je možno prijateljstvo

pa še vedno ne vem, ali je ta moški samski ali ne?

Ta njihova veza se imenuje posestništvo samo tega ne bo priznala nobena njihova partnerica….
In ni jim prijetno ko ti ogrožaš njihovo “lastnino”….. :([/quote]

Niti slučajno nisem imela tega v mislih, temveč bo on na svojo željo prekinil to prijateljstvo, ker si pravzaprav želi več kot samo to. Želi si žensko in če/ko jo bo dobil, ne bo potreboval “prijateljice”. Ona bo samo mašilo, če lahko tako rečem. Saj tudi njemu verjetno čisto prija družba mlade, privlačne ženske, tudi če ne more nič imeti z njo. Za razkazovat se je “taman”.[/quote]

Jaz tudi ne vem. Ponavadi se pogovarjava o določeni stroki. Jaz še nisem prišla na red za vprašanja, ker me ponavadi on zasuje z njimi in bi potrebovala par ur, da mu vse odgovorim, se mi pa zdi tudi malo neumno, da ga vprašam če je samski, ker potem bi pa se res počutila kot , da iščem moškega za posteljne radosti.

Jaz tudi ne vem. Ponavadi se pogovarjava o določeni stroki. Jaz še nisem prišla na red za vprašanja, ker me ponavadi on zasuje z njimi in bi potrebovala par ur, da mu vse odgovorim, se mi pa zdi tudi malo neumno, da ga vprašam če je samski, ker potem bi pa se res počutila kot , da iščem moškega za posteljne radosti.[/quote]

Pa ga vprašaj, če ima kaj otrok najprej. Če bo rekel, da jih ima, vrtaj malo v to smer, pa boš prišla do partnerke oziroma žene. Osebno bi ga vprašala kar direktno, če je samski ali ne. Pač rečeš, da te to zanima, da se ne pogovarjata zgolj samo o stroki.

Jaz tudi ne vem. Ponavadi se pogovarjava o določeni stroki. Jaz še nisem prišla na red za vprašanja, ker me ponavadi on zasuje z njimi in bi potrebovala par ur, da mu vse odgovorim, se mi pa zdi tudi malo neumno, da ga vprašam če je samski, ker potem bi pa se res počutila kot , da iščem moškega za posteljne radosti.[/quote]

pa to ni res. On te je že posteljo povabil, ti cvetka marjetka, pa še ne veš, če je poročen. Ker najbrž obstaja velika verjetnost, da je lep, bogat, inteligenten in še pa še moški, samski.
Stavim gajbo pira, da ima doma ženo in otroke.
Nič čudno, da se tako fajn zastopiš z moškimi hehe (če izvzamemo tisti primer, ko je bila napadena tvoja čast in bi se sedaj sedanji kar stepel z njim). Mislim, da živiš še v pravljici o Trnjuličici. Počasi bo čas, da se zbudiš.

Ali pa ga povabi na piknik/kosilo/družinsko srečanje z ženo.
Ali pa ko se pogovarjata o nečem, kar je tebi všeč, ga vprašaj, ali je tudi njegovi ženi?
Pa pridi na srečanje in povej, kako je s tvojimi otroci/nečaki/sosedobimi otroci in ga vprašaj, kako je z njegovimi…

Milijon načinov je, kako prideš od odgovora bolj diskretno, če ti tak direkten pristop ne leži…

V čem bi bil ta podatek bistven za avtoričino dilemo? Če je prijateljstvo v njunem primeru možno, je lahko v obeh variantah. Ali pa v nobeni – ker prevagajo drugi dejavniki.

Torej tudi tokrat ne bi smelo biti dileme. Morda pa njegovi nasveti v prihodnje le ne bi imeli tolikšne teže, kot danes pričakuješ.

V čem bi bil ta podatek bistven za avtoričino dilemo? Če je prijateljstvo v njunem primeru možno, je lahko v obeh variantah. Ali pa v nobeni – ker prevagajo drugi dejavniki.[/quote]

To je zelo pomemben podatek. Ker se avtorica boji prizadeti njegova čustva ob morebitni njegovi čustveni navezanosti nanjo, ki bi sledila globokim pogovorom. Če ima ženo, ga bo ona doma lahko potolažila in razbremenila, če je pa nima, pa se lahko revež celo zapije v tej čustveni stiski.l

V čem bi bil ta podatek bistven za avtoričino dilemo? Če je prijateljstvo v njunem primeru možno, je lahko v obeh variantah. Ali pa v nobeni – ker prevagajo drugi dejavniki.[/quote]

Se popolnoma strinjam in zato me tudi ne zanima , če je samski ali poročen, ker za prijateljstvo pa to res ni pomembno.

Se strinjam.
Mislim, da je prav, če se partnerju pusti neka zasebnost, saj se s tem tudi izkaže zaupanje.
Čeprav sta dva partnerja, sta še vedno to dve individualni osebi.

Koliko let ima starejši moški?
Koliko let si mlajša?

Eh, jaz sem iz napisanega sklepala, da že tako rekoč prijateljujeta in da se dokaj dobro poznata. Nakar se izkaže, da niti osnovne stvari niso še znane – razen tega, da ji je nakazal, da mu je všeč.
Kakšne španske limonade.

Ali pa nezaupanje.

Eh, lahko je veliko bolj banalno: da si boža ego.[/quote]

Precej verjeten odgovor, kar pa nihče ne bo upal priznat :-)))[/quote]

Priznam, da paše pobožati ego. Pa daleč od tega, da paše, če boža ego samo moški. Paše tudi med prijatelji (beri tudi prijateljicami), sodelavci (beri tudi sodelavkami), poslovnimi partnerji (beri tudi partnerkami), športnimi kolegi (beri tudi kolegicami) … 😉

Ti upaš priznati?

Ali pa nezaupanje.[/quote]
Zakaj nezaupanje, če mu pustiš neko zasebnost ?

Podpišem.

Jaz? Zelo, zelo odvisno kaj zaznavam izza božanja. Sem na pristnost precej občutljiv, in zato mi marsikdaj ne paše :-)))

Ali pa nezaupanje.[/quote]
Zakaj nezaupanje, če mu pustiš neko zasebnost ?[/quote]
Ne razumem, kaj misliš s tem, da mu pustiš zasebnost. Če ima tvoja žena skrivnost in ti je ne pove (prave razloge pozna samo ona), niti ne boš vedel, da ti nečesa ne pove V tem primeru ji nimaš kaj pustit, ker zate ne obstaja. Ve pa ona, da ima nekaj, kar bi lahko povedala, pa ne pove. Zakaj nekaj ne povedat partnerju, pa lahko izhaja iz zaupanja (ne zdi se pomembno, ampak potem sploh ni neka skrivnost) ali pa iz nezaupanja (strah pred reakcijo partnerja). Če se partnerja bojimo, pomeni da mu ne zaupamo. Razumem, da se gremo te stvari povsem na začetku odnosa, ko se še spoznavamo in gradimo zaupanje, ne pa po več letih zaupanja. V čem je potem smisel biti z nekom, čigar reakcij se bojimo?

Jaz? Zelo, zelo odvisno kaj zaznavam izza božanja. Sem na pristnost precej občutljiv, in zato mi marsikdaj ne paše :-)))[/quote]

Ne upaš priznati? :)))
Saj nisem govorila o nepristnosti. Verjemi, tudi sama sem toliko realna, da točno vem, kater kompliment ali pohvala pije vodo in kater ima skrite namene in razne koristi. Na slednje sem povsem imuna.

Res je, da se zaupanje gradi skoz čas, ampak uniči se v delčku sekunde. V partnerstvu so tudi padci glede zaupanja, ne glede na to koliko časa smo z nekom.To pa zato, ker smo sami šibki in včasih dvomimo vase, v druge. Odnos je večkrat na preizkušnji, ker zaupanje tudi ni nekaj, kar se pridobi doživljenjsko:). Situacije so različne, naše reakcije pravtako…poznavanje partnerja je prednost, ni pa pravilo, da je vse v najlepšem redu:). Zato je bistvena komunikacija, da raje kaj preprečimo kot lečimo:).

Jaz? Zelo, zelo odvisno kaj zaznavam izza božanja. Sem na pristnost precej občutljiv, in zato mi marsikdaj ne paše :-)))[/quote]

Ne upaš priznati? :)))
Saj nisem govorila o nepristnosti. Verjemi, tudi sama sem toliko realna, da točno vem, kater kompliment ali pohvala pije vodo in kater ima skrite namene in razne koristi. Na slednje sem povsem imuna.[/quote]

Ne, resno. Tudi (pristne) pohvale so mi velikokrat odveč. Še posebej glede dela. Pomemben je moj občutek. Morda sem prav zaradi tega tudi sam malo skop s pohvalami.

Zanjo niti ni skrivnost, zate je pa (menda) pomembno in zaupam ji toliko, da jo ne gnjavim s tem zakaj mi ni povedala, zakaj skriva zase….
Težava je bolj v vrednotenju informacije. In v tem da se mi dozdeva, da MORAM VSE zvedet. Nikoli ne moreš vsega zvedet, nesmisel, ker tudi ko zveš “vse” ne moreš vedet ali ti ni partner še kaj prikril, enostavno ne moreš bit siguren v to zato moraš zaupat. Tisto da moraš vedet “vse” je bolj posestništvo kot ljubezen, želja po nadzoru, to pa ni več zaupanje in ruši razmerje v njegovem temelju.

Zakaj nezaupanje, če mu pustiš neko zasebnost ?[/quote]
Ne razumem, kaj misliš s tem, da mu pustiš zasebnost. Če ima tvoja žena skrivnost in ti je ne pove (prave razloge pozna samo ona), niti ne boš vedel, da ti nečesa ne pove V tem primeru ji nimaš kaj pustit, ker zate ne obstaja. Ve pa ona, da ima nekaj, kar bi lahko povedala, pa ne pove. Zakaj nekaj ne povedat partnerju, pa lahko izhaja iz zaupanja (ne zdi se pomembno, ampak potem sploh ni neka skrivnost) ali pa iz nezaupanja (strah pred reakcijo partnerja). Če se partnerja bojimo, pomeni da mu ne zaupamo. Razumem, da se gremo te stvari povsem na začetku odnosa, ko se še spoznavamo in gradimo zaupanje, ne pa po več letih zaupanja. V čem je potem smisel biti z nekom, čigar reakcij se bojimo?[/quote]
Če nekdo nečesa ne pove partnerju, je to potem posledica želje, da ohrani neke stvari samo zase.
Zakaj siliti v nekoga in pričakovati, da mi pove vse, če si tega ne želi ? Zaradi zaupanja sigurno ne.
Mislim, da je treba spoštovati želje.

Prav. Deluješ, kot bi te mučili hemeroidi… kar zna bit precej neprijetno. :)))