Izpoveste svoje občutke?
Ali vedno ali pa se vsaj trudite izpovedati, govoriti o svojih občutkih? Človeški odnosi so danes tako zelo površinski ravno zaradi neupoštevanja in nepoznavanja občutkov soljudi. Ker ne zaupamo, ne povemo, kaj čutimo in potem nam posledično tudi drugi zaupajo manj, kot bi nam sicer lahko, če bi nas razumeli. Ko govorimo o svojih občutkih jih damo na razpolago drugemu, ki jih bo poskušal ali upoštevat in s tem razumel nas, ali pa se bo iz njih posmehoval in nas s tem zavrnil. Ampak, če se jih ne sramujemo (pa tudi če se jih, še vedno so to naši občutki), imamo veliko večjo možnost, da smo razumljeni, tako kot si sami želimo in edino tako se lahko tudi počutimo sprejete, ljubljene. Če se želimo zaščitit, tako da o njih ne govorimo, drugim ne damo možnosti, da nas razumejo in s tem sprejmejo. Tako se ves čas počutimo nesprejete in pri tem še druge krivimo, da niso razumevajoči.
Poleg tega je to ena zelo pomembnih človeških potreb, govoriti o sebi, svojih občutkih. To ves čas počnemo, na različne načine, le da se vedno tega ne zavedamo. To lahko počnemo zelo površno ali pa precej jasno.
Potem pa je tu še ena dilema. Zakaj govoriti o svojih občutkih, če pa smo tako ali tako sami odgovorni za njih? Zakaj druge “obremenjevati” s tem? Je to prav, je to pošteno do drugega? Verjetno je, saj drugi vedno pripomorejo k temu, da nam občutke vzbudijo in nam s tem na nek način pomagajo, da jih tudi sami bolje razumemo, predelamo. Vse to je verjetno potrebno zato, ker nam v otroštvu to ni bilo onemogočeno. V to skupino pa (žal) spada velika večina ljudi.
Marko, v svojem postu si praktično že vse povedal. :)) Je pa vse res, kar si napisal. Osebno z nekaterimi ljudmi lažje govorim o svojih občutkih kot z drugimi. Tudi tu je potrebno biti previden kaj komu zaupaš. Če zaupaš, tudi lažje govoriš o občutkih. Vendar pa moraš vedeti, da nekateri ljudje zelo radi govorijo o sebi in o svojih problemih, drugih pa niti niso pripravljeni poslušati. Ali, kar je še huje, drugega obtožijo, da pretirava, dramatizira ali da čudno ocenjuje okoliščine. No, več bom napisala v nadaljevanju, ko se bo razvila debata.
Zelo malo. Sicer menda ni to dobro in skušam popravit. Ampak vedno naletim na slab odziv.
Če pokažeš šibkost, leti po tebi.
Če sem kot otrok zajokala, če je bilo kaj narobe, sem bila ozmerjana. Če sem kaj potožila, so se mi posmehovali.
Če sem bila bolj revno oblečena, so se mi vrstniki posmehovali. Če nisem bila nikoli na morju, ker doma ni bilo denarja, so se mi vrstniki posmehovali.
In človek se nauči molčati, da jih ne dobi po glavi. Žal se potem zgodi, da ne znaš več izražat skoraj nobenih občutkov, tudi iskrenim, poštenim ljudem ne. Preprosto začneš verjeti, da smeš izražat veselje, ne smeš pa povedat za bolečeine, težave, dvome, ker te bodo zasmehovali.
Pomemben se mi zdi občutek, ki ga ima človek, komu lahko pove in kaj lahko pove. Ni vedno in vsakemu primerno govoriti o svojih občutkih. Če pa si mislil na ljudi, ki so v našem osebnem krogu, potem pa ja. Pa vendar je spet odvisno od tega ali imajo naši občutki neko tehtno osnovo ali so le plod lastne nesigurnosti ali celo sredstvo manipuliranja.
Jaz imam veliko srečo, ker spadam v skupino, ki mi je to bilo omogočeno in mi je še vedno, čeprav je že nekaj časa od tega, kar sem otroštvo prerasla. Moj oče je tudi moj prijatelj, skupaj počneva veliko stvari, mama pa je moja zaupnica. Vedno sem ji in ji še lahko vse povem, zaupam, povem svoje občutke… tako slabe kot dobre.
Skratka jaz o svojih občutkih kar govorim (tudi z drugimi) je pa res da znam tudi poslušati in slišati!
Ah spet omenjate to otroštvo. Pa ne morete vse, kar se vam “slabega” dogaja, prelagati na otroštvo. Pomembno je, kaj narediš v sedanjosti, da ti bo bolje v prihodnosti. Seveda ima vsak svoj nahrbtnik, ampak zakaj bi si nalagali dodatne opeke? Torej, zavihat rokave, se soočit s preteklostjo, če to predstavlja breme za sedanjost. To je prvi korak, ki ga naredi vsak sam.
Glede izražanja čustev…bolj kot se odpiramo, bolj smo ranljivi. Takšno dejstvo nas plaši, ker se bojimo, da bi nas drugi prizadeli. Ko redkim posameznikom govorim o sebi, o svojih občutkih in doživljanjih, se poskušam distancirat od tega, da bi bila v svoji ranljivosti všečna drugim. Povem tako kot mislim, ne pričakujem, da bom vedno razumljena in hkrati od drugih želim, da mi povedo direktno tisto, kar si mislijo. Torej, nobenega blefa, zavijanja v celofan. Sprejetost, ljubljenost doživiš takrat, ko so ljudje okrog tebe iskreni. Seveda moramo biti v prvi vrsti iskreni do sebe, šele nato bodo drugi do nas. To, da dajemo drugim košček sebe, ko govorimo o svojih notranjih doživljanjih, ni zgolj zaradi želje po sprejetosti…ali pač? A ni to egoistično? To počnejo čustveni vampirji, ki drugega izčrpajo s svojimi seansami, ker naredijo vse, da so konstantno v središču pozornosti in hrepenijo po sprejetosti.
Pogovor z nekom, ki ti je blizu, daje več kot le izražanje samega sebe. Nekdo drugi vidi celotno dogajanje z drugačne perspektive. Morda nam le kakšen njegov namig odpre nov pogled, da novo širino in je problem, stiska veliko manjša. Se pa strinjam, da je v današnjem svetu čedalje manj pravih poslušalcev, takšnih brezpogojnih, ki so tam zaradi tebe.
Imejte se radi:)
Goldfish, vse kar počnemo, je na nek način egositčno. Vedno v prvi vrsti mislimo nase, vedno želimo zadovoljit najprej svoje občutke. Vedno. To pa še ne pomeni, da med tem tudi škodimo drugim ali da manipuliramo z njimi. Tudi, če drugim želimo dobro, pa to še vedno počnemo zato, ker se potem sami bolje počutimo.
Goldfish, kar se Janezek nauči, to Janezek zna.
Če si jih vedno dobil po glavi, če si izrazil občutke, se tega preprosto navadiš.
Jaz osebno imam zelo slabe izkušnje z izražanjem občutkov. Oče je človek, ki me je od nekdaj zaničeval. Mama pa sicer zelo ok človek, vendar tudi introvertirana.
Vrstniki pa so se vedno norčevali iz mene, ker sem prihajala iz revnih razmer. Potem pa si nadaneš oklep, ki ga je težko odvreči. Zavedaš se problemov, veš kaj je težava, spoznaš svoje slabe priučene vzorce, ne veš pa kako se naučiti novih.
Že kot otrok sem nosila očala. In to je bilo takrat redkost, tu in tam je kdo od vrstnikov imel očala. Večini pa ni bilo niti potrebno nosit jih redno.
Pa mi je soseda, vrstnica, rekla, da ona pa nikoli ne bi marala fanta z očali. Jaz sem seveda to razumela takole: Tako grda si,da te ne bo nihče nikoli maral. No ta deklica je odrasla in sedaj nosi očala, ne vem pa, če njen fant nosi očala. Sicer ji tega ne privoščim, amapk očitno pa se za vsako rit najde palica.
introvertirana, da si si pa stvari tako razložila, kot si si jih, pa so “krivi” predvsem tvoji starši, ki ti niso dajali občutka, da če nosiš očala, da nisi zaradi tega nič manj vredna. Starši so tisti, ki jim v času odraščanja zaupamo in verjamemo temu, kar nas naučijo, tudi če je to nerazumevanje. Oni so naš zgled. Kasneje pa seveda moramo postat odgovorni in opustit določena prepričanja in ustvari nova, svoja, takšna, ki so za nas bolj koristna in seveda tudi za druge okrog nas.
Marko, egoizem ima slabšalni predznak. Če imaš rad prvo samega sebe, pomeni da ti je mar tudi za druge. Ne moreš se razdajati ne da bi imel v prvi vrsti rad samega sebe. Na to ne gledam kot na egoizem, ampak racionalizem (logičnost).
Introvertirana, imaš prav. Vzorce iz preteklosti prenašamo s sabo. A vendar ne moremo obstati pri slabih vzorcih, sploh pa ne, če se tega zavedamo. Morda si že v osnovi introvertirana in to ni posledica otroštva. Niso vsi rojeni za komunikacijo. V introvertiranosti ne vidim nič slabega, v kolikor se človek dobro počuti v svoji koži. Nekdo je samotar in si tega želi, uživa v tem. V nasprotnem primeru (če je introvertiranost zgolj beg pred realo, nadevanje oklepa), seveda ni dobro in potlačenje čustev prinese fizične ter psihične težave. Vem, da je teorija veliko lažja. Saj se tudi sama borim s tem oklepom. Enkrat bi ga imela gor, spet drugič se odprem, ker nočem zatirat svojih občutkov. Hja, to je življenje, a ne. Soočanje, vsak dan posebej. Samo, ne obupat:). Ta forum je idealna priložnost, da snamemo svoj oklep:). Tudi, če nas kdo špikne in kaj zaboli, pomeni da smo živi. Ker dolgoročno skrivanje za oklepom prinaša otopelost. Tega si pa ne želimo, a ne?:)
Očala so samo en droben primerček, ki nekak ni zelo pomemben, ki sem ga že davno prerasla (čeprav verjetno zato, ker zdaj očala med vrstniki niso redkost). Vsaj kar se vizuelnosti tiče. Še vedno pa čutim kompleks manjvrednosti, ker preprosto tudi z očali ne vidim ok.
Bolj boleči problemi so bili to, ker so se vedno vrstniki norčevali iz mene in meni podobnih vrstnikov, ki si nismo mogli privoščiti dragih oblačil, nismo hodili na morje. Otroci znajo biti kar se takih stvari tiče, prave malce zlobe. Nikoli ne bom pozabila zlobnih vrstnikov, ki so vihali nosove nad vsemi, ki niso imeli kaj veliko denarja. Prav čudim se, da je mogoče že v takih malih otrocih toliko zlobe. Da tako uživajo, če koga ponižujejo, če se čutijo velike nad nekom. Včasih se sprašujem kakšni so starši teh malih zlob? Kaj prida starši že ne morejo biti, da naredijo iz malih otrok take male pošasti. Kako jim uspe v par letih vzgojiti take pošasti? Poden od staršov.
Introvertirana…če pogledaš danes na tvojo zgodbo iz preteklosti, a ni vse skupaj otročje? In to si prerasla. Zakaj si takrat v svoji glavi nisi domišljala, da ti je soseda le fouš? Ja, pomanjkanje samozavesti, slabo mnenje o sebi, prvo na kar si pomislila je bilo negativna asociacija. Veš kolk stvari se je vsem nam zgodilo v otroštvu, kolikokrat sem bila okepana s strani sošolcev (največkrat so tako izražali svojo simpatijo do mene). Seveda so se dogajale tudi krivice, ampak to so dragocena popotnica za naprej, so izkušnje, zaradi katerih smo danes tukaj, takšni kot smo…unikatni.
Introvertirana oseba si sploh ne želi bližine drugih, ji je to v breme in druženje kot tako predstavlja zgolj nujno zlo. Zato tebe ne vidim kot introvertirano, kvečjemu zaradi slabe podobe močno zadržano, sramežljivo.
Če nekdo nosi očala, to zame ni hiba. Nekako tako kot če je nekdo levičar.
Soseda ti je lahko zavidala, da si bila v središču pozornosti (čeprav v tistih časih slabe), ampak vseeno…si na nek način izstopala.
Lahko pa si domišljaš, da kot otrok še ni imel razvitega občutka za sočutje (nekateri ga nikoli ne razvijejo) in potem takem on sploh ni vedel, da te je (bo) užalil. Mogoče v prvi vrsti to sploh ni bil namen, mogoče si mu bila celo všeč in je želel na tak način pritegnit svojo pozornost. Mogoče je imel tudi sam prepričanja, da so otroci z očali slabši, manj vredni. Ampak za njegova prepričanja nisi ti odgovorna, pač pa njegovi starši oziroma on sam. Se pravi, da je potrebno razvit prepričanja, v katera bomo sami verjeli. Če verjameš, da si manj vredna, ker te eden tako vidi, se imaš vso pravico tako počutit. Izbira je danes tvoja. Ni lahko spremenit določenih prepričanj, se pa da.
Vsekakor je bolje povedati, kako se počutimo; vkolikor nam nekaj ni prav pa še kar trmasto molčimo, se nam ta “neprijetnost” začne nekje nabirati…tudi če smo še kar naprej tiho, se nam bo to sčasoma poznalo na vedenju in lahko pride do nepotrebnih nesporazumov ali celo zamer. Res je, da vsi ljudje niso pripravljeni prisluhniti, toda moramo si priznati, da mi tudi sami ne bi vsakemu prisluhnili, niti ni smiselno ali potrebno. Včasih je že sproščena in jasna komunikacija dovolj, da se kakšni “neprijetni” občutki razblinijo. No, po mojih izkušnjah je potrebna taktnost, nekaterim ni vredno/primerno povedati/zaupati svojih občutkov pa tudi če so še tako prijetni, da ne rečem celo blaženi 😉 in obratno – tudi če so neprijetni, je potrebno trezno premisliti ali jih je primerno omenjati.
Marko, še enkrat poudarjam, da so očala le ena drobna zgodbica. Manj pomembna. Niso me izločevali zaradi očal!
Če bi tvoje besede držale, bi bila pa jaz skoraj vsem všeč. Fantom in puncam. Zanimivo, da so me potem izločevali in se niso želeli z mano družit, če sem jim bila tako všeč?
Lahko pa si domišljaš, da kot otrok še ni imel razvitega občutka za sočutje (nekateri ga nikoli ne razvijejo) in potem takem on sploh ni vedel, da te je (bo) užalil. Mogoče v prvi vrsti to sploh ni bil namen, mogoče si mu bila celo všeč in je želel na tak način pritegnit svojo pozornost. Mogoče je imel tudi sam prepričanja, da so otroci z očali slabši, manj vredni. Ampak za njegova prepričanja nisi ti odgovorna, pač pa njegovi starši oziroma on sam. Se pravi, da je potrebno razvit prepričanja, v katera bomo sami verjeli. Če verjameš, da si manj vredna, ker te eden tako vidi, se imaš vso pravico tako počutit. Izbira je danes tvoja. Ni lahko spremenit določenih prepričanj, se pa da.[/quote]
Ne vem, če bo držalo.
Recimo primer iz SŠ: brezplačna malica za tiste iz bolj revnih razmer. Kdor jo je vzel, so se sošolci zmrdovali nad njim, se mu posmehovali. Jaz je raje nisem vzela, ker nisem želela, da se nad mano znašajo tako kot so se nad nekaterimi. Ker so jasno pokazali svoje težave, so jih dobili po betici. Izločeni so bili iz ‘fine’ družbe.
Ok, potem je to tvoje mnenje in ga tudi ne želim spreminjat. Še vedno pa sama izbiraš, v kakšni koži boš danes. Lahko se smiliš sama sebi, iščeš krivdo izven sebe, morda ti prinese olajšanje za trenutek, ker prelagaš odgovornosti na druge. Samo kot vidiš, stopicaš na mestu. Pojdi korak naprej. Ne išči velikih premikov, danes je tvoje pisanje že premik naprej. Se pogovarjamo, odpiramo in razmišljamo, kaj bi lahko še doprinesli v svoje življenje.
No, meni osebno se zdi najbolj pomembno, da svoje občutke lahko zaupam svojim najbližjim oziroma dovolj se mi zdi, da imam vsaj nekoga takšnega ob sebi, ki mu je mar. Seveda pa ne moremo pričakovat, da bo vsem mar, zato tudi ni pametno, da vsem povprek govorimo o naših občutkih. Seveda je pri tem pomembno, da z njimi ne manipuliramo oziroma izsiljujemo drugega v vedenje, ki ga sam ne zmore oziroma ki ga ni realno pričakovati. Pri tem je pomembno, koliko smo iskreni in pošteni do sebe in drugega, ter koliko smo objektivni.
Zakaj pa ne pogledaš malo širše in dojameš, da se da tudi pri drugi zgodbicah (ki te bolj označujejo) priti do podobnih ugotovitev? Se da.
Forum je zaprt za komentiranje.