je možno prijateljstvo
Zanjo niti ni skrivnost, zate je pa (menda) pomembno in zaupam ji toliko, da jo ne gnjavim s tem zakaj mi ni povedala, zakaj skriva zase….
Težava je bolj v vrednotenju informacije. In v tem da se mi dozdeva, da MORAM VSE zvedet. Nikoli ne moreš vsega zvedet, nesmisel, ker tudi ko zveš “vse” ne moreš vedet ali ti ni partner še kaj prikril, enostavno ne moreš bit siguren v to zato moraš zaupat. Tisto da moraš vedet “vse” je bolj posestništvo kot ljubezen, želja po nadzoru, to pa ni več zaupanje in ruši razmerje v njegovem temelju.[/quote]
Bravo On_.
Nekateri preprosto ne razumejo, da se ne morejo polaščati vsake misli, ne glede na pomembnost.
On, se strinjam. Ampak ne gre se za to, da moraš vse vedet, ker kot si rekel, nikoli ne moreš vedet ali je še kaj. Gre se za to, da je dobro bit v odnosu z nekom, kjer lahko vse poveš brez strahu pred reakcijo partnerja. To daje odnosu zaupanje, to v bistvu JE zaupanje. To pa je potrebno, da se lahko oba predajata. O tem govorim, se mi je zdelo da je dovolj jasno.
Marko, saj ne gre za to, da človek ne upa povedati, temveč za to, da človek ne želi vsega povedati. In na drugi strani vedeti vse oz. pričakovati, da ti nekdo pove vse NI zaupanje.
Kar želim povedat je to, da nekdo, ki ne zmore povedati vsega svojemu partnerju (ne spet mešat skrivnosti drugih ljudi, gre se za osebne stvari med partnerjema), živi v strahu. Kdor živi v strahu, ni sproščen. Če nekdo ni sproščen, drugi to čuti, reakcije partnerja, ki ga je strah, so drugemu nerazumljive. To drugega partnerja počasi spravlja v dvom. Kdor dvomi, preneha zaupati in se začne umikati od drugega. Drugi začuti ta umik in se lahko tud sam še bolj prestraši in tako se začneta počasi odmikat drug od drugega, začnejo se konflikti, ki se ne končasjo več vedno sporazumno, saj ni zaupanja in vsak ostaja na svojem bregu (zaradi občutka varnosti), ker se na drugem ne počuti varno. No in tako naprej, bolje da več ne gre od tega naprej, ker se lahko kmalu konča. 🙂
Vedno veš le toliko kot ti partner dopusti. Vsako stvar se da lepo zapakirati v celofan. Če ima kdo skrite namene, bo temu primerno zavajal druge, jim prodajal buče. Kriza je, če izgubiš občutek in si slabe stvari razlagaš kot dobre, se ti ne zdi nič več sporno.
Ja, idealen odnos je tak, da sta si partnerja enakovredna, se pogovarjata, spoštujeta in zaupata. Brez občutka strahu ali nasilja v katerikoli obliki. Z boljšim poznavanjem partnerja vsaj približno veš, kako bo na kakšno stvar odreagiral. Meni je pomembna pristnost, ko drugi pove točno tako kot si misli, brez ovinkarjenja in olepševanja. Seveda vse ob pravem času in na pravem mestu:). Ker partnerja spoznavaš tudi v povsem drugačnih situacijah, je strah včasih upravičen, ker nam ni vseeno, kaj čuti partner in tudi morda vedno ne vemo, kako bo odreagiral. Ko te ni ničesar več strah, postane že sumljivo:).
Marko, saj ne gre za to, da človek ne upa povedati, temveč za to, da človek ne želi vsega povedati. In na drugi strani vedeti vse oz. pričakovati, da ti nekdo pove vse NI zaupanje.[/quote]
Želja je vedno povezana s strahom na nasprotni strani. Večji kot je strah, manjša je želja. Pa mi povej en razumen razlog, zakaj nekaj osebnega ne želiš povedati nekomu, ki mu popolnoma zaupaš, nekomu ob katerem se počutiš varno.
Ja je jasno, sedaj nekoliko iz drugega zornega kota.
Je pa fino, če tudi spoštuješ željo partnerja, da ti ne želi “vsega” povedat, včasih res nočem vedet vsega 😉 oz je bolje da ne vem…. :D[/quote]
Razumljivo, da je treba spoštovati željo drugega, da nekaj ne pove. Po drugi strani pa je treba spoštovati tudi željo drugega partnerja, ki se ob tem počuti “ogroženo”. V sakem primeru je eden v “nevarnosti”. Odvisno je le, koliko nekdo dvomi vase in lahko kljub temu (da mu drugi nečesa ne pove) drugemu zaupa. V primeru, da oba vesta, da obstaja neka informacija, ki ni za povedat.
Marko, saj ne gre za to, da človek ne upa povedati, temveč za to, da človek ne želi vsega povedati. In na drugi strani vedeti vse oz. pričakovati, da ti nekdo pove vse NI zaupanje.[/quote]
Želja je vedno povezana s strahom na nasprotni strani. Večji kot je strah, manjša je želja. Pa mi povej en razumen razlog, zakaj nekaj osebnega ne želiš povedati nekomu, ki mu popolnoma zaupaš, nekomu ob katerem se počutiš varno.[/quote]
Ne, ne živimo vsi v večnem strahu. 🙂
Preprosto zato, ker se mi ne zdi potrebno nekoga obremenjevati z zadevami, ki so zanj popolnoma nerelevantne in nanje nima vpliva, meni pa ne predstavlajo takšnega problema oz. stresa, da bi morala imeti na drugi strani oporo ali pa bi celo pričakovala rešitev.
In nikar ne namiguj, da gre za žviljensko pomembne zadeve ali nekaj, kar ruši zaupanje. Če ti vedno pomisliš na najslabše, kar se lahko zgodi ali kar lahko nekdo stori nekomu, je to tvoja težava in je ne projeciraj name. 🙂
Marko, saj ne gre za to, da človek ne upa povedati, temveč za to, da človek ne želi vsega povedati. In na drugi strani vedeti vse oz. pričakovati, da ti nekdo pove vse NI zaupanje.[/quote]
In morda prav zaradi tega, ker nekdo nekaj pove samo na pol, pride potem do nerazumavanja ter neprijetnih reakcij.
Marko, saj ne gre za to, da človek ne upa povedati, temveč za to, da človek ne želi vsega povedati. In na drugi strani vedeti vse oz. pričakovati, da ti nekdo pove vse NI zaupanje.[/quote]
In morda prav zaradi tega, ker nekdo nekaj pove samo na pol, pride potem do nerazumavanja ter neprijetnih reakcij.[/quote]
Kdo govori o povedati nekaj na pol? Kaj štrikaš? :)))
In morda prav zaradi tega, ker nekdo nekaj pove samo na pol, pride potem do nerazumavanja ter neprijetnih reakcij.[/quote]
Kdo govori o povedati nekaj na pol? Kaj štrikaš? :)))[/quote]
“vsega” sem dojel kot od določenega dogodka “or whatever” povedati samo kaj se je zgodilo, ne pa tudi recimo kakšne so bile okolioščine in vzroki. verjetno si ti mislila, da nečessa sploh ne omenjaš
Vidiš, ko napišeš samo nekaj na pol, potem te pa človek narobe razume :-))))
Saj te povsem razumem japkica. Ampak tudi ti si pomislila takoj na najslabše, saj ne želiš povedat nekomu nečesa samo zato, ker si prepričana, da ga bo obremenilo. Projiciraš svoja pričakovanja na drugega. Kar bi bila zate obremenitev, je za drugega lahko olajšanje, toliko se pa že razlikujemo. Upam, da me razumeš.
Razumem, da partnerja ne želiš obremenjevat, kadar si prepričana, da ga boš. Se pravi, se na nek način BOJIŠ, da mu boš s tem povzročila slabe občutke oziroma počutje. Ali zdaj že vidiš strah?
V čem bi bil ta podatek bistven za avtoričino dilemo? Če je prijateljstvo v njunem primeru možno, je lahko v obeh variantah. Ali pa v nobeni – ker prevagajo drugi dejavniki.[/quote]
To je zelo pomemben podatek. Ker se avtorica boji prizadeti njegova čustva ob morebitni njegovi čustveni navezanosti nanjo, ki bi sledila globokim pogovorom. Če ima ženo, ga bo ona doma lahko potolažila in razbremenila, če je pa nima, pa se lahko revež celo zapije v tej čustveni stiski.l[/quote]
Sem razumela vso resnost tvojih pomislekov. 🙂 Da bi pa še ti moje, naj napišem, da ljudje marsikdaj niso iskreni sami do sebe. Škoda je le, ker bo potem tak primer lahko nekomu (ki ga bere) dokaz, da se poštenost med ljudmi v današnjem času ne obnese. Da so vedno v ozadju lastne kalkulacije, pretvarjanja oz. pričakovanje določenih koristi …
Kdo govori o povedati nekaj na pol? Kaj štrikaš? :)))[/quote]
“vsega” sem dojel kot od določenega dogodka “or whatever” povedati samo kaj se je zgodilo, ne pa tudi recimo kakšne so bile okolioščine in vzroki. verjetno si ti mislila, da nečessa sploh ne omenjaš
Vidiš, ko napišeš samo nekaj na pol, potem te pa človek narobe razume :-))))[/quote]
No, zdaj se razumeva.
Obstajata pa dve možnosti; ali sem jaz napisala na pol ali pa si ti na pol razumel. 😉
no, na moj drugi odgovor, kjer sem ti očital tvoje sprenevedanje, si kar ignorirala….nič čudnega, ker ne veš kaj pišeš….vsaj preberi samo sebe, da ne boš klatila neumnosti.
Zdaj pa še ena neumnost s tvoje strani (moraš biti zlo blond, al pa zlo mlada) napisala si da ga ne boš vprašala če je samski ali poročen, ker za prijateljstvo to sploh ni pomembno.
Pa še kako je pomembno, o Prijateljih pa ja hočemo vse vedet, a ne, saj so Prijatelji in ne kar neki prijatelji.
Ti spoh ne veš kaj je to prijatelj, sicer pa praviš da jih imaš več, kar je še en dokaz da ne veš kaj je to Prijatelj.
Vsak ima pravico do svojega mišljenja in vsak si sam določa kaj je za njegovo prijateljstvo pomembno. Če ti hočeš vse vedet o svojih prijateljih ( še kdaj gre kateri na wc) je to tvoj problem, nekaterih pa pač ne zanima vsaka podrobnost.
Verjemi, da v moj krog izbranih prijateljev ne bi nikoli imel dostopa, ker si preveč nesramen ,nespoštljiv in žaljiv, od kje si sploh jemlješ to pravico, da žališ in ponižuješ kar ni po tvojih merilih. Si zelo zakompleksana in negativna oseba od katere verjetno kar bežijo ljudje.
Vsak ima pravico do svojega mišljenja in vsak si sam določa kaj je za njegovo prijateljstvo pomembno. Če ti hočeš vse vedet o svojih prijateljih ( še kdaj gre kateri na wc) je to tvoj problem, nekaterih pa pač ne zanima vsaka podrobnost.
Verjemi, da v moj krog izbranih prijateljev ne bi nikoli imel dostopa, ker si preveč nesramen ,nespoštljiv in žaljiv, od kje si sploh jemlješ to pravico, da žališ in ponižuješ kar ni po tvojih merilih. Si zelo zakompleksana in negativna oseba od katere verjetno kar bežijo ljudje.[/quote]
Se mi zdi, da nisi razumela, kaj je “nojano” želel povedat, verjetno predvsem zaradi njegovega (njenega) rahlo nestrpnega odziva. Je pa vseeno škoda, ker se mi zdi, da je v njem nekaj dobrih namigov. Si se pa ta način izognila nekaterim odgovorom. Predlagam, da si vseeno iskreno odgovoriš na njih sama pri sebi.
Jaz zase vem, da za vsakega prijatelja, prijateljico vem, če je samski, poročen ali v zvezi. Ampak ne pa za vsakega, ki ga šele spoznavam, to je res. Ampak to je v tej zgodbi še najmanj pomembno. Vseeno je nek občutek, da partnerju ne zaupaš najbolj, da se ga bojiš na nek način.
Marko res sem namerno ignorirala odgovor za”nojano”, to pa zato, ker mi dvigne pritisk oseba, ki mi vsiljuje svoje mišljenje oz. on ve kaj si jaz mislim za tega človeka ( je star, pa ni še toliko, da ne bi mogla z njim kam skočit-lahko samo domnevam kam,ker je tudi poudaril, da sem izjavila, da dobro zgleda). Še nikoli mi ni na kraj pameti padlo, da bi s katerim prijateljem “kam” skočila.
Res je ,tega človeka še ne poznam toliko, da bi vedela za njegove osebne stvari, ampak ga spoznavam. Z njim sem velikokrat v stiku, ko urejam kaj za očeta. Starejši je toliko, da bi mi lahko bil dedek in prav zaradi tega verjetno si želim njegovo prijateljstvo, ker sva si karakterno podobna ,daje mi občutek topline in razumevanja, skratka verjetno iščem nadomestilo za stare starše, ki so mi manjkali v otroštvu, bega pa me to, ker on ne gleda name kot samo osebo, ampak tudi žensko.
Partnerja se ne bojim, bojim se njegove reakcije ob določeni stvari. Npr. imam takšno službo kjer je kar precej konfliktnih strank in smo s sodelavci praktično njihove kante za frustracije. Razumljivo, da me včasih kakšne besede prizadenejo v dno duše in ne morem tega povedati možu, še posebej, če to stranko pozna, ker bi šel do nje in bi ji krepke povedal, ona pa bi potem naredila še večji halo in verjetno prekinila tudi poslovne stike z nami.Takšne stvari lažje zaupam kakšnemu dobremu prijatelju, da si olajšam dušo.
Se ti ne zdi, da je to stvar, ki bi jo morala rešiti s partnerjem? Če je že tak, potem naj zadevo opravi do te mere, da ji delat štalo naprej ne bo na misel več hodilo. Če pa gre za osebne žalitve, se tudi ti malo vprašaj komu na ljubo jih prenašaš ter kakšnega delodajalca imaš, da to tolerira in če je takšno delovno mesto zate sploh primerno.
Forum je zaprt za komentiranje.