Je kdo iz grdega račka postal labod?

Je tu kdo, ki so se mu otroci posmehovali, da je grd, postal potem simpatičen, mogoče celo lep? Torej kot otrok grdi raček, potem pa labod?

Pa je mogoče kdo, ki so se mu kot otroku posmehovali, ker je bil kaj vem reven, suh, debel, v glavnem en, ki ga niso marali, ker je bil preveč na dnu… potem pa v odrasli dobi postal uspešen?

V glavnem, če je kdo postal iz grdega račka (meni osebno so rački v resnici lepi, ampak pač to je prispodoba iz one pravljice) lep labod, naj prosim napiše. Ne samo videz, tudi druge lastnosti.

Taki, ki so vas buliji v šoli poniževali, v odrasli dobi pa vam gre fajn in se samo nasmihate bebavim bulijem.

Pri meni je bilo ravno obratno.

Imam prijateljico iz otroških let, od začetka OŠ naprej. Bila je vsa nekam oglata, volnasto štrenastih brezbarvnih las, skoraj brez obrvi in trepalnic, zobe pa “nametane” po ustih kot domine. Drugače pa brihtna punca, učno in čustveno.

Če jo zdaj pogledaš, je najlepša med nami. Visoka, vitka, urejena, kar žari. Spedenala se je pa šele tam nekje po dvajsetem letu, “poznocvetka” smo ji rekli.

Ja jaz, sicer nisem bila grda, sem pa nosila aparat zaradi krive hrbtenice. To je v OŠ prevladovalo in so me zafrkavali. S tem sem kot odrasla dobila neverjetno moč, da se ne pustim j… Aparat odstranila, končala eno težjih fakultet, začela opažat, da ko stopim v prostor moškim padem v oči. Začelo prihajat ogromno pohval s strani moških predvsem (tudi žensk, tudi tistih iz OŠ) kako sem lepa. In sem lepa baje še danes in samozavestna, zafrkavanje mi je dalo moč postaviti se zase, težave pa empatijo razumeti druge.

Vso osnovno in srednjo so me imeli za grdo. Je…  ga.

Potem pa, naenkrat so se okoli mene zaceli  grebsti najboljsi tipi v okolici, kamor sem prisla, so me obletavali.

Mi dolgo sploh ni potegnilo,kako sem se v dveh ,treh letih spremenila. Samo sebe sem se vedno videla z ocmi od prej,torej grdo, ce so ze tako rekli, a ne?:(:(

No, iz grdega racka sem zrasla 🙂

Fajn slišat kako ok zgodbo.

Jaz še nisem pozabila bulijev. Labod pa tudi nisem postala. Je bistveno bolje kot nekoč. Buliji mi ne pridejo več do živega. Sem pa daleč od laboda.

Pa to raček-labod, ne mislim samo videz, ampak tudi finančno, življensko uspešnsot, služba…

Je pa fajn slišat, da je komu uspelo. Je veliko filmov na to temo, ko kaki v OŠ zasmehovani, potem pridejo na kako obletnico pa so fejst za pogledat, bogati, izobraženi… samo film je eno, realnost je pa drugo. Tako, da sem vesela, če slišim kako ok zgodbo iz reale.

Poznam. Bil je otrok pijancev, ves zanikrn, z nesorazmerni telesnimi proporci, uhljat, slabo oblečen in zaostal v rasti. Seveda so se vrstniki z največjim užitkom spravljali nanj. Danes je uspešen odvetnik. Postaven, visok, urejen v piko in karizmatičen. Sem vesela, da nisem bila takrat med buliji.

Drugi je bil moj sošole. Ob pogledu nanj ti je postalo slabo, saj je bil prekrit z gnojnimi aknami. Pa še lasje so se mu obupno mastili. Na ramenih je imel vedno krpice prhljaja. Nekaj let nazaj je pristal na drugem mestu Mistra Slovenije.

Prav tako sošolka. Obupno debela v osnovni šoli, danes je fitnes trenerka s postavo pume.

Tega ta prvega bi pa z veseljem spoznala :). Sem bila iz funkcionalne družine, alkohol, revščina. V šoli pa buliji. Občudujem ljudi, ki so bili v takih bednih razmerah, tarča bulijev v šoli in potem tako uspeli. Celostno: kariera, karakter, videz.

Jaz vizualno tudi obratno. Prej lepa, sedaj debela. Na drugih področjih pa sem šele po 30em zacvetela (šola, služba, finance, samozavest…). Do 20ga sem imela super življenje, 20ta so bila za pozabit, sedaj gre pa vedno samo na boljše hvalabogu.

Iz grdega račka v še gršega račka

Sem bila visoka, debela, obraz klasicen, a mulcem in najstnikom so itak vsec pupe, ne klasika.

V puberteti so kile izginile same od sebe, postava pescene ure, klasicno lepa, nezanimiva za vrstnike, ki so spet gledali pupe.

No, zdaj pri 50ih sem klasicno lepa zenska, ze tam po 30. sem prisla do izraza. Vsec sem vrstnikom, starejsim in mlajsim, tako zenske kot moski mi recejo, da sem zelo lepa zenska.

Ampak lepota, dragi moji, ne steje kaj dosti v zivljenju.

Za Grdega račka

Kolikor ga poznam, mu ni preostalo drugega kot da se je zanesel sam nase. Pomagalo mu je verjetno tudi to, da je zamenjal okolje, ko je šel v internat. Očitno se ni hotel osredotočat na travme, ampak je raje v sebi iskal najboljse in to do maksimuma spotenciral.

Tudi jaz rada slišim zgodbe o uspehu.

Oja, šteje. Samo ne zna jo vsak unovčit.

ja, nisem bila ravno grda kot otrok, ampak priljubljena pa tudi ne. v puberteti se je spremenilo, sem si lahko kar izbirala med snubci. no, zdaj pri mojih letih se spet vračam med nezanimive, kaj čem 🙂

imam pa prijatelja, za katerega je njegov fotr rekel, da ga je bilo kar sram, ga z vozičkom ven peljat (tako grd dojenček je bil). in res je bil grd, če to lahko za kakšnega otroka sploh rečemo. po puberteti je postal tako zaželjen, da so punce v vrsti stale. še danes je tako lep moški, da se marsikatera za njim obrne, pa jih ima 50+.

V različnih obdobjih dobivamo različne obrazne in druge poteze. Zdi se, kot da v nas prebivajo še vsi naši predniki in vsake toliko časa izstopajo (kolikor sem gledal družinske fotografije, svojih in drugih oseb).

Jaz sem bil izrazit suhec, prekla, štanga ali kakorkoli hočete reči. Danes sem OK (200 cm in 100 kg). Sošolci, ki so bili takrat “normalni”, so danes vidno predebeli….

Sicer pa velja pregovor: >>Lepotice niso vešče peke potice.

meni so se posmehovali, ker sem imela bergle – pomilovanje, žaljenje, posmehovanje in zasmehovanje, ker nisem mogla hodit ali se vozit kot prej, ker imam brazgotino na nogi, ker šepam, ker ne morem več tečt itn itn itn

to se dogaja i nsedaj se umikam od ljudi, za katerem vidim, da rinejo preveč v ospredje in hočejo biti središče poornosti. Ni vredno