Introverti nova prijateljstva

kako pridete do njih?

se bolj jokcamo doma in smilimo samim sebi

Čist simpl. Spoznaš novega človeka in se zaštekaš z njim.

Kemija, sorodni interesi in prepričanja, podobni karakterji in voila.

Ja ampak…. če malo hodiš ven… jih nekak nemorš spoznt

Sem introvert in nimam potrebe, da bi nenehno spoznavala nove prijatelje. Čemu? Meni so ti dva, trije, ki jih imam in jim res lahko rečem prijatelji, zadosti v življenju. Imam še nekaj kolegov (iz službe), s katerimi se dobro razumem, pa dobrih sosedov, a nenehne potrebe po spoznavanju novih ljudi ne čutim in mi nič ne manjka.

Če prav razumem, je bilo vprašanje kako priti ravno do teh dveh, treh.
Odgovora pa žal nimam.

Moj sin 20let,introvert.

Si je zadal da se bo potrudil bolj pogovarjat.in se zanimat za ljudi.

Njemu ne grejo od rok ti mali cveki.opravljanja  skakanja

Ma lej  sam zase se briga in tko ma 1 sosolca. Kriv si je sam ker se mi zdi, da ga ne briga o socloveku nic.

No

Zadal si je da se bo zacel zanimat.

Napisal si je vprasanja vsaj priblizno kaj naj vprasa.

Velik jih hodi v fitnnes. In to res radi govorijo

Hja, ko bi vedela. Pa nimam pojja. Sem zelo nedružabna in introvertirana. Nimam niti enega prijatelja. Pa bi imela vsaj enega ali dva.

Small talk, to mi niti pod razno ne gre.

Recimo grem na tečaj nekega tujega jezika. Med odmorom večina itak visi na mobitelu (ne me vprašat kaj je tako zanimivega v mobitelu), ampak veliko jih pa tudi čveka. Pojma nimam kako se vklopit v tak čvek. Pa na vseh tečajih se mi zgodi podobno. Tudi, če se najde neka grupa, da nekaj čvekajo, pristopim in sem tiho. Nimam pojma kaj govoriti. Eni gredo po tečaju na pijačo. Sicer mi ej to muka, ampak sem vseeno že šla zraven. Pa spet kot kako teslo, nimam pojma kaj naj govorim. Samo poslušam.

V kino, gledališče, opero… to ne hodim. Mi ni zanimivo pa itak ni ravno prostor, kjer najdeš družbo.

Dosti hodim še v knjižnico, na razna potopisna predavanja.

Pa imam dosti hobijev: kolo, smučanje, plavanje, gore… vse prakticiram sama. Pa za v gore bi že zaradi varnosti rada imela kako družbo pa nikogar ne najdem.

Sicer sem imela v mladih letih nekaj družbe, skupni hobi, društvo. Potem so se vsi poparčkali in so me izločili iz družbe.

Žurke, gostilne, zabave, to pa se ognem, če se le da. Če pa že moram kdaj it, sem pa kot kup nesreče. Občutek imam, da vsak koga pozna, da vsak ima koga za čvek. Je pa kot teslo zraven, ki nima s kom govoriti.

včasih sem si jih želela in sem jih iskala, ampak po nesreči izrped nekaj let in po tem, ko sem ugotovila, kaj si o meni mislijo, ker sem imela bergle, ker nisem več hodila itn me je minilo.

Načeloma je lahko spoznat ljudi – greš na sprehod, pozdravljaš ljudi. Če videvaš redno določene ljudi, jih pozdravljaš, morda občasno greš z njimi na sprehod, pa na kavco. Problem je, če nimata nič skupnega – denimo on žurer ti ne ipd. Potem si nimaš kaj dosti za povedat s takim človekom …

In ne pogovarjaš se o nekih globokih temah kot so politika, cepljenje, spolna usmerjenost ali spolnost ampak o nekih splošnih stavreh ali morda o kakšnih družinskih/otroških dogodivščinah da vežeš. Nekateri žal vežejo tako ,da po nekomu pljuvajo in ga spljuvajo.

Načeoma pa je tko kot so ti že pisali drugi – treba it mal vn v lajf – sprehodi, pohodi, izleti, tečaj

Imam samo 2 prijatelja, ki sta ravno tako introverta kot jaz. Poskusi najti med sebi enakimi, saj pogosto introverti nimajo partnerja in si zato bolj želijo kakšnega pozdrava, manjšega pogovora …

Sprehodi? Še nikoli nisem nikogar spoznala na sprehodu. Tečaji? Kot sem že zgoraj opisala. Izleti? POnavadi sem edina, ki prida solo na izlet. Vsi ostali pridejo v dvoje, troje… verjetno ne bi bili ravno veseli, če bi se nalepila kakemu paru.

Sem že enkrat ali dvakrat pisala o tem.

Saj je enostavno: ljudje te morajo iskreno zanimati. Če pristopiš v skupino in je vse, kar premišljuješ ves čas samo to kaj boš rekla, je brez veze in mučno.

POSLUŠAJ. In to res poslušaj ljudi kaj govorijo, vživi se v njihove težave, doživetja, postavi kratka podvprašanja, pokaži zanimanje, ne se samo pretvarjati da poslušaš. Najhitreje pridobiš človeka, če pokažeš iskren interes zanj, o njem, o njegovem življenju.

Samo to je napor, jaz sem se morala tega zavestno naučiti, ker je res, da me ljudje toliko ne zanimajo, sem pač raje sama s svojimi. Ampak zdaj mi to gre brez napora, gladko in lahkotno.

Vidis, jaz pa velikokrat vidim, kako se na kakih skupindkih zadevah tudi tisti sami vkljucijo oziroma so sprejeti med pare in v skupinice drugih.

Samo beknit je treba kdaj pa kdaj.

Si introvertka, nedružabna oseba?

Po mojem, da ne. Zato težko razumeš kaj sprašuje avtorica.

Hja, ljudje imajo radi, da jih poslušaš. Introverti dejansko večino časa poslušamo, redko kaj govorimo. Pa veš ,da imaš počasi poln kufer ljudi, ki samo razpravljajo, razpravljajo in razpravljajo. Ne zanima jih kako se počuti introvert, njim je važno samo, da oni klepečejo v nedogled. Večina ljudi je takih. Ja, po svoje so navdušeni nad introverti, ker lahko dve ure klepečejo kako jim gre mož na živce, kake plenice so kupile za otroke.

Kot introvertka redko kaj govorim. Večina ljudi itak ne pride do besede. Nimam navade vskakovat v besedo, niti ne maram, da drugi skačejo v besedo. Posledično poslušam, poslušam, poslušam. POtem pa so babe sposobne ure in ure naklada o plenicah, kako v celem Celju ne najdejo primernih plenic za svoje sonce. Potem uro nalagajo o tem kako je njihov sonce izgubilo drek iz plenic in so ga iskali po sobi. Pa vse detajle o tem dreku. Potem razprave o ultra športnih uspehih svojih sonc. Pa ultra uspehih v šoli.

In kaj imamo introverti od tega poslušanja? Misliš, ko vem vse detajle o dreku njihovega sonca, da je moje življenje boljše?

Sem precej skrajna introvertka, že od otroštva. Samo da sem to dovolj zgodaj pogruntala in korigirala svoje vedenje dovolj, da navezujem stike, komuniciram in funkcioniram z ljudmi. Iz tvojega pisanja o plenicah je čisto jasno, da te ljudje in njihovi pogovori ne zanimajo in da nisi pripravljena nič narediti glede tega. Saj je ok, nič narobe, ampak potem tudi jamrat ni treba.

Veš, prijateljstvo je zadeva, kjer je fajn obema. Če moraš kot introvert v nedogled poslušat razprave o plenicah, kaj imaš od tega? Prav nič. Ker te ženske ne zanima kako si ti, njim je le važno, da lahko nakladajo o plencih, dreku.

Meni pač ni prijateljstvo, da mora en samo poslušat, poslušat. Moraš biti tudi kdaj slišan.

Pa brez zamere, ampak glede na tvoje zapise na monu, mi niti pod razno ne deluješ introvert? Ne vem no, ampak introverti nimajo navade se postavljat pred drugimi in dokazovat kako so popolni in kako nevedni so drugi. Meni to res ni značilnost introvertov. Kar pa tebe prebiram pa vedno hočeš dokazat, da si popolna, vsevedna in drugi neumni.

V bistvu tudi v tej temi hočeš dokazat, da si oh in sploh popolna, drugi pa nesposobni, ker jim ne gre tako odlično kot tebi.

avtorica a nis ti že zadnjič pisala ene žalostinke?

In v bistvu tudi ti, veliki introvert, kar naprej dokazujes svoj prav….

Drugace pa, zadnje case velikokrat beremo o pomanjkanju prijateljev.

Skupne tocke teh oseb so:

– jamranje na jamranje

– ljudje jih ne zanimajo

– do ljudi imajo podcenjevalen odnos

– prepricani so, da njihov problem ni resljiv

In potem spet eno samo jamranje in si ne dajo dokazat, da bi svoj problem lahko resili.

Sama ne vem kako je biti introvert, ker sem verjetno bolj na drugi strani glede tega. Bolj je problem kako kvalitetno vzdrževati vsa prijateljstva. Sama se trudim tako, da tiste, ki jih začutim kot dobre prijatelje ali potencijal za le-te, večkrat pokličem, jim kaj napišem, pošljem kak meme, nasmejim in povabim kam na druženje in skupne aktivnosti. Obvezno rojstne dneve vpišem v koledar in pripravim kaj osebnega in posebnega za njih. Ko se odprejo v debati, jih poslušam. Potrudim se, da se pogovarjamo pretežno o pozitivnih, zabavnih temah, načrtih, idejah, da jih ne zabijem s svojimi težavami. Tisto pišem v dnevnik in kadar res potrebujem mnenje, nasvet in si ne znam sama pomagati, se obrnem na koga izmed najbližjih. A to je redko. Imam kar nekaj res dobrih prijateljic in veliko znank ter priložnostih prijateljic, s katerimi imamo skupne interese. Ločim med tem kaj komu povem in koliko zaupam ter ne pričakujem ničesar.

Predvsem se vprašaj zakaj si introvertirana, koliko družbe in kakšna ti paše, omejiš lahko čas ki ga preživiš z njimi, da ti bo bolj ustrezalo, ipd. Za začetek poskusi na fb, v kakšnih skupinah na temo ki te zanima. Potem lahko  preideš na rl, tako da se odpreš za druge in si iskrena. Izhajaj iz srca in se poveži energetsko s tistimi, ob katerih ti je lepo, prijetno. Potem lahko povabiš še kakšno njihovo prijateljico na naslednje druženje in tako razširiš svoj krog poznanstev. Ponavadi se podobni ljudje družijo in v 75% imaš možnost dobiti novo prijateljico znotraj kroga te tvoje prijateljice.

Saj pravim, hitro jih dobiš. Problem je kako vzdrževati res kvalitetno prijateljstvo. Za to si je treba vzeti čas, vložiti trud in energijo. A na koncu je vredno.

Ne vem kako to, ampak veliko več ljudi je ekstrovertov. Značilnost ekstrovertov je pa, da želijo biti v središču pozornosti, da morajo biti povsod ta glavi. Oni, oni, oni. Za druge jih ne briga.

Tako, da kot introvert je težko najti prijatelje. Iskati pa ja, je treba med introverti. Ekstrovertov ne zanimajo drugi.

Sicer pa so tudi to temo prevzeli ekstroverti.

Ni univerzalnega recepta. Pri meni dolgo traja in se razvija. Največ jih imam iz službenega okolja, kjer smo se ujele že v službi, v zabavnih, včasih tudi težkih in stresnih trenutkih, kjer smo neuspehe reševale s pogovori in humorjem in zmage proslavljale po službi. Tako so se razvila res močna prijateljstva.

Na sprehodih večkrat srečujem iste ljudi, a ne morem reči, da so znanci. Ne poznam njihovega imena, vem pa kako je ime njihovemu psu 🙂 Čeprav so ljudje v času korone bolj zgovorni oz so bili, se mi zdi, da se spet vračamo na pota, ko bomo samo hodili drug mimo drugega. Vsiljivosti ne maram, sem pa zelo nerodna v pogovorih in redko prva začnem. Na prijazno besedo se pa vedno prijazno odzovem.

Prijateljstva se tudi ne sklepajo hitro, ali pa da kar nekoga vprašaš “bi bil moj prijatelj?”. Moram človeka večkrat srečati, ga začutiti in če imava skupne interese in obojestransko željo za preživljanje časa skupaj, potlej je možnost, da se kaj razvije.

Tole s sprehodi, ko omenjate, da srečujete ljudi:

pa kaj to se po mestu sprehajate ali kako?

Jaz se sprehajam po gozdu in nikogar ne srečujem? Po mojem manj kot enkrat na leto koga srečam.

Ko grem v hribe, gore, tam srečam več ljudi. Pozdravim, večina gleda kot tele, niti ne odzravi. Eni pa odzdravijo in to je to. Edino starejši, ti pa še imajo bonton. Še več, oni pozdravijo sami od sebe.

Hecno, kako vidiš moje napake, svoje zlobe in strupa pa ne?

Lahko da je kaj od tega res kar pišes, sem pa 100% , da se ne spravljam s tako ihto na druge in jih ne dajem v nič. Najprej spravi svoje komplekse v red, pa šele potem pridemo drugi na vrsto.

Spet Replika :). Ma kaj se zaganjate v Repliko. Zdaj pa bi ja že lahko vsi vedeli, da je popolna ženska, s polnim možem, s popolno hišo. Pa polno prijateljev ima. Pa fenomanlne sorodnike s katerimi se super razme.

Logično, da ima izjemno službo. Pa na kraj pameti je ne pade, da bi se pustila, da se v službi šefi nad njo znašajo. Ona se vedno zase potegne. Itak pa odlično dela, odlično zasluži.

Pa poleg službe je še itak vsestranska. Zna vse narediti okrog hiše. Obvlada v nulo.

V glavnem najboljša ženska, kar jih svet premore.

Tako, da poslušte jo. Berite njene nasvete, upoštevajte jih pa boste tako ultra super kot je ona.

Absolutno sem raje jaz, kot pa ti.