Jakobova pot ali Camino – ste prej kaj trenirali?
Pojdi enkrat po PST okoli Ljubljane. In če boš naslednje jutro dovolj fit, da bi šla lahko še enkrat okoli, in naslednji dan še enkrat… Potem si verjetno pripravljena.
Drug problem so seveda dobra obutev, da te ne ožuli, dober hahrbtnik, da te ne začne boleti hrbet/križ, zelo pogosta so tudi vnetja tetiv (Voltaren je tvoj prijatelj).
Ni pametno če nimaš kondicije. Splošne mislim, tudi duhovne. Če pa nimaš osnovnega znanja koliko načeloma telo, razum in čustva zmorejo, in kaj oprema vzdrži, potem pa spoh ne.
Imam prijatelja ki je to prehodil, strašno šarf dedc, pa mu je blo dost. Ampak pazi, njemu je o polnoči vstat in prehodit 30 km ali prebiciklirat 300 nekaj čist normalnega…
Prehodil je pa 1300 v mislim da 45 dneh in doživel svašta…
Kaj povedat pa ne? Da opozoriš ostale? Neee, zakaj le…[/quote]
Zato ker je nevarnost zelo relativna, največ jo pa nosimo v sebi. Ni problem organizacija, je vse popdenano sam cca 20-35€na dan rabiš, problem je v duhovnih strupih, največji pa je pohlep.
Skratka, če nimaš nikogar za kompanijo in to dela vsaj po etapah, se meni ne zdi pametno. Sama se nisem odločila, pa bi šla komot zdraven. Tudi ko so šle babe s kolesi 5/800km. Po pripovedovanjih sodeča, je meni prav da nisem šla v obeh primerih. Ne mislim pa tukar razpredat o izkušnjah drugih.
Zanimiv intervju z dvema, ki sta bili na tej poti
v kakšnem smislu to? duhovnem, psihološkem, ali kakšnem drugačnem smislu?[/quote]
Tako skrivnostno je to, ali kaj?. Imam znanko, ki je dobršen del te poti prehodila z ljudmi iz svojega PD. Mi bo poslala zemljevid in napotke. Pa bom za ta- navadne objavila;).[/quote]
Ne, ravno obratno, zato govorim o pohlepu. Drgač maš pa tega na netu za celo zimo študirat. ;-)))
Obstaja pa celo društvo Jakobčki…
Jakobova pot je pasja. Če si pripravljena prehoditi oz. preteči 30 km na dan pojdi. Veliko ljudi ne zmore, vzamejo prevozna sredstva, a o tem ne govorijo.
Žulji in rukzaki so največja težava. Težko je hoditi, ko je koža olupljena. Za nočitev in hrano je izvrstno poskrbljeno. Na poti opaziš ogromno jurčkov. Spoznaš veliko isto mislečih ljudi.
Doma visi diploma prehojene Jakobove poti družinskega člana. Ob vrnitvi so mu postavili neozdravljivo diagnozo- rak.
Španija je zelo lepa dežela, a svoj mesečni dopust raje prihranim za lahkotnejše poti, teke, oglede in razvajanja.
Jakobova pot je čudovito doživetje. O španski najbolj popularni poti Camino Frances obstaja tudi pri nas vsaj 10 knjig, ki so jih napisali romarji. Vsak jo je doživel na drugačen način, vsi pa trdijo, da jih je pot spremenila, da zdaj drugače gledajo na svet. Seveda so žulji in bolečine v nogah in hrbtu, vendar se da z voljo vse to premagati. Dobro je, da imaš vsaj nekaj kondicije, če greš na pot, sicer pa jo pridobivaš sproti vsak dan. Sprva prehodiš pač manj km, potem pa vsak dan povprečno 20 – 30 km, koliko kdo pač zmore. Ni dobro delati več km na dan in se preforsirati, kajti Camino ni športni dogodek, temveč doživljanje krajev, narave, ljudi in srečanje sam s seboj. Tudi v Sloveniji obstaja Jakobova pot, ena je markirana od Slovenske vasi pri Obrežju do Trsta (knjigica Kje so tiste stezice), druga pa je štajersko oglejska vera, ki se začne v vasi Kobilje pri madžarski meji in gre do Ljubljane in nadaljevanje gorenjska pot, ki se začne v Ljubljani in vodi do Višarij. O teh dveh poteh ni knjige, so pa napotki in zemljevidi, ki se dobijo pri Društvu poti sv. Jakoba in na FB profilu Slovenska Jakobova pot. Priporočam!
So še krajše poti, ni treba na 800 km dolgi Camino Frances, lahko pa se opravi le del te poti. Najlepši pa je občutek, če greš od začetka do konca. So pa tudi krajše poti, npr. portugalski Camino (cca 300 km), angleški Camino (cca 160 km) in razne druge.
Pot je teoretično primerna za vsakega, saj je poskrbljeno za prenočišča za romarje, vendar pa pot vseeno ni za vsakogar. Med planinstvom in pohodništvom je malce razlike. Pohodniki hodijo na dolge proge, vsak dan je treba oprtati nahrbtnik, nositi 10 kg s seboj, 30 dni, dan za dnem. Zato rečejo, da Camino marsikoga izpljune, ker ga psihično zlomi ali pa se naveliča tako dolge poti. Če imaš pošlihtano v glavi, pa gre, čeprav si malo manj telesno pripravljen. Zato zmorejo to pot tudi starejši ljudje (veliko se jih odpravi na Camino ob upokojitvi), tudi bolni in ne-športniki. Poznam dekle, ki ima multiplo sklerozo, pa je prehodila pot, res da v dvojnem času. Eni jo prevozijo tudi v invalidskem vozičku, vseh 800 km. Zato pravim, da je to pot volje in želje ter stanja duha. Če pa je človek zdrav, natreniran…, pa toliko bolje.
Forum je zaprt za komentiranje.