IRAN
Zasledila sem, neko popotniško društvo Nomad, ki organizira potovanja s kombiji v Iran in me zanima, če kdo že z njimi kje bil? Zdi se mi dovolj zanimivo, ker se potuje bolj popotniško in ne turistično. Tudi termin 15.4. – 15.5. se mi zdi primeren za potovanje, ker so vmes prvomajski prazniki. Kot ženski mi je bolj všeč, če grem z manjšo skupino, lepo bi blo, če bi šla še katera ženska.
Pozdravček,
Ana Liza
Vodja daje zelo uporabne nasvete na teh straneh, tako da se bo zagotovo slejkoprej oglasil in povedal kaj iz prve roke.
Luna, naslov sem natipkal zgoraj, uporabi copy/paste funkcijo, ker se nisem poglobil v to, kako se vtipka hipertekst link.
Maja, nisem bil ne v Iranu ne z Nomadom kjerkoli, se kar dobro znajdem v manjši družbi, čeprav zgleda reč privlačna! Po tem, kar šef javlja v tale forum, vidim, da zelo dobro pozna terene, kjer sem bil tudi sam. In zdi se mi, da bo pot na Bližnji/Srednji Vzhod preprostejša s kom, ki stvari pozna; v jugovzhodno Azijo gre človek komot sam, brez popotniških izkušenj, in uživa…
Zanesljivo se bo v par dneh oglasil tudi kdo, ki je potoval z Nomadom…
Zivjo Analiza in vsi ostali!
Sem eden izmed popotnikov, ki so potovali z Nomadom. Dve leti nazaj, septembra smo šli s kombijem preko Hrvaške, Bosne, Srbije, Bolgarije, Turčije v Iran. Spomini na potovanje so še sedaj zelo živi. Bili smo mešana skupina 4 moški, 3 ženske. Z nami je bil tudi Blaž Ogorevc, ki je napisal kar nekaj člankov s potovanja v Mladino. Kar povej kaj te zanima, pa bom odgovoril. Smo se pa na tem potovanju tako dobro štekal, da se še sedaj kdaj dobimo in pogovorimo. Pravzaprav se ravno menimo, da se ponovno dobimo konec meseca februarja v turški restavraciji v Ljubljani 🙂
Ajd, če mate kaj za vprašat, kar na dan z besedo!
lp, Darius
Se oproščam, ker sem malo pozen, sem bil malo po Evropi. Sem pa malo premišljal kaj naj napišem, da ne bi bilo preveč komercialno in – voda na moj mlin. Več ali manj je način potovanja tak kot je opisan na naših straneh. Potujemo kot skupina prijateljev. Okvirni program po dogovoru tudi spremenimo – tam kjer nam je všeč malo podaljšamo – spet drugje pa gremo prej. Ko nam je dosti zgodovine in razvalin pa napravimo piknik ali športni dan. Drugič pa se ustavimo v kakšni vasici med Kurdi. Ponavadi jim nesemo kakšna oblačila in še kaj za otroke.
Ker imamo v avtu kuhinjo in hladilnik si zajtrke in večerje, če to ni možno v hotelu sami skuhamo. Zjutraj štartamo, po eni uri vožnje pa se ustavimo in skuhamo kavo ali čaj in še kaj pozajtrkujemo. Zanimivo je, da v Iranu ob takih trenutkih dobimo od mimoidočih vedno še kakšno sadje in sladkarije. V glavnem spimo po popotniških hotelih, zato da srečamo ostale popotnike. Čeprav lahko na kombiju spi 8 oseb, se tega poslužujemo takrat ko ni druge možnosti. V šotorih na strehi pa najraje spijo ženske, saj je daleč od tal in ni puhtenja vročine ter bojazni da se priplazi v šotor kakšna golazen.
Mislim, da takšno vrsto potovanja, ki je malo bolj organizirano popotništvo ne ponuja pri nas nobena organizacija. Popotnik je razbremenjen iskanja prevozov in prenočišč, kjer se izgubi veliko dragocenega časa, ki ga lahko uporabiš za oglede in drugo zabavo. Tudi za vodenje se velikokrat med vožnjo iz literature v avtu, kdo od sopotnikov sam pripravi ali pa na glas prebiramo LP in potem debetiramo o vsej zadevi. Ustavimo tudi za fotkanje, kadar je kaj res fotogeničnega, kar na vlaku ali avtobusu ni mogoče!
V Iranu smo ponavadi 19 dni, čeprav imamo v planu 16 dni in potem 3 dni na račun Turčije “notri prinašamo”.
Tudi vračanje dogovorimo – gremo skozi Grčijo in na trajekt ali pa po drugi poti spet skozi Bolgarijo in YU.
Toliko!
Ostalo pa vprašajte!
Vidim, da se je tudi David (Darius) oglasil, bo še on kaj povedal ali pa preberite v lanskih Mladinah izšlo je – mislim – da 6 potopisov (Blaž Ogorevc).
Če je vsaj 6-8 zainteresiranih lahko gremo v Tunizijo, Sirijo, Jordanijo ali kamorkoli kjer se da po cesti. Z drugim avtom, ki ima 4X4 pogon pa Metod pelje tudi tja kjer ni cest – predlani Mavretanija, lani Sirija in Jordan (v kratkem bomo ša malo osvežili našo stran). Indija pa je na programu 1X na koncu leta – oktober november.
Zivjo!
Pomoje bom kar pravi naslov za vasa vprasanja, saj sem bila pred dvemi leti z Nomadom na “ekspediciji” v Iranu (LP David!). Moram reci, da potovanja nisem planirala in sem se zelo hitro odlocila, da se pridruzim skupini, pa vendarle posebnih priprav kasneje nisem pogresala (mogoce edino pri izbiri obleke, saj sem vzela samo precej oblacil kricece barve, ki v Iranu niso najbolj priljubljena.. :)).
Teja, Iran je zelo varna drzava, ljudi bos sicer zanimala, a te bodo lepo pustili pri miru, prav tako pa zaradi njihove vere ni problemov s krajami- mi nismo imeli nobenih zapletov. Domacini so prijazni, posebej ce se drzis njihovih pravil obnasanja in oblacenja, o katerih pa te bo nomad pravocasno poducil 🙂 Kar pozrajo informacije o “zunanjem svetu”, ki jih prinesejo popotniki. Glede hrane pa smo se dogovarjali sproti- ali smo sli jest ven ali pa smo si skuhali v kombiju (pri tem so me fantje razvajali z vegetrjansko prehrano :)), sproti pa smo si kupovali, kar smo pac zeleli (hrana je itak poceni).
Hm.. neprijetnosti? Moram reci, da se nic posebnega ne spomim.. pa ze ni bilo nic tako hudega 🙂 Mogoce edino kebabi na vsakem vogalu 🙂 Ruta me je na zacetku tudi strasno motila.. to, da nismo mogli it lepo v kopalke in v morje.. pa to da sem se morala se za na wc “zadekat”- no ja, se navadis..
Prednosti potovanja z nomadom je bilo seveda udobje, nobenega letalja in iskanja, kje bom pa spal nocoj, prav tako bi mi bilo po Iranu kot sami ali v zenski druzbi kar tezko potovati, saj me v vecino hotelov ne bi hoteli sprejeti- tako pa je vse birokratske stvari uredil Rajfl 🙂 Prav tako je potovanje poceni, saj se Rajfl ze spozna, katere stvari so vredne svoje cene, imas dovolj casa in vse se da dogovoriti.. Sproti se odloca o tocni poti, mi smo npr. popotovanje kar malo podaljsali, kar se s turisticno agencijo ne da kar tako uredit. Veliko mi je pa pomenilo tudi, da so Rajflu, nasemu “vodicu”, te dezele res pri srcu in da ne potuje samo zaradi denarja!
Iran je se vedno dovolj neturisticna dezela, da lahko v miru uzivas v njenem caru.. Mene je najbolj fascinirala pokrajina vzhodne Turcije, v Iranu pa seveda njihova kultura- punce smo bile najprej kar malo prestrasene in smo ponizno capljale poleg fantov, cez nekaj dni pa smo bile ze prave frajarke 🙂 Vtisi, interne sale, neverjetne pokrajine.. vse to imam se kar v glavi in vcasih malo z mislimi pobegnem v ta svet, vse skupaj mi se kar tako disi, da se z nomadom sigurno se kam odpravim..
Vsekakor pa se zenskam ni za bati.. zaradi vseh napisanih in nenapisanih pravil, napacnih predsodkov, ki jih imamo do muslimanskih dezel, je vse verjetno veliko vecje dozivetje, kot je lahko moskim kolegom popotnikom 😉 Srecno!
Vau! Ninočka tole si se pa prav izkazala! Si napisala tako poročilo da sem se za trenutek kar prestavil na bližnji vzhod. No, glede prehrane, naj povem morda še to, da je po celem iranu pitna voda in s tem na splošno ni problemov. Nomad ima 50 literski sod v svoji kuhinji, kar zadostuje za kuho za nekaj dni. Le enkrat smo naleteli na vodo, ki je bila sicer pitna, a nekoliko neprijetnega okusa za kavo, saj je bila slana! Še sedaj se spomnim grimase sopotnice (ne ninočke), ki je prvič poiskusila svoje novo odkritje (jabolčni čaj) in ugotovila, da je, gkhm … nepiten 🙂
Aja, pa še to Nina in še ena sopotnica sta vegetarianki (sej sta še, a ne?) in sta prav solidno preživeli celo Turčijo in Iran. Tako da s hrano res ni problem. Je pa hrana, del kulture naroda, tako da je bilo meni prav všeč preiskušanje novih okusov in kombinacij hrane. Kdaj je fino probat še kaj drugega, kot govejo župco in tenstan krompir 🙂
Glede varnosti mislim, da je Iran zelo zelo varna država. Tudi zaradi sistema, ki ljudi drži strogo pod kontrolo. Moje izkušnje so take, da sem pozabil fotoaparat v restavraciji in je natakar letel za menoj z visoko dvignjenim fotoaparatom in se drl “Mister, mister, camera!”. V mestih sem se počutil bolj varnega, kot recimo sredi Tivolija…
Nina, pozdravljena, kar težko že čakam da se vidimo 🙂
ajd, Darius
Mejo Bazargan pospešeno prenavljajo in je na iranski strani že povsem nova.
Z lastnim vozilom lahko vstopiš v Iran samo s CARNETOM DE PASAGE, ki ga dobiš na AMZS.
V iranu sem bil že z vsemi vozili na bencin in na pl. olje. Kakšnih težav nisem opazil in tudi zelen neosvinčen bencin se že da dobiti. Slaba kvaliteta bencina se pozna tako, da avtomobil klenka in ko ga ugasneš še naredi kakšen takt. Pa se mi to v Iranu ni dogajalo, v Pakistanu in Indiji pa redno, čeprav sem tankal na Shelovi črpalki. Torej v Iranu je vse OK. Je pa res, da zadnjih nekaj let vozim tam z dizlom.
Pomembno je to, da so v Iranu črpalke postavljene bolj redko in moraš kakšno malo iskati, ker niso prav dobro označene in če eno zgrešiš, je lahko do druge 200km! Dobro je imati kakšno rezervno kanto!
Klenkanje zaradi slabega goriva za kratek čas ne naredi veliko škode. Izogneš pa se lahko temu z manjšo kompresijo in manj predvžiga. Jaz sem bolj zaradi ostalih držav na motor montiral debelejše tesnilo glave in po potrebi premaknil vžig.
Z ekipo sem bil z terenci 2010 po puščavah Irana. Lahko me kontaktiraš na : keber67@gmail.com in ti pošljem slike in potopis, da vidiš kako to izgleda. Mogoče se da kaj dogovoriti, če je skupina prava. LP
Forum je zaprt za komentiranje.