Izpoveste svoje občutke?
Če nimaš nobenega, tudi za to obstajajo razlogi. Poišči jih. Predlagam, po svojih izkušnjah sodeč, da jih začneš iskati pri sebi in razmisli, kaj lahko storiš, da boš tudi ti imela nekoga.
Kako?
Dejstvo je, da se ljudje spravljajo na šibkejše. Če je nekdo reven, idealna tarča, če je nekdo Rom v šoli velja že za umazanega, lenega, kradljivega (primer sošolca, ki so ga tako obravnvali). Če so otroci v šoli taki, ko odrastejo ne bodo prav nič boljši. Otroci so taki, ker jih tako naučijo starši. Torej so starši veliko hujši od svojih otrok.
Je pa nekaj zanimivo: nekaterim se zloba že zelo hitro vrača.
Recimo tisti, ki so zelo vzvišeno vihali nos nad vrstniki, katerih starši so bili neizobraženi, navadni delavci: velika večina njih je danes bistveno manj izobraženih kot jaz, delajo za slabe plače, delajo navadna dela. Ne posmehujem se takim delom, cenim vsako pošteno delo, od nekdaj. Izviram iz delavske družine. TUdi sama sem po opravljeni diplomi, ko nisem našla primerne službe, delala najbolj navadna dela, samo, da sem zaslužila. Samo jaz nisem nikoli vihala nosa nad navadnimi delavci. Kako se sedaj počutijo ljudje, ki so nekoč vihali nos nad mano in drugimi vrstniki, ker smo bili nekaj slabšega, ker naši starši niso imeli niti poklicne šole? Ali taki ljudje, ki jih je doletelo ravno to, čemur so se drugim posmehovali, kdaj pomislijo kako so prizadeli druge? Dvomim.
Ali neka familija v bližini, ki je vihala nos nad vsemi sosedi. Ker oni so fajn zaslužili, oni so bili oh in sploh super. Njihov otrok pa na mojo smolo moj sošolec, ki je te stvari razbobonal v šoli, se mi v šoli posmehoval. Komaj je spackal SŠ. Pa tako vzvišen in pameten je bil.
Nikoli se ne bi posmehovala ljudjem, ki imajo zdravstvene težave, okvare, ljudem druge narodnosti, revežem, navadnim delavcem, ljudem z učnimi težavami, previsoko težo… slej kot prej se to vrne in te udari nazaj.
Zakaj pa ne pogledaš malo širše in dojameš, da se da tudi pri drugi zgodbicah (ki te bolj označujejo) priti do podobnih ugotovitev? Se da.[/quote]
Hej!! Kot prvo: čas je da postaneš malo bolj zrela in samozavestna ne se pa obešaš na socialne faktorje, kakor je malica v SŠ, kot drugo, tudi ti imaš neke predsodke, če druge označuješ s “fina” družba. Sicer pa nekdo, ki si izbira družbo na osnovi tega, kaj ima kdo za malico oz kdo je njen sponzor, ni vreden nobene družbe…meni je ne bi bilo žal! Med drugim: naredi kaj zato, da boš zanimiva, naredi nekaj tistega, kar so lastnosti tebi tako “opevane” FINE družbe…res se sprašujem kaj neki to pomeni – boli te razslojevanje, a sama ga tudi prakticiraš. Tvoji miselni vzorci so precej “zašli”.
[/quote]
Marko, kot sem že zgoraj napisala. Dobro vem kakšni so razlogi, vem, da so pri meni, vem kje so napačni vzorci. Ne vem pa kako se naučiti novih vzorcev.
Še huje, vedno si najdem fanta, ki je podoben meni. Še ena oseba, ki je ravno tako zaprta vame in slej kot prej zveza propade, ker ni pravih pristnih pogovorov. Ali pa se zgodi to, da jaz delam na osebnostnem razvoju, on pa stagnira in čez čas se nimava več kaj menit. Pravzaprav vedno naletim na take, ki so še bolj zaprti vase kot jaz. Da se dogaja, da jaz bi govorila o občutkih, on pa noče.
Ne se obešat na vsako besedo. Fina sem dala v ”.
Veš v SŠ so bili vsi taki. Če nisi bil v pravih znamkah oblečen, nisi bil in, če nisi hodil na žure, nisi bil in.
Na faksu je bila seveda veliko bolje, ni bilo več takih zblojencev. Tam smo se kar lepo ujeli. Tudi družba je bila ok. Ni se več ocenjevalo na podlagi znamk oblačil osebenosti.
V SŠ pa, če nisi sledil nekim smernicam, te ne nihče povohal.
[/quote][/quote]
No, zdaj sem dobil občutek, da ti pričakuješ, da se vsi ljudje, ki so te kdaj užalili, soočijo s tabo in se ti opravičijo za svoja dejanja. Kaj pa če to ne zgodi? Sploh lahko kaj takšnega pričakuješ? Vprašanje je le, ali jim lahko kljub temu odpustiš. Sama praviš, da so njihovi starši bili še hujši, torej ni vsa odgovornost na teh otrocih, ki so te zbadali in ti ni potrebno več gledati na zbadljivke kot na resnico. Lahko pogledaš na zbadljivke z razumevanjem do teh otrok? Pa tudi, če niso več bili otroci, se da pogledat z razumevanjem. Odrasel človek, ki se še vedno obnaša na ravni otroka, pač ni odgovoren.
Sama praviš, da so vsi, ki so se posmehovali iz nečesa, zdaj sami tega istega deležni. Torej je to njihova šola življenja, sklepam. Ampak naj ti ne bo toliko mar za njih. Ugotovi raje, kaj je tvoja šola življenja in se iz nje kaj nauči. Koristnega za sebe v prvi vrsti.
Kot je že ugotovila zmedena_samica, tudi sama prakticiraš razslojevanje. Iz tebe kar seka ven.
In ljudje se spravljajo nad tiste, ki jim to dovolijo. Ponavadi so tisti, ki izvajajo teror najbolj šibki in ravno zato iščejo potrditve izven sebe, v maltretiranju drugih. Danes si odrasla, pokaži pokončno držo, spoštuj sebe in ljudje te bodo začeli gledati v drugačni luči. Ne išči na silo, ker se to občuti.
@Marko: super téma! Se mi zdi, da se moramo ljudje ob vstopu v odraslost izražanja občutkov in občutenj naučiti, to je kot neke vrste veščina. Še tisti, ki so “retoriki” po naravi, se morajo naučit ločit med zrnjem in plevom, ko kaj povedo.
@Goldfish: se podpišem pod tvoje pisanje o otroštvu in hendlanju vzorcev. Ljudje preradi pademo v neko žrtveno vlogo in ne znamo ven. Smiljenje samemu sebi pač ne prinese rešitev in sprememb.
@introvertirana: Problem je v tem da ti kot odrasla ženska na tisto otroško zbadanje še vedno gledaš skozi oči male deklice. Tekom odraščanja bi mogla do preteklosti razvit distanco, dojet, da so zbadanja se dogajala vedno in se vedno tudi bodo, da je to pač del odraščanja in da se vsak s tem spoprijema na svoj način, eni z borbo (se pol tepejo), drugi z umikom oz. potlačitvijo (kot ti), tretji z nemočjo itd.
Kaj pa, če si pri tem premalo potrpežljiva in mu (vama) ne daš dovolj časa? Introvertirana oseba pač dobro veš, da potrebuje čas, da lahko začne govorit o sebi in svojih občutkih. Če je nekdo še malo bolj od tebe, še ne pomeni, da je slab človek, lahko pomeni samo to, da potrebuje nekaj več časa, kot ti.
Goldfish, ja razslojevanje, točno, razslojujem ljudi. Ne maram vzvišenih ljudi, ne maram ljudi, ki se posmehujejo šibkim, ne maram ljudi, ki so zlobni, ne maram ljudi, ki vihajo nos recimo nad delavci v tovarni…
Ja, sedaj razumem, da terorizirajo tisti, ki so sami šibki. Takrat pa tega nisem razumela. Zdaj imam izbiro, da se ne družim s takimi ljudmi. V šoli ni bilo izbire, kamor si hodil, si hodil. Zdaj je drugače. Zdaj se ne družim s takimi ljudmi. Ni potrebe. Če bi bila v službi recimo s takimi ljudmi, imam možnost menjati službo.
Marko, s tistimi ljudmi sploh nočem imet opravka. Me niti pod razno ne mika it na 25 letnico končane OŠ, ki jo imamo čez mesec. Rada se družim s sošolci s faksa, s sošolci iz OŠ in SŠ pa niti pod razno. Niti ne bom šla na 20letnico mature, ki jo imam drugo leto. Me ne zanima. Raje grem na piknik s sošolci s faksa, ki so normalni, ok ljudje.
Pa dobro no, preboli že enkrat to SŠ, življenje se odvija naprej, še vsakemu “živemu” se je 🙂 Vse kar imaš na razpolago je prihodnost, bolj ko boš brodila o preteklosti, manj časa+interesa boš imela za tisto kar te še čaka. Ali lahko razložiš v čem je point, da omenjaš posameznike, ki so komaj “spackali” SŠ, ti pa imaš diplomo? Kaj želiš s tem povedati, da si boljša od drugih? Žal se biti boljši od drugih kaže v marsičem drugem, ne v titulah, če ti je pa to toliko oh in sploh pomembno, potem se pa res ne čudim, da te folk ne “šljivi” :-)) Ne moremo biti vsi doktorji znanosti, pa tudi če smo pa kaj potem?? Izobrazba ni noben kriterij ne pogoj za človeškost, vsaj v meni ne.
[/quote][/quote]
Možno, verjetno. Ali pa so takšni, da se sploh ne želijo spremenit?
Bolj me skrbi dejstvo, da ne dam možnosti bolj odprtim, da se ustrašim ob ljudeh, ki so bolj odprti, ki znajo izražat občutke.
To me bolj plaši. No pravzaprav je to dejstvo. Pobegnem ob prijaznih, odprtih ljudeh. Vem, da obstajajo, samo jaz očitno pobegnem, še preden pride do nekega pravega stika.
Krivokljun, imaš prav ja.
Kaj pa, če si pri tem premalo potrpežljiva in mu (vama) ne daš dovolj časa? Introvertirana oseba pač dobro veš, da potrebuje čas, da lahko začne govorit o sebi in svojih občutkih. Če je nekdo še malo bolj od tebe, še ne pomeni, da je slab človek, lahko pomeni samo to, da potrebuje nekaj več časa, kot ti.[/quote]
Introvertirana, zakaj se ne fokusiraš na tisto, kar imaš rada? V tvojem razmišljanju se vse začne z besedami….ne maram…Meni tudi marsikaj ni všeč, ampak poskušam razmišljati pozitivno in se usmeriti v tiste stvari, ki me osrečujejo, v tistih 90% ljudi, ki so dobri. V sebi si nakopala neko sovraštvo, prav čuti se bes. Zdaj je čas in priložnost zate, da se s tem soočiš in se rešiš slabe energije, ki te vleče navzdol. Ni vsaka oseba potencialni sovražnik. Ljudje so v osnovi dobri.
Ker je ravno ta posameznik imel veliko nesramnih pripomb, žalitev, ker sem otrok staršev, ki nimata niti OŠ. On pa se je imel za super pametnega in brihtnega. Doletelo ga je točno to, kar se je drugim posmehoval.
Se pa strinjam, da titule nič ne pomenijo. Bolje poklicna šola s področja, ki ga imaš rad, ki si ga sposoben opravljat kot diploma s katero ne dobiš službe. Poznam kup diplomantov, ki so totalno nesposobni, vseeno pa vzvišeni, ker oni so pa diplomirali Poznam pa tudi kup poštenih, delovnih ljudi, ki imajo poklicno šolo, so zelo razgledani, prijetni ljudje. Tako, da se močno strinjam glede izobrazbe, da to ne pomeni sposobnega in dobrega človeka.
[/quote][/quote]
Ker je tema o stvareh, ki jih ne maram.
Če bo tema o stvareh, ki jih maram, bom pa pisala o njih.
Če bo tema o recimo konjih, psih, mačkah, hrčkih… tu pa vem veliko lepega napsiat.
Samo tale tema verjetno ni bila odprta zato, da bi pisala o tem kako rada jezdim.
Ampak o občutkih in jaz pač priznam, da sem pač čustveni invalid.
Ojej, ta nesrečni “vsevedni” posameznik…le čemu se z njim tako nazarensko intenzivno ukvarjaš? Si pomislila, da se morda le tega ti zavedaš, kar si napisala, on pa se morebiti na to ne ozira, morda se niti ne zaveda? Joj, kakšna potrata energije……
introvertirana
No, na pram drugim si nekaj dosegla in imaš pravico biti nase ponosna. Na tak način si tudi bolj izoblikovana in zrelejša osebnost. In kot tak “preizkušani človek” si potem lahko tudi kakovostnejši partner, mati…. Notranje si neprimerno bogatejša in “globlja” od teh tvojih nekdanjih vrstnikov, ki so ostali “brezvezne in površinske osebnosti”. Torej doživetja in izkušnje so te naredila v to, kar si sedaj. In to je pozitivno, saj kaj bi drugega bila sicer kot verjetno nek plehek človek, ki nima sočutja do drugega in je latast na celi črti. Če si se v družini razumela in imela nek topel, razumevajoč odnos, je neprimerno večji zaklad v primerjavi z onimi, ki so dobivali denar, pa so živeli eden mimo drugega doma.
Zmedena_samica, ti se pa res obesiš na vsako besedo, a ne? Teh posameznikov je bilo veliko.
Jaz pa pač sem taka čudna, da sem 6 let delala SŠ, da sem vmes zadevo prekinila, da sem potem malo hodila v službo pa spet šla na faks in da sem šele pri 32ih diplomirala… luzer, a ne (samo sem imela pa zraven kar nekaj let delovne dobe)? Pa še z vsem se obremenjujem. Kak luzer sem no.
In ti ob tem čutiš skrivno zadoščenje. Brezveze. Kaj imaš od tega, da se zdaj kot odrasla oseba naslajaš nad bedo drugih, ki so te nekoč v preteklosti prizadeli, še posebno kot otroci, ko pa vemo, da otroci =/= odrasli?!?
Dvomim, da ti je zaradi tega v resnici kaj lažje pri srcu in da si zaradi tega samozavestnejša. Na čem gradiš sploh svojo samopodobo zdaj? Na službi, diplomi? Kaj te določa?
Kaj me določa?
Zadovljna sem s službo. Po packanju glede šolanja, spreminjanju smeri, sem se našla.
Uspešna v hobijih. Upešna pri slikanju, petju. To mi nudi zadovoljstvo.
Neuspešna pri odnosih. Sicer veliko bolje kot nekoč, amapk še vedno bedno.
In ti ob tem čutiš skrivno zadoščenje. Brezveze. Kaj imaš od tega, da se zdaj kot odrasla oseba naslajaš nad bedo drugih, ki so te nekoč v preteklosti prizadeli, še posebno kot otroci, ko pa vemo, da otroci =/= odrasli?!?
Dvomim, da ti je zaradi tega v resnici kaj lažje pri srcu in da si zaradi tega samozavestnejša. Na čem gradiš sploh svojo samopodobo zdaj? Na službi, diplomi? Kaj te določa?[/quote]
Forum je zaprt za komentiranje.