eno leto pa bo ok. Pa je leto okrog pa še eno pa tako naprej in naprej pa stanje še kar obup.
He, he, tudi meni gredo glasni ljudje na živce. Žurk in to tudi. AMpak kak umirjen pogovor, družbo, to pa pogrešam.
čudna samotarka, 16.12.2021 ob 15:58
Se manj, 16.12.2021 ob 09:43
Sama imam podobno situacijo oz se manj stikov. V službo sicer hodim in tu je veliko sestankov in timskega dela.
Zasebno pa so mi vsi površni odnosi naporni in me izčrpajo, sem preveč empaticna in se name radi spravijo čustveni vampirji, priznam, da se druženju pogosto izognem. Pa imela sem še eno strašno izkušnjo izrabe zaupanja. Stara sem desetletje več. Sem rada sama, sem v celoti samostojna. Ze kot otrok sem bila samotarska, ker pri nas doma praktično nismo imeli obiskov in me je bilo strah neznanih ljudi. A dehstvo je, ce resno zbolim ali se poškodujem, nimam nikogar, na katerega lahko zares računam.
Kako imaš lahko še manj stikov :)?
Jaz sem imela kar veliko izrab zaupanj. Že kot otrok, s strani najbližjih. Nasilje pa take reči v otroštvu. Tako, da sem se že kot otrok naučila, da ljudem ni za zaupat. Pa, če sem kdaj komu vsaj malo zaupala, me je izigral.
Ja, je hudič, ko si po bolnicah, operacijah, ko nimaš nikogar, ampak res nikogar, da ga navedeš kot kontakt. Ko si v bolnici pa ni nikogar, ki bi te vprašal kako si. Nič. Pa, ko ne moreš voziti avta, ko ne moreš v nabavo… pa ni nikogar, da bi priskočil na pomoč.
Tisti kolegi, ki so okrog, ko te rabijo, seveda poniknejo, ko človek ni več koristen.
Si sploh kdaj koga poklicala in vprašala, če ti lahko pomaga?
Si sploh kdaj komu rekla, če te pride iskat v bolnico, ker te mora nekdo peljati domov?
Si prosila kdaj koga, če bi ti šel v trgovino?
Da dejansko nimaš nikogar, ki bi ga lahko prosila za pomoč, potem nekaj hudo narobe delaš v življenju!
Razumem, da so eni ljudje bolj zaprti in samotarski, ampak tudi taki imajo vsaj eno osebo, na katero se lahko zanesejo, ko potrebujejo tujo pomoč.
Volk samotar, kako pa urediš, če recimo greš v bolnico na operacijo. Kdo ti kaj pomaga? Koga navedeš za kontakt, kdo te pobere v bolnici, če sam ne moreš ne z busom, ne z avtom domov pa po možnosti 100km stran doma tako, da tudi taksi ne pride upoštev?
Kaj narediš, če greš recimo v gore, takrat je fajn, da nekdo ve, kje si? Če pride do nezgode recimo.
Kaj narediš, če recimo si v tako klavrnem stanju, da ne moreš sam v trgovino po hrano, ker pač ne moreš neke zadeve prinesti, zaradi pač neke poškodbe ali pa kaj podobnega?
Imaš dovolj denarja, da pač ljudem plačaš, da te vozi taksi, da ti hrano na dom dostavijo?
čudna samotarka, 16.12.2021 ob 18:10
Volk samotar, kako pa urediš, če recimo greš v bolnico na operacijo. Kdo ti kaj pomaga? Koga navedeš za kontakt, kdo te pobere v bolnici, če sam ne moreš ne z busom, ne z avtom domov pa po možnosti 100km stran doma tako, da tudi taksi ne pride upoštev?
Kaj narediš, če greš recimo v gore, takrat je fajn, da nekdo ve, kje si? Če pride do nezgode recimo.
Kaj narediš, če recimo si v tako klavrnem stanju, da ne moreš sam v trgovino po hrano, ker pač ne moreš neke zadeve prinesti, zaradi pač neke poškodbe ali pa kaj podobnega?
Imaš dovolj denarja, da pač ljudem plačaš, da te vozi taksi, da ti hrano na dom dostavijo?
Zakaj ne pokličeš na Rdeči križ ali Karitas? Tam so srčni ljudje, prostovoljci, ki bi radi pomagali takim kot si ti v stiski ob bolezni, nočejo pa biti vsiljivi. Tudi za družbo se bodo potrudili, če boš želela, ne bo jim pretežko, ker je to njihovo poslanstvo.
Tudi jaz sem podobna . Se mi zdi da starejši ko si, bolj si sam, ne maraš tiste zlaganosti, plehkosti, marsikdaj sem prav živčna, ko grem k frizerju, ali v salon, ko poslušam tisto opravljanje, ali pa prazno govorjenje. Ko pridem domov, sem vsa prazna. Jaz se zamotim z delom, imam svoj posel, ki me osrečuje, ogromno imam dela, včasih pogrešam več druženja, seveda ga, ker pogovor s prijatelji ali kolegi ti vseeno da veliko, ampak ko si starejši, je težje najti na novo stik z ljudmi, drugače kot ko si mlad in te povezuje tisoč skrivnosti, ki jih želiš deliti. Po 40-em je težko najti novo družbo. Imam krasnega moža, ki je tudi moj najboljši prijatelj, otroka sta že na svojem. Imam dva psa, enega mucka, to je moja družba. Kako sem rešila ta problem ? Nikakor. Povabim na kavo, ampak ljudje kar ne najdejo časa. Kdaj pokličem, pa na Facebooku kontaktiram. Sedaj sem začela delati na sebi, več poslušam in ne govorim samo jaz, taki drobni koraki, ker tudi jaz nisem bila vedno prijetna sogovornica.
ak cija, 16.12.2021 ob 18:33
Zakaj ne pokličeš na Rdeči križ ali Karitas? Tam so srčni ljudje, prostovoljci, ki bi radi pomagali takim kot si ti v stiski ob bolezni, nočejo pa biti vsiljivi. Tudi za družbo se bodo potrudili, če boš želela, ne bo jim pretežko, ker je to njihovo poslanstvo.
To s prevozi, ko je bilo najtežje, sem uredila, preko zdravstvene kartice. Tako, da to sem dobila pomoč, ker dejansko nisem zmogla sama. In sem jim zelo hvaležna.
Bolnišnični kontakt je sestra.
Odvisno kje sem, se v bolnico peljem s taxijem, ali pa z rešilcem, potni nalog ti izda osebni zdravnik.
Zaenkrat še sam hodim v trgovino, sicer bi pač naročil dostavo.
Dostava ni poseben strošek, taxiji so pa praviloma v Sloveniji izjemno poceni.
Je pa vse odvisno od narave bolezni. Meni moja, kljub temu da je resna, omogoča gibanje.
Volk samotar, 16.12.2021 ob 18:56
Bolnišnični kontakt je sestra.
Odvisno kje sem, se v bolnico peljem s taxijem, ali pa z rešilcem, potni nalog ti izda osebni zdravnik.
Zaenkrat še sam hodim v trgovino, sicer bi pač naročil dostavo.
Dostava ni poseben strošek, taxiji so pa praviloma v Sloveniji izjemno poceni.
Je pa vse odvisno od narave bolezni. Meni moja, kljub temu da je resna, omogoča gibanje.
Meni je pa vedno neprijetno, ko moram ta kontakt dati, ker preprosto nimam koga dati. Sem pač dala od nekoga, ki itak ni vedel o tem nič in bi bil vsekakor besen, če bi to zvedel.
Hja, če je več kot sto km, je taksi konkretno drag. Za prevoze prej nisem vedela. Sem si pa potem uredila. Dobila od zdravnika napotnico. Če ne bi bilo tega pa ne vem kako bi zmogla.
Dostave hrane nisem koristila. Me pa zanima ali to prinesejo do glavnega vhoda ali tudi po stopnicah navzgor? Namreč neko reč sem naročila. Sicer sem zaprosila poštarja, da če me ne bo doma, da naj vseeno pusti paket (in ne listka) tako, da mi je pustil. Dal celo noter, ampak potem pa stopnice. Sto let je trajalo, da sem gor spravila pa je bilo manj kot 5kg. Ta drugi paket, se je pa poštar usmilil in mi prinesel do vrat. Sem bila tako vesela. Pa še zahvalit se nisem mogla, ker nisem vedela kdaj je dostavil.
Tudi jaz, 16.12.2021 ob 18:34
Tudi jaz sem podobna . Se mi zdi da starejši ko si, bolj si sam, ne maraš tiste zlaganosti, plehkosti, marsikdaj sem prav živčna, ko grem k frizerju, ali v salon, ko poslušam tisto opravljanje, ali pa prazno govorjenje. Ko pridem domov, sem vsa prazna. Jaz se zamotim z delom, imam svoj posel, ki me osrečuje, ogromno imam dela, včasih pogrešam več druženja, seveda ga, ker pogovor s prijatelji ali kolegi ti vseeno da veliko, ampak ko si starejši, je težje najti na novo stik z ljudmi, drugače kot ko si mlad in te povezuje tisoč skrivnosti, ki jih želiš deliti. Po 40-em je težko najti novo družbo. Imam krasnega moža, ki je tudi moj najboljši prijatelj, otroka sta že na svojem. Imam dva psa, enega mucka, to je moja družba. Kako sem rešila ta problem ? Nikakor. Povabim na kavo, ampak ljudje kar ne najdejo časa. Kdaj pokličem, pa na Facebooku kontaktiram. Sedaj sem začela delati na sebi, več poslušam in ne govorim samo jaz, taki drobni koraki, ker tudi jaz nisem bila vedno prijetna sogovornica.
Hm, to pa je daleč od samotarstva.
Še ena126, 16.12.2021 ob 19:28
Živim s svojo družino in mi zadostuje. Dolgo časa sem bila žalostna, ker sem si srčno želela prijateljico, ki bi si lahko zaupale. Desetletje kasneje sem se sprijaznila, da tega enostavno ne morem imeti in sem se pomirila v sebi. Uživam v majhnih stvareh, tudi ko sem čisto sama.
Tudi tole je daleč od samotarstva.
Že po pisanju in razmišljanju se mi dopadeš, v tvojih zapisih ni zaznati napadalnosti, zagrenjenosti in arogance. Aroma terapija ste taki ljudje v današnjih časih, res. Smo v manjšini, danes se forsira ekstravertiranost, tudi v službah, mi pa nemalokrat izpademo čudaki, manj inteligentni, čeprav velikokrat znotraj bogatejši. Bognedaj, da imaš poleg introvertiranosti še kakšno anksioznost, duševne težave. Ko sem se lani po težkem obdobju znašla v utesnenosti in paničnih napadih, sem poslušala samo: ti sploh ne veš kaj so problemi, razvajena si, malo potrpi v življenju, vsi smo šli skozi to, oh kaj nas utrujaš……
Tako da, iz svojih izkušenj ti dam en prijateljski nasvet in moje videnje tvoje težave:
1. zaneseš se lahko edino le nase; sama sebi bodi najboljša prijateljica, razvajaj se, počni kar ti je všeč, kar tvojemu telesu paše. Kar do sedaj morda nisi. Živi se le enkrat, investiraj vase, ne bodi pretirano obremenjena z varčevanjem, ko boš pogledala nazaj, se boš spomnila teh lepih stvari, občutkov;
2. vedi, da v tem nisi sama. Če samo malo pobrskaš že samo po tem forumu, vidiš, koliko ljudi ima različna bremena, s katerimi se sooča
3. praviš, da nimaš popolnoma nikogar – tega občutka ne poznam, lahko pa ti povem, da ne denar, ne hiša, ne avto, ne dobra služba ne šteje toliko kot svoboda, kajti kaj ti bo vse materialno bogastvo, če živiš v neki slabi zvezi, če te nek odnos vsakodnevno duši, če imaš ob sebi človeka, ki te vsak dan znova zatira – meni verjemi, zlajnano, a še kako res, bolje biti sam kot v slabi zvezi, bolje biti osamljen, kot imeti hinavske prijatelje
4. prijatelji – malokdo je tisti srečnež, ki ima v življenju prijatelja, ki ga ne zapusti kljub bolezni, bankrotu, duševnim boleznim; ko nastopijo težave in nisi več dežurni zabavljač in postaneš nekoristen, se kar porazgubijo, nič več takega ne vidijo v tebi, in takrat res boli; načeloma se v dandanašnjem poudarjanju vedno in povsod biti dobre volje, nasmejan, neranljiv , zabaven, popolen kar otresajo ljudi s težavami, stiskami, ne pašeš več zraven, si neki outsajder
5. jaz sem nekaj prijateljev še imela, vendar so dobili familije, so se poročili, na drugi strani pa potem jaz ki se borim z razhodom, stresom v službi, napetostjo v sebi, nimamo nobene skupne točke več, se kar nekako počutim da se vsiljujem zraven, da si nimamo kaj povedati; jaz rada debatiram o hribih, a koga to dandanes zanima, si dolgočasna, ne smučaš turno, ne bordaš, kaj sploh vidiš v hribih, poskusi gorništvo, adrenalinsko, kaken tek na smučeh, to je brezveze…. itd.
6. smo zelo zelo površinska družba; polagam ti na srce, da se ne spreminjaš na ljubo drugih, ne forsiraš zdaj nekaj na silo, v ihti. Lepo spij zjutraj kavico, pomisli, kaj bi danes rada počela, kaj ti bo osmislilo dan, s čim bi morda komu rada pomagala, bila kje koristna. Ko se boš na podlagi tega v sebi dobro počutila, boš kar naenkrat zaznala okoli sebe krog podobno mislječih, nehote boš začela privabljati ljudi, podobno misleče. Ostalih ne rabiš. Če jih ne bo, pa tudi nič tragičnega. Rodimo se sami, umremo sami.
7. glede živali, si morda pomislila, da bi pomagala v kakšnem društvu, se javila kakšnemu sosedu, znancu za varstvo psa, sprehod, marsikdo ti bo verjetno hvaležen; če tega ne zmoreš, morda napiši zavetišču kak mail, da se lahko obrnejo nate, če bodo potrebovali dodatno pomoč, ne vem, nekaj, kar te bo notranje napolnilo.
Verjamem, da boš izšla iz tega, še enkrat, vedi, da nisi sama. Marsikdo nadane masko, da lažje preživi vsakdanjik, kaj ima doma, pa nikoli ne veš.
Hvala za tvoj zapis, Baby. TUdi meni so tvoja razmišljanja všeč.
Sebi se zdim zadnje čase zelo zagrenjena :(. Ko sem bila zdrava, sem bila bolj taka nasmejana, polna energije. Zdaj pa grem še sama sebi na živce.
Ja, to z ekstrovertiranostjo tudi mene spravlja ob pamet. Občutek imam, da smo introverti v manjšini in da nas imajo za čudake. Ali pa res vedno pridem v tako službo, kjer so skoraj sami ekstroverti.
Recimo v prejšnji službi, so bili čisto nori na druženja, žurke. Najhuje je, ker so kar silili v praznovanja RDjev pa kar naprej neko žuranje tudi v službi. Bedno. Pa novoletne fešte tudi v službi, da se še ognit ne moreš. Vsi noro navdušeni, meni pa obupno odveč. Dologčasno. Pa potem še siljenje z alkoholom pa bolj jim govoriš, da ne. Bolj težijo. Potem se navadijo, pride kak nov pa spet jovo na novo. Tako, da res neprijetno. Eni preprosto ne razumejo, da je nekdo introvert in da ne mara takih zadev.
Sem hodila na skupinsko terapijo in spet očitno pretežno ekstroverti. Pa bi po srečanju še v gostilno šli pa kaj popili pa kadili… sem šla ene dvakrat zraven, ker so tako močno silili. Vključno s terapevtko, ki je tudi silila. Potem pa sem bila tam kot teslo, jih gledala kako kadijo in čvekajo. Bedno res. NIsem se znala vključit.
Pa si sama premagala panične napade? Jaz s tem nisem imela težav. Sem pa pred leti bila precej depresivna, smrt meni ljube osebe, mama v zelo slabem stanju, težave s ščitnico za katere nisem vedela (tudi povzroča depresijo, če ne jemlješ tablet – ko sem jih dobila, se je stanje izboljšalo). Ne morem povedati kako je bilo grozno v službi. Jaz dan za dnev v solzah, oni te pa siljo v žuranje. Grozno. Pa potem ena vpraša kaj je narobe, povem za smrt, ah saj ni nič takega reče. Ena je pa vedela in v isti sapi, ko me je vprašala kaj se je zgodilo, že drugi osebi nekaj v smehu razlagala. Fuj in fej. Totalno brezobrazni so eni ljudje.
1. Se strinjam, da se lahko zaneseš samo nase. Večkrat potrjeno. In ja, se strinjam, da je treba vase vlagat. Zadnje čase žal ne gre. AMpak prej pa sem in še bom. Meni recimo moji hobiji, potovanja, izleti, pa tudi knjige veliko pomenijo. In pa sanjam o masaži :). Telo sesuto in komaj čakam, da pridem do ene masaže. Saj se hecno sliši, ampak to pa res rabim.
2. ja, je lažje, če veš, da je še nekdo nekje ves sam.
3. hinavskih prijateljev sem se rešila, ko sem na tleh, so izginili. Saj se bodo pojavili, ko bom spet koristna, mobilna. Samo takrat jih bom skenslala.
4. Ja, srečen tisti, ki ima enega samega pravega prijatelja. Nekoga, ki ti stoji ob strani tudi, ko si ves nebogljen, nemobilen, kriplast, bolan, … nekoristen. Takrat vidiš kdo je pravi prijatelj. No, ja, jaz sem videla, da jih nimam.
5. Ja, moje vezi so šle večinoma k vragu, ko so se poparčkali. Kar je še ostalo pa ob moji nezgodi. Drugače pa jaz tudi občudujem, obožujem gore. Upam, da bom še kdaj lahko hodila v gore. Obožujem naravo na sploh, ne samo gore. Tudi sprehod skozi gozd mi je neka pomiritev.
6. Ja, v OŠ, SŠ sem bila skrajno nesrečna. Bila sem drugačna od drugih. NIsem marala žurk, alkohola, kajenja, ponočevanja, diskotov… poskušala sem se nekako prilagoditi. AMpak ni šlo, ker to nisem bila jaz.
7. Zdaj sem glede živali itak povsem nekoristna. Drugače pa, ko se spravim spet na noge, razmišljam o kaki pomoči kakemu društvu (kak evro seveda pošljem tudi sedaj, ampak jaz bi rada stik z živalmi). Živali so res nekaj najlepšega.
Malce me je razvedrilo danes pa dva dni nazaj, ker sta na vidiku dve možnosti za službo. Nič ni rečeno, ampak so pa dobri občutki, da bo vsaj ena uspela. To, kar imam sedaj, je namreč obupno. Tako, da to me malce v dobro voljo spravilo, da imam upanje, da najdem vsaj boljšo službo. Ker sem bila že tako razočarana, da sem izpadla iz službe, ki mi je kot pisana na kožo, tudi mislim, da sem bila boljša od ostalih kandidatov, ampak oni bi takoj zaposlili, jaz pa ne morem sedaj. In sem izpadla.
čudna samotarka, 16.12.2021 ob 20:24
Hvala za tvoj zapis, Baby. TUdi meni so tvoja razmišljanja všeč.
Sebi se zdim zadnje čase zelo zagrenjena :(. Ko sem bila zdrava, sem bila bolj taka nasmejana, polna energije. Zdaj pa grem še sama sebi na živce.
Ja, to z ekstrovertiranostjo tudi mene spravlja ob pamet. Občutek imam, da smo introverti v manjšini in da nas imajo za čudake. Ali pa res vedno pridem v tako službo, kjer so skoraj sami ekstroverti.
Recimo v prejšnji službi, so bili čisto nori na druženja, žurke. Najhuje je, ker so kar silili v praznovanja RDjev pa kar naprej neko žuranje tudi v službi. Bedno. Pa novoletne fešte tudi v službi, da se še ognit ne moreš. Vsi noro navdušeni, meni pa obupno odveč. Dologčasno. Pa potem še siljenje z alkoholom pa bolj jim govoriš, da ne. Bolj težijo. Potem se navadijo, pride kak nov pa spet jovo na novo. Tako, da res neprijetno. Eni preprosto ne razumejo, da je nekdo introvert in da ne mara takih zadev.
Sem hodila na skupinsko terapijo in spet očitno pretežno ekstroverti. Pa bi po srečanju še v gostilno šli pa kaj popili pa kadili… sem šla ene dvakrat zraven, ker so tako močno silili. Vključno s terapevtko, ki je tudi silila. Potem pa sem bila tam kot teslo, jih gledala kako kadijo in čvekajo. Bedno res. NIsem se znala vključit.
Pa si sama premagala panične napade? Jaz s tem nisem imela težav. Sem pa pred leti bila precej depresivna, smrt meni ljube osebe, mama v zelo slabem stanju, težave s ščitnico za katere nisem vedela (tudi povzroča depresijo, če ne jemlješ tablet – ko sem jih dobila, se je stanje izboljšalo). Ne morem povedati kako je bilo grozno v službi. Jaz dan za dnev v solzah, oni te pa siljo v žuranje. Grozno. Pa potem ena vpraša kaj je narobe, povem za smrt, ah saj ni nič takega reče. Ena je pa vedela in v isti sapi, ko me je vprašala kaj se je zgodilo, že drugi osebi nekaj v smehu razlagala. Fuj in fej. Totalno brezobrazni so eni ljudje.
1. Se strinjam, da se lahko zaneseš samo nase. Večkrat potrjeno. In ja, se strinjam, da je treba vase vlagat. Zadnje čase žal ne gre. AMpak prej pa sem in še bom. Meni recimo moji hobiji, potovanja, izleti, pa tudi knjige veliko pomenijo. In pa sanjam o masaži :). Telo sesuto in komaj čakam, da pridem do ene masaže. Saj se hecno sliši, ampak to pa res rabim.
2. ja, je lažje, če veš, da je še nekdo nekje ves sam.
3. hinavskih prijateljev sem se rešila, ko sem na tleh, so izginili. Saj se bodo pojavili, ko bom spet koristna, mobilna. Samo takrat jih bom skenslala.
4. Ja, srečen tisti, ki ima enega samega pravega prijatelja. Nekoga, ki ti stoji ob strani tudi, ko si ves nebogljen, nemobilen, kriplast, bolan, … nekoristen. Takrat vidiš kdo je pravi prijatelj. No, ja, jaz sem videla, da jih nimam.
5. Ja, moje vezi so šle večinoma k vragu, ko so se poparčkali. Kar je še ostalo pa ob moji nezgodi. Drugače pa jaz tudi občudujem, obožujem gore. Upam, da bom še kdaj lahko hodila v gore. Obožujem naravo na sploh, ne samo gore. Tudi sprehod skozi gozd mi je neka pomiritev.
6. Ja, v OŠ, SŠ sem bila skrajno nesrečna. Bila sem drugačna od drugih. NIsem marala žurk, alkohola, kajenja, ponočevanja, diskotov… poskušala sem se nekako prilagoditi. AMpak ni šlo, ker to nisem bila jaz.
7. Zdaj sem glede živali itak povsem nekoristna. Drugače pa, ko se spravim spet na noge, razmišljam o kaki pomoči kakemu društvu (kak evro seveda pošljem tudi sedaj, ampak jaz bi rada stik z živalmi). Živali so res nekaj najlepšega.
Malce me je razvedrilo danes pa dva dni nazaj, ker sta na vidiku dve možnosti za službo. Nič ni rečeno, ampak so pa dobri občutki, da bo vsaj ena uspela. To, kar imam sedaj, je namreč obupno. Tako, da to me malce v dobro voljo spravilo, da imam upanje, da najdem vsaj boljšo službo. Ker sem bila že tako razočarana, da sem izpadla iz službe, ki mi je kot pisana na kožo, tudi mislim, da sem bila boljša od ostalih kandidatov, ampak oni bi takoj zaposlili, jaz pa ne morem sedaj. In sem izpadla.
Tudi jaz sem bila 2 leti nazaj nasmejana, vesela, zabavna in z iskricami v očeh. Sedaj pa zamorjena, brez prave energije. Velikokrat sama sebi odveč. Tako da ja, te razumem.
V službi ti je bilo valda težko. Sama hvalabogu delam sama na izmeni, čeprav za slabo plačo, a vsaj teh prisilnih druženj ni. Recimo v centrali podjetja, kjer jih je po 5 v enem prostoru, si sploh ne predstavljam delati. Tako da morda delovno okolje, ki ga opisuješ, ni bilo najbolj ugodno zate. Tudi introverti običajno težje dobimo službo, ker se ne znano ven metati in se “prodati”.
Tudi sama sem se tako kot ti kar naprej vedno znašla v neki ekstravertirani družbi. Nikakor nisem našla podobno mislečih. Recimo imam rada ljudi, zelo, cenim pristni stik, a recimo po 2 urah imam dovolj, potem že pogrešam knjigo in toplo dnevno sobo. Ni bilo te meje pri drugih, zato me je začelo dušiti.
Glede paničnih napadov, ko si me vprašala. Za rešitev teh nisem potrebovala terapevta. Ironično, a istočasno s pričetkom korone sem se razšla s partnerjem, kateri mi je bil vse. Kmalu zatem smo se razšle prijateljice, ki smo bile kot rit in hlače. Nato so sledile grde stvari v službi in takrat neznosno obnašanje svakinje in začelo se je. Jeza, odrezavost, napadalnost, živčnost, razdražljivost, napadi. Ogromno enega balasta, gneva se je nabralo v meni. Fant me ni več maral, prijateljice so me potunkale, spletke v službi, in še in še. Da so se napadi nehali, je pomagal samo čas. Distanca od ljudi, mir, meditacija, pisanje in danes, po dveh letih, je obvladljivo, ker sem šla iz odnosov, kjer sem se počutila izkoriščano, kjer sem morala fejkati. Ena od stvari, ki je tudi privedla do napadov, je bilo poslušanje drugih namesto sebe,dobršen del življenja, nikoli se nisem znala postaviti zase, in to me je na pragu 30tih dododbra zdelalo. Kaj sem počela?! Kako sem lahko? Pri teh letih mi to šele kapne? In danes sem sam svoj gospodar, vsakemu na lep način iskreno povem tako in tako je, če ti je všeč ok, če ne, tudi prav. Je težje kot včasih, iti preko sebe, po težje poti, a ni lepšega, kot mirno spati in bit zvest sam sebi.
Že to je veliko, da veš kaj te osrečuje, četudi ni sedaj pravi čas za to. Še vse življenje imaš pred sabo za potovanja, izlete, knjige, masaže. Bistveno je, da nisi v sebi mrtva, da imaš zanimanja, hobije, veselja. Da ti je ta iskra življenja ostala.
Tudi jaz sem bila v oš kot ti, grozno, stalno nek izobčenec, moja notranja narava je pa kar vriskala, a kaj, ko nisem bila glasna, nisem znala tega na glas izratiti, se postavljati, v tihe duše se pa noben ni poglabljal. Škoda, to čutiš potem celo življenje, vleče se tudi naprej v srednjo šolo in kasneje faks, službo.
Super, to glede službe. Imaš voljo, imaš motivacijo. Tudi tebe bo nekoč nekdo nekje opazil. Samo vztrajaj, bodi ti, nekomu boš ustrezala, odgovarjala, bo v tebi videl primeren kader. Verjemi mi, ne gre ti tako slabo kot misliš, veš kaj pomeni resnična zabloda in depresija? Zjutraj ne moreš niti vstati, nič te ne veseli, ne vidiš ničesar svetlega več.
Ogromno ljudi ima samo znance, kolege, namišljene prijatelje. Lahko si na stotih zabavah, v treh različnih društvih, a to še ni garant, da boš tam našla trajna prijateljstva. Večina teh ljudi že ima neke sklenjene kroge, družbo in družino. Povečini so ti to lahko le bolj znanci, saj imajo že svoja izoblikovana življenja.
Skratka – ne pričakuj. Vrzi se v življenje, sorodna duša bo srečala tebe, povsem spontano, da te bo na rit vrglo, ker ne boš pričakovala 🙂 Samo ne zapiraj se med štiri stene, delaj dobro, misli pozitivno, pomagaj, ne pričakuj v zameno in ko se ti bodo odprla ena vrata, se bodo začela odpirati tudi druga, samo spremembo rabiš.
Tudi jaz, 16.12.2021 ob 22:02
Če imamo družino, nimamo pravice pogrešati prijateljev?
Družina niso tvoji prijatelji? Tvoj mož ni tvoj prijatelj?
Tema je namenjena tistim, ki dejansko nimajo koga. Tvoj mož ne bi prišel pote v bolnico? Tvoj mož ne bi poklical kako si, če bi bila v bolnici? Če bi recimo imela nezgodo pa te ne bi bilo domov, te ne bi nihče pogrešal?
Vidiš, če bi jaz šla sedajle na sprehod in se ne bi vrnila, ker bi imela nezgodo, ker bi me kap ali kaj takega, ne bi nihče opazil, da me ni več.
Baby.
Hja, to z mojimi službami je križ. Nikoli še nisem delala, nekaj kar me veseli. Daleč od tistega, kar sem študirala. Zdaj nazadnje neka grozna služba za minimalca, s katastrofalnimi odnosi.
Res je, introverti težje dobimo službo. Sem v prejšnji službi, ki je bila kljub nadležnim druženjem, boljša, vsaj bolje plačana, opazovala sodelavce. KOmot so se spoznvali z drugimi ljudmi, tkali vezi, nova spoznanstva. In ravno teh vezi meni manjka. Na razgovorim zamočim. Večinoma pa do služb pridejo tisti, ki prej stkejo vezi, se znajo prodati. Jaz pa tiha, siva miš. Nezanimiva. In potem dobim tisto, kar noben drug noče.
Zdaj imam vsaj upanja, da dobim drugo službo. Itak spet minimalc, samo vsaj upanje, da bo vendaler bolje kot tu, kar sem imela sedaj.
To je super, da si sama našla pot iz paničnih napadov.
Pred leti sem imela težave z depresijo in je bilo grozno. Najraje bi kar ležala v postelji in umrla. Komaj sem opravljala najbolj nujne stvari. Če bi bila brezposelna, si ne predstavljam kako bi preživela. Tako pa sem se vsaj v službo spravila. Tam sicer bila kot kup nesreče, ampak vsaj nekako sem zgurala.
Jaz sem druagče tudi hodila na razne psihoterapije. Pa je bilo na skupinskih samo jamaranje žensk kake može imajo pa podobne reči. Tako, da sem se še bolj zaprla vase. Pa recimo so jamrale kako pozno so našle moškega, šele pri 25ih, jaz pa stara 35 (takrat) tako, da mi je bilo to še bolj nož v srce. One so bile luzerke, ker so bile do 25tega samske. Tako so povedale. Jaz pa samska pri 35 pa zdaj pri 45 seveda tudi. Bedno v taki skupini.
Hja, nimam več celo življenje pred sabo. Imam eno podedovano bolezen, moji predniki so umirali tam okrog 50ih. Zdaj pa, ko je zdravstvo napredovalo pa življenje sicer rešijo, ampak kvaliteta življenja je pa zelo slaba.
Ja, jaz tudi, OŠ, SŠ, faks, služba – vedno siva miš. Dobrodošla kot pomoč za učenje. Ko je pa luštno pa ni dobrodošla.
Da bi kdaj našla kakega prijatelja, prijateljico, sorodno dušo, to sem pa že davno obupala. Par let nazaj sem sicer verjela, da se to ne bo nikoli zgodilo, potem se je našel nekdo. Kar verjeti nisem mogla, da se meni lahko zgodi en tak krasen, pošten, dober človek. Sem bila v devetih nebesih. No, ob nezgodi, je mrknil. Ko sem si najbolj želela pogovora z nekom, ni bilo nikogar. Ko je bilo najtežje, ni bilo nikogar. Ne, nisem pričakovala obiska v bolnic, nisem pričakovala, da me bo kdo okrog vozil. AMpak sem pa pričakovala vsaj kak klepet. Pa se je vedno končalo tako, da zdajle nimam časa, te pokličem kasneje. AMpak kasneje ni bilo nikoli.
V ljudi ne verjamem več. V moške pa sploh ne.
Mene je življenje naučilo, da se lahko zaneseš le nase. Tudi kot otrok sem vedela, da se ne morem zanesti na starše, da se lahko le nase. Zdaj pa isto.
Naučila sem se pa tudi, da je izjemno pomembno imeti denar. Če imaš denar, ko imaš težave z zdravjem pač plačaš nekoga, da ti prinese to in ono iz trgovine, da te pelja kam. Da ti mogoče kaj postori v stanovanju. Na ljudi ni za računat.
čudna samotarka, 16.12.2021 ob 22:54
Baby.
Hja, to z mojimi službami je križ. Nikoli še nisem delala, nekaj kar me veseli. Daleč od tistega, kar sem študirala. Zdaj nazadnje neka grozna služba za minimalca, s katastrofalnimi odnosi.
Res je, introverti težje dobimo službo. Sem v prejšnji službi, ki je bila kljub nadležnim druženjem, boljša, vsaj bolje plačana, opazovala sodelavce. KOmot so se spoznvali z drugimi ljudmi, tkali vezi, nova spoznanstva. In ravno teh vezi meni manjka. Na razgovorim zamočim. Večinoma pa do služb pridejo tisti, ki prej stkejo vezi, se znajo prodati. Jaz pa tiha, siva miš. Nezanimiva. In potem dobim tisto, kar noben drug noče.
Zdaj imam vsaj upanja, da dobim drugo službo. Itak spet minimalc, samo vsaj upanje, da bo vendaler bolje kot tu, kar sem imela sedaj.
To je super, da si sama našla pot iz paničnih napadov.
Pred leti sem imela težave z depresijo in je bilo grozno. Najraje bi kar ležala v postelji in umrla. Komaj sem opravljala najbolj nujne stvari. Če bi bila brezposelna, si ne predstavljam kako bi preživela. Tako pa sem se vsaj v službo spravila. Tam sicer bila kot kup nesreče, ampak vsaj nekako sem zgurala.
Jaz sem druagče tudi hodila na razne psihoterapije. Pa je bilo na skupinskih samo jamaranje žensk kake može imajo pa podobne reči. Tako, da sem se še bolj zaprla vase. Pa recimo so jamrale kako pozno so našle moškega, šele pri 25ih, jaz pa stara 35 (takrat) tako, da mi je bilo to še bolj nož v srce. One so bile luzerke, ker so bile do 25tega samske. Tako so povedale. Jaz pa samska pri 35 pa zdaj pri 45 seveda tudi. Bedno v taki skupini.
Hja, nimam več celo življenje pred sabo. Imam eno podedovano bolezen, moji predniki so umirali tam okrog 50ih. Zdaj pa, ko je zdravstvo napredovalo pa življenje sicer rešijo, ampak kvaliteta življenja je pa zelo slaba.
Ja, jaz tudi, OŠ, SŠ, faks, služba – vedno siva miš. Dobrodošla kot pomoč za učenje. Ko je pa luštno pa ni dobrodošla.
Da bi kdaj našla kakega prijatelja, prijateljico, sorodno dušo, to sem pa že davno obupala. Par let nazaj sem sicer verjela, da se to ne bo nikoli zgodilo, potem se je našel nekdo. Kar verjeti nisem mogla, da se meni lahko zgodi en tak krasen, pošten, dober človek. Sem bila v devetih nebesih. No, ob nezgodi, je mrknil. Ko sem si najbolj želela pogovora z nekom, ni bilo nikogar. Ko je bilo najtežje, ni bilo nikogar. Ne, nisem pričakovala obiska v bolnic, nisem pričakovala, da me bo kdo okrog vozil. AMpak sem pa pričakovala vsaj kak klepet. Pa se je vedno končalo tako, da zdajle nimam časa, te pokličem kasneje. AMpak kasneje ni bilo nikoli.
V ljudi ne verjamem več. V moške pa sploh ne.
pa prej povej da spet klike navibaš. tebe se koj spozna k maš preveč značilen slog pisanja. vse jasn zakj rajš jamraš kk si eno srota k j noben ne mara.
Evo mene. Sem čisti samotar. Najbolje mi je, ko sem sam. Se ukvarjam sam s sabo in mi ničesar ne manjka. Nisem pa nikoli osamljen. Kako to, ne vem. Spoznavam dosti ljudi, ki bi se družili z mano, pa meni ni. Pri meni je bilo sicer podobno kot pri tebi. Nimam nobenih stikov z bivšimi sošolci. Samo meni gneča nikoli ni ustrezala. Rajši grem na kavo z eno osebo kot z večimi. Ampak sem tudi precej introvertiran. Jaz pač normalno živim, počnem kar vsi ostali. Potem koga srečam, grem parkrat na kavo, če gre gre, če mi ne ustreza, zaključim. Sicer sem vedno dosegljiv za kogarkoli, ampak ko vidijo, da od mene ni nič, obupajo. Imam enega prijatelja in eno mini družbico. To je to, kar je ostalo in se družim, ko se mi da. Ko jih imam dost, grem domov. Moraš pa vedet, da vsi ti ljudje so tudi sami neke vrste samotarji oziroma ne živijo po normi, kot je v navadi. Recimo temu minimalistična družba. Verjetno smo ostalim blazno dolgočasni. Še jaz včasih rečem, da grem domov, ker mi je dolgčas. Ampak mi se nekako razumemo, ker smo vsi samotarji, oziroma verjetno za druge čudaki. Pomojem, da se probaš vštulit v napačno družbo. Poišči si sebi enake, ziher se boš s kom zaštekala. Jaz se jih ne morem losat, pa bi kdaj rad cel teden mir. Aha, poznamo se pa od 3-1 leto. Samo ne se zapret v sobo. Če te zanima kje smo se spoznali, prek forumov. Tako sem spoznal tudi zdajšnjo punco, samo ne vem koliko dolgo me bo še gledala in čakala. Hoče, da greva skupaj v najem. Ne vem, mogoče enkrat, je še sveže. Tako, da ne obupaj, če si samotarka. Polno nas je. Pa da ne bo ugibanj o kolko ljudeh govorim, o treh.
Wh, 16.12.2021 ob 09:15
Evo mene!
Še manj kot ti.
Imam prijateljici, s katerima si pišem in se slišim kar pogosto.
Mamo.
Imam sicer družino, 2 otroka in moža, zato ne čutim samote, Imam tudi službo.
Če ne bi imela družine, bi ves dan bila sama in tako je od vedno.
Sama sem od kar sem se rodila.
Tako je. Stara 40.
Imam pa zelo rada samoto.
Ljudje imajo radi zavavne ljudi. Če nisi zabavna, te pač skenslajo. Ne smeš pa bit tudi preveč zahtevna.
en samotar, 17.12.2021 ob 01:16
Evo mene. Sem čisti samotar. Najbolje mi je, ko sem sam. Se ukvarjam sam s sabo in mi ničesar ne manjka. Nisem pa nikoli osamljen. Kako to, ne vem. Spoznavam dosti ljudi, ki bi se družili z mano, pa meni ni. Pri meni je bilo sicer podobno kot pri tebi. Nimam nobenih stikov z bivšimi sošolci. Samo meni gneča nikoli ni ustrezala. Rajši grem na kavo z eno osebo kot z večimi. Ampak sem tudi precej introvertiran. Jaz pač normalno živim, počnem kar vsi ostali. Potem koga srečam, grem parkrat na kavo, če gre gre, če mi ne ustreza, zaključim. Sicer sem vedno dosegljiv za kogarkoli, ampak ko vidijo, da od mene ni nič, obupajo. Imam enega prijatelja in eno mini družbico. To je to, kar je ostalo in se družim, ko se mi da. Ko jih imam dost, grem domov. Moraš pa vedet, da vsi ti ljudje so tudi sami neke vrste samotarji oziroma ne živijo po normi, kot je v navadi. Recimo temu minimalistična družba. Verjetno smo ostalim blazno dolgočasni. Še jaz včasih rečem, da grem domov, ker mi je dolgčas. Ampak mi se nekako razumemo, ker smo vsi samotarji, oziroma verjetno za druge čudaki. Pomojem, da se probaš vštulit v napačno družbo. Poišči si sebi enake, ziher se boš s kom zaštekala. Jaz se jih ne morem losat, pa bi kdaj rad cel teden mir. Aha, poznamo se pa od 3-1 leto. Samo ne se zapret v sobo. Če te zanima kje smo se spoznali, prek forumov. Tako sem spoznal tudi zdajšnjo punco, samo ne vem koliko dolgo me bo še gledala in čakala. Hoče, da greva skupaj v najem. Ne vem, mogoče enkrat, je še sveže. Tako, da ne obupaj, če si samotarka. Polno nas je. Pa da ne bo ugibanj o kolko ljudeh govorim, o treh.
En samotar, vidiš, ti imaš kar dosti ljudi okrog, da ne omenjam, da imaš punco. Jaz nimam nikogar. Pa verjetno si še dokaj mlad, bi rekla kakih 15, 20 let mlajši od mene :).
Veš je ogromna razlika, če imaš eno osebo ali če nimaš nikogar. Ti imaš pa več oseb :). Pa ne bi me presenetilo, da imaš poleg punce, družbe, še sorodnike, ki ti bi stali ob strani, če bi bilo potrebno, kajne?
Ogromna, ogromna razlika :).
Forum je zaprt za komentiranje.