Izkušnje s šefi?

Kakšne imate kaj izkušnje s šeficami, šefi?

Meni se zdi, da so redki ok.

Pred leti sem imela eno super šefico. Strokovnjak na svojem področju in super oseba, človeška, korektna, poštena. Pa so jo njeni nadrejeni spravili ob živce, da je dala odpoved.

Pa še en direktor mi je bil tudi ok. Škoda, da sem imela samo kratek čas tam službo. Šef sicer ni bil tako ok, vseeno pa čisto korekten. Pa oba strokovnjaka za svoje področje. Fajn je bilo.

Večinoma pa šefi in šefice vse prej kot človeški, pogosti tudi daleč od strokovnosti, zatiralski, zlobni… se prav vprašam kako taki pridejo do vodstvenih funkcij. Teh zelo slabih je bilo dosti več kot onih odličnijh.

jaz imam tri izkušnje, dve podobni, ena čisto kontra.

povsod so plusi in minusi.

dva šefa sta zganja rahlo tiranijo, en malo blažjo, drug malo bolj direktno, torej so vodili z ustahovanjem ali pasivno agresijo.

trenutni je kar se odnosov tiče okej, vlada s tem, da polaga zaupanje v zaposlene, kar je okej za tiste, ki smo korektni zaposleni. je pa hkrati premalo odločen na momente, kar je spet kar velik minus.

Hja, redki šefi so ok.

Tista super šefica, ki so jo spravili ob živce: ni treba ugibat, ja, JU , občinska uprava. POlitika in tako naprej.

Pa tisti ok direktor, soliden šef – ta dva pa gospodarstvo. Pa ja, delavci tudi zadovoljni.

Za to, da so pridejo pasji ljudje za šefe, ste največkrat krivi kar lepo zaposleni sami. Delodajalec postavi za šefa tistega, ki pri podrejenih doseže največjo učinkovitost. Slovenski delojemalci ste v večini znani po tem, da razumete samo trdo roko. Zato, ker ste sami slabega karakterja, ker se znašate nad novinci, ste arogantni do nižjih od sebe, opravljivi, spletkarski, do šefov pa priliznjani in nagnjeni k ovajanju sodelavcev. Delodajalci dobro vedo, da človeška govna najbolje obvladuje še večje govno. Če bi bili vi ljudje na mestu, bi držali skupaj in za vsako šefovsko zlorabo položaja odgovorili s stavko. En- dva taka štrajka in bi delodajalec hitro šefa zamenjal, ker se mu ne bi splačalo denarja izgubljati v stavkah.

Zakaj potem ta isti delodajalci jokajo, da ne dobijo delavcev? Pa, da kar naprej odhajajo in potem, če dobijo nove, da jih je potrebno uvajat?

Saj vi tudi enkrat jamrate, kako ste revni zaradi najvišjih davkov na svetu, zaradi komunistov, zaradi korupcije, zaradi podražitev, zaradi socialcev in javne uprave, potem pa obrnete ploščo in se začnete napihovat, kako dobro ste preskrbljeni, da vam nič ne manjka, ker ste veliko ustvarili s svojimi rokami in sposobnostjo.

Spoštovana avtorica teme.

Hierarhične strukture delujejo v treh plasteh. Jaz sem bil v drugi, vi pa ste v tretji. Za lažje razumevanje si lahko predstavljate parlament. Morda si niste nikoli ogledala kake interpelacije v živo. V tem primeru verjetno v arhivu RTV obstajajo posnetki starih prenosov, ki si jo lahko ogledate, če vam spodnje pojasnilo ne zadošča.

Prvo plast tvorijo resnično pomembni odločevalci v posameznih političnih strankah, ki na kolegijih ob kavici in/ali kosilih sprejemajo dejanske odločitve, ki vplivajo na celo državo. V vašem primeru je “državaljani=zaposleni na firmi kjer ste delala”. Drugo plast tvorijo(mo) poslanci. Naša vloga je (bila) ustvarjati gledališko predstavo, da tretja plast, popularno imenovana državljanke in državljani po službi gleda Kmetijo, Sanjskega moškega in podobno in prvi plasti ne moti med pitjem kave.

Prestavniki prve plasti, s katero se vi v svoji kratki karieri v omenjeni firmi verjetno sploh niste srečala, imajo skoraj vedno moč, da odstranijo neubogljivega predstavnika druge plasti. Ideja da prva plast sestavlja nekakšno “kabalo” je pogosta, a napačna. To je tako, kot bi si predstavljali da sta nogometna direktorja Olimpije in Maribora prijatelja. To ni res, eden drugega ne moreta videti in sta v stalnem strateškem konfliktu. Imata pa jasen skupen interes; obstoj državnega prvenstva, ki ga financira tretja plast. Brez te tretje plasti, je obstoj prve plasti očitno nesmiselen. Če tretja plast sistem zapusti, ga je konec. Pitje kavice včasih pripelje do realnega povečanja prodaje hladilnikov, fizično izdelati pa žal ne more niti enega.

Kdo je ubogljivi predstavnik druge plasti? Tisti, ki smo pripravljeni sprejeti privilegirano življenje v zameno za branje vnaprej pripravljenih listkov na tretjem programu ali zboru delavcev. Kdo je neubogljivi predstavnik druge plasti? Tisti, ki se bodisi zaradi notranje religioznosti bodisi močne očetovsko figure v otroštvu, obnaša kot da ste predstavniki tretje plasti realna človeška bitja, z realnimi potrebami, željami, sanjami, hobiji. Kako na zunaj veste, kateri od malih šefov bo kmalu letel iz firme? Zjutraj opazujte prihode v službo pri glavnem vhodu. Tisti, ki se bo v službo prismejal in prvi pozdravil čistilko z besedami >kako ste gospa?< , bo kmalu bolj ali manj prostovoljno "izginjen" iz firme. "Vaš" poslanec, ki bi dal vašim realnim potrebam prednost pred strankarsko disciplino, bo ob kavici "umaknjen" s kandidatne liste na naslednjih volitvah in bo degradiran iz privilegirane druge plasti k vam v tretjo plast. Mislim, da tega ni težko razumeti. Mali šef, ki pozdravlja čistilke, s nehote pri čistilkah naravno odpre vprašanje, zakaj on lahko, nas deset drugih pa tega ne moremo? Tako vprašanje pa žal poraja naravno misel, kaj pa če bi si čistilke na zboru delavcev izvolile še več takih prijaznih malih šefov? Več kot 50% prisotnost te vrste predstavnikov druge plasti bi ogrozila pridobitve nas "neprijaznih", ki očitno moramo ta pojav v kali zatreti in zato pri prvi plasti izprosimo, da se moteči element pravočasno umakne. Zakaj lahko vi tukaj nekaj pišete, pa se vam ne bo nič zgodilo? Če gremo nazaj na politiko, lahko ugotovimo da na internetu predstavniki tretje plasti pišejo marsikaj, česar o Stalinu nikoli ne bi smeli. V komentarjih anonimnih predstavnikov tretje plasti na RTV portalu lahko redno beremo, da je gospod Janša "jajoglavi", gospod Šarec "komendijant", gospa Bratušek "šivilja" in tako naprej. Zaradi takih očitno žaljivih komentarjev ne bodo nikogar zaprli, ker v kavarni prvega razreda takih nesmislov ne berejo in jih ne zanimajo, ker so v realnem življenju irelevantni. Čisto nekaj drugega pa je moteči poslanec. Zaenkrat se glasovi še vedno preštevajo v prisotnosti TV kamer. Napačno glasovanje in/ali obnašanje v drugi plasti lahko pa resno zmanjša količino sladkorja v kavi. Zakaj je torej vaša šefica dala odpoved? Če želite osebno odgovornost, je realni odgovor: zato, ker se jaz iz sebičnih razlogov ne želim odreči svojih privilegijev. Tudi če zapustim sistem, se za vas ne bo nič spremenilo. Na moje mesto bi prišel nekdo drug, meni podoben. Vam ne bo boljše, meni bo pa slabše. Meni privilegirano življenje, vam pa Sanjski moški, razumete? Eni zgoraj drugi spodaj pehamo ta svet naprej, ali nekaj podobnega, lahko včasih slišite na Radio Prvi. Šele ko se upokojimo smo sebi in vam pripravljeni priznati resnico. Tako pač je. Sebičnost je super je enkrat rekla ena železna gospa. Vprašajte se pa tudi, če bi bila pred leti vi na mojem položaju, bi ravnala enako ali drugače? Odgovora vam seveda ne vsiljujem, ker vas ne poznam.

Kako pa tale zgoraj naklada. Si predstavljate, da je to res nek šef pa imate sestanke, kolegije?

Eno samo lapanje, verjetno tudi v službi, pametna pa nič ne pove. Kar tipičen primer nespsobnega šefa. Veliko lapanja, naredi pa bolj malo.

Veliko nakladanja, res, da se prikaže neka preprosta slika družbe treh slojev, ki je nihče ne pozna. Že vsak marksistično opredeljen sloj se deli na sloje znotraj sebe, vsi skupaj pa v moderni družbi vplivajo drug na drugega prek poslovnih, družinskih, spolnih, dolžniških in marsikakršnih povezav.

Tale bivši šef je bil pa ziher komunistični šef. Veliko razpravljanja, dela pa bolj malo. Veliko govori, piše, pove pa bore malo.

Na zdnjem sihtu je bila katastrofa – tip je bil neuravnovesen, drl se je na podrejene in jih obkladal z zaljivkami, cez 5 min pa kot da se ni nic zgodilo.

ce si recimo prisel ven na cik(kjer je on ze bil), niti ni pozdravil/odzdravil, kot da si neviden – vedno sem imela obcutek manjvrednosti.

nikol nobene pohvale ipd, ceprav smo vecino casa delali 1-2 uri dlje kot bi bilo treba, da je bil projekt zakljucen (velikokrat sem delala doma do poznih ur ipd).

res ne vem, kako folk s takimi osebnimi karakteristikami pride na mesto sefa, res – sef bi te moral inspirirati, dati zagon, vzpodbudo in iz tebe izvleci najboljse.

V predzadnji sluzbi sem imela takega sefa – tip res zlat, vedno pripravljen pomagat, dat pohvalo ko je bila pohvala due. Sam taki so res redki.

Ja, res je. Če imaš šefa, ki je ok, tako kot strokovnja, kot človek, je čisto drugo vzdušje v službi. Pa tudi naredi se več, bolj kvalitetno, ker nisi pod stresom, ker je vzdušje pozitivno.

Sem bila v službi, kjer smo imeli šefico, ki je tulila, žalila, zmerjala, ni da ni. Obup. Vzdušje obupno. Vsi v stresu, napeti, vedno stanje kot pred hudo nevihto, ko ne veš kam bo treščila strela. Dobila novo službo, kjer sta bila direktor in šef ok, vzdušje povsem drugo, fajn smo se imeli pa vseeno vse narejeno. Pa radi smo šli v službo.

Tako, da vsa čast ok šefom. Se pa sprašujem kdo vse te psihopate najde za šefe, direktorje?  Pa, če bi ibli vsaj strokovnjaki, če je že gnil karakter, ampak tudi to ne.