Ima kdo lepe spomine na otroštvo?

Jaz jih imam nešteto, dedek mraz, okraševanje jelke, branje otroških knjigic, gledanje risank, sankanje, Titova mladina, brezskrbno otroštvo, moja babica, igranje na kmetiji ITd

Nisem pa marala vrtca. Samo jokanje in nagajanje otrok.

Imam. Spomnim se veliko svobode, knjig, igre, krast na kolenih, dirkanja s kotalkami in kolesi,  potepanja…

Kaj sem sovražila? Takrat so bile kakšno leto moderne frače in so fantje streljali na punce z “metki” iz zvite žice…bolelo ko hudič, tudi do krvi….

Pozabila sem na igranje gumitvista in tudi kotalkanje, pa igranje igric s svojci. Sovražila pa sem športne igre, sploh pa smučanje. Ampak bilo je vseeno lepo in lepi časi, pa srajčke z volančki.

Pa bele kvačkane dokolenke na modro kiklico, obvezno za 1. maja

Imamo. In tudi vse ostale spomine. V nabor lepših spominov spadajo v glavnem tisti, v katerih tastari niso nastopali, kjer smo bili samo mularija. Z redkimi izjemami so bili pripadniki drugih generacij v glavnem bolj moteči elementi. Zanimivo, da je moja generacija zrasla v starše, ki se gredo neke tesne povezanosti s svojimi potomci, kar naprej bi jih imeli nekaj nase privezane, se šli neka prijateljstva … Ko s(m)o bili mularija, s(m)o bežali od tastarih vsakič, ko (m)so imeli priložnost. Pa spet ne zaradi tega, ker bi bili starši neki (prehudi) tirani, ampak enostavno nis(m)o čutili, da se je treba z njimi iti kaj drugega od formalnih odnosov starši – otroci.

U, naravna smrečica, na njej med pisanimi obeski tudi tisti svstrijski podolgovsti karamelni bomboni v šelestečih ovojih, pa za odrasle tiste male čokoladne flaške, polnjene z vinjakom ali likerkem (ki jih otroci seveda nismo niti poskusili ?), pod smrečico pa za darilo dve oranži in kake nogavičke, … babica je spekla božansko potico, božični večer je bil ob svečah in so se prepevale božične pesmi, smejalo se je in šli smo z baklami k polnočnicam…. Čarobno.

Sicer pa sem bila v soseščini edina punca in tako se nisem igrala s pupami, ampak divjala s kolesom, streljali smo vsi s fračami (na klinčke in na kamne), cele vojne smo imeli s kopji in loki, ki smo si jih sami naredili iz vrbovih vej (indijanci in kavbojci), vsi smo znali celega Winetouja na pamet… rabutali po sadovnjakih, pohajkovali po gozdu, hodili bosi brez luči skozi železniški tunel (in seveda prišli ven vsi razbiti in črni, takrat so tovorne vlake še vlekle parne lokomotive), lovili smo belouške okoli ribnika, pa se seveda tam tudi kopali, kar v spodnjem perilu in kljub prepovedi, pekli koruzo, krompir in kostanje sredi travnikov…

Jasno, doma smo potem bili tepeni in sledil je hausarest z dodatnimi hišnimi opravili, ampak smo znali tudi skozi okno pobegniti in pač potem dobiti dvojne kazni, ampak čar prepovedanega je bil preveč mamljiv, da ne bi vedno znova poskušali.

Naredili smo si Tarzanovo hiško na hrastu in tam dneve in dneve fantazirali, kako bomo šli od doma, se prešvercali v neko tovorno ladjo in pobegnili v Afriko živet v džunglo…

Kasneje je ta hiška služila za kajenje na skrivaj in še kasneje za prve romantične izkušnje (z mravljami in komarji vred ?)

Gumitvist? Ja do osemke (okoli vratu), pa zemljo krast, opeka, ogromno neke akrobatike, lazenja po drevesih… kraste na kraste, gips na nogah.., cel repertoar, kot se spodobi.

Pa skupaj smo držali kot smola. Nikoli nismo izdali, kdo je s fračo kako šipo razbil, raje smo bili vsi kaznovani. Imeli smo svojo “mafijo” s kodeksom, podpisano s krvjo… na vso moč smo se norčevali iz “mestnih” razvajenčkov, ki so bili preveč nališpani, da bi lahko tako divjali, kot mi.

Smo pa pridno pomagali obračat seno, obirat ribez, maline, kosit s pravimi kosami, sekat drva, spravljat premog v drvarnice… brez izgovorov, celo frajersko se nam je zdelo, da opravljamo odraslo delo.

Super je bilo.

V vrtec sem sla pri skoraj 3 letih. Nanj imam dobre spomine, ceprav sem pri 3 letih pobegnila in sla domov, kjer so me po nakljucju nasli sedeti pred vrati, ker sem bila premajhna, da bi dosegla zvonec, pameti pa se ni bilo, da bi potrkala. Spomnim se, kako me je oce vsak dan peljal na otrosko igrisce in k prijateljem na drugem koncu naselja, da smo se skupaj igrali. Ko sem sla v solo, sva s prijateljico odvrgli torbo v grm in plesali pred enim blokom, potem pa sva sli direktno k njej domov in se igrali. Pozimi smo sankali in smucali, poleti sli na morju in za par tednov k eni ali drugi teti na Dolenjsko, kjer so nas obcasno vpregli v delo, pozimi med solskimi pocitnicami pa k teti ali stricu na Gorenjsko smucat.  Vmes smo se pred ali po soli ure in ure igrali ristanc, zemljo krast, kipe, s punckami, pripravili smo gledaliske igre. Eno leto je naselje pripravilo razna tekmovanja za vecje otroke, a so moji druscini povedali, da smo se premajhni, zato smo si sami zorganizirali tekmo  v hitrostnem kotalkanju.  Jaz sem zasedla 2. mesto. Takrat smo imeli dvoizmenski pouk in ker smo bili boomerji, smo imeli nizji razredi eno leto celo troizmenski pouk. In spomnim se skupnih nedeljskih sprehodov nase in tetine druzine do Save ali na Golovec, vcasih na Smarno Goro, kjer smo se soncili ali igrali badminton, enkrat pa preiskali pol Golovca, da bi nasli tetin porocni prstan, ki ji je padel s prsta, smonim se pocitnic v hribih. 90% mojega otrostva je bilo srecnega, preostali cas pa precej manj.

nic mi ni falilo, za tiste case smi bili po komunisticni ideologiji kulaki….lepo je blo zivet na kmetiji v izobilju….celo se ena dekla in hlapec sta zivela z nami kot druzinska clana…

vglavnem…en takih spominov je da nam je dekla vsako jutro pred solo skuhala belo kavo in zgance al pa kruh, madlo marmelado…zato mi vonj bele kave vedno zbudi spomin na otrostvo

A to je bilo kot Cvetje v jeseni ? ti si bil Janez in bila je še Meta ?

Da današnji otroci nimajo svobode, ki smo jo imeli titovi cicibani in pionirčki. Verjeli smo, da je lepo v naši domovini biti mlad, da nas bodo miličniki varovali, da so odrasli pripravljeni pomagati, če rabiš pomoč. Nič tega, ne pogovarjaj se s tujci, če nisi pazil nase in druge, so bila pač razbita kolena, tudi na kakšen žebelj smo stopili in kdaj potrebovali šivanje. Svoboda, osnovna šola dokaj mimogrede, kakšen stres neki. Rabutali sadje, pekli koruzo, igrali OF, brez gibati, brez smejati, skakali križ ali pa igra ali je kaj trden most. Lepo otroštvo, vsekakor in ogromno druženja pa tudi branja knjig.

niti ne…gospa je bla stara ene 75 let ko sem sel jz v 1 razred….ona je kot mlada zenska prisla sluzit k mojemu pradedu malo po.koncu prve svetovne vojne in je celi zivljenje ostala na kmetiji,tud po nacionalizaciji itd….tud umrla je pri nas in je pokopana v druzinskem grobu s tem da ker je bila izredno verna je hotela da se pokoplje brez obelezja…ni imena nic na spomeniku…

Lepo otroštvo – raznorazne igre pred blokom, pozimi smučanje na lokalnih smučiščih (na dveh, žal nobenega ni več) in drsanje na drsališču takoj za blokom – zimski meeting point za vso mladino. Poleti morje in mestno kopališče. Knjige, druženje in kak živ-žav po TV. Kasneje plesi v mladinskem in gasilskem domu… Ja, lepo otroštvo. Ne le z vrstniki, tudi s starši – smučanje, morje, hribi, izleti, pravljice, igre … No, po 15. letu pa le ven, ven, ven. Takrat so bili le vrstniki pomembni ;). A to ne spada več čisto v otroštvo.

ja, nekak tako kot v filmu-Sreča na vrvici-, ki je bil pred kratkim… Bratovševa ploščad pa to…

Top je bilo, kakšne naloge al pa učenje po koncu pouka. Ven, pozimi s sošolci na hrib pa štamfat in smučat, na enem travniku če je voda zamrznila smo drsali. Pa s sankami, kdo se bo dlje peljal, en je merkal pr cesti, če bo kak avto prišel, itak smo vedeli, kdaj gre keri domov iz službe, ni blo to nonstop gor in dol promet kot je zdaj. Poleti pa z otroki z naše in sosednje ulice gumitvist, zdravnike, zemljo krast, muhce pa med dvema ognjema. Imeli smo tud svoje bunkerje pa pri enih sosedih so imeli en gumijast čoln in smo se pol tam vsi igrali in v prazno embalažo od ceta naštimali vodo, da smo se špricali. Včas smo med ppčitnicami imeli celo šolo. Dve od takratnih učiteljic sta tud zdaj učiteljici. Ohh pa pol mal kasnej, smo v šolo pa na nedeljske izlete šli sami otroc s klapo lahko s kolesom. Pa to ne sam po par km od doma. Domov smo šli samo pojest, včas pa šele zvečer. Da smo šli v Lj, je bil cel dogodek, itak je bilo to sam kam h kakemu dohtarju, ko je blo že res kaj ornk narobe. Se spomnim, sem se prvič peljala z vlakom na en tak pregled v eno bolnico. Z mami.

No, moji so vsaj med počitnicami bili vsak popoldan in večer na igrišču, fuzbal pa košarka s svojo generacijo, niso bli sam zabubljeni v bajti.

Manj smo imeli kot imajo naši, manj smo bili pod nadzorom, pa manj piz… smo počeli oz.manj nevarnosti je na nas prežalo. Al pa smo mi kot starši toliko bolj previdni in imamo večje strahove.

Joj, kako pogrešam mladost. O ljubavih pa nism nč pisala. Je bil en od teh k smo smučal… naj ostane to moje.

moje otroštvo je bilo odlično…, vsak dan pestro, bom pa opisal en smešen primer, ki bi lahko bil tudi orng nevaren..

zboli sosedova mati…., jo odpeljejo v KC Lj., čez par dni pride nečak, gastarbajter na obisk z Opel manto iz München-a, pa sosedov ata prosi mojo mater, če greva lahko še midva na obisk v nedeljo k njegovi ženi, čeprav sta imela 8 otrok..  Logično, da sva šla, že zaradi tega, da sem se vozil v avtu, mi je bilo to, kot, da bi bil zdaj pilot .. Stari se ni upal sedeti kot sovoznik, je rekel, da mu ne zaupa, da preveč nori, tako, da sem sedel z njim na zadnjem sedežu. Njegov nečak nabija tistega opla, da je vse letelo mimo.. Stari kriči zadaj…, pooočas, deej pooočas.., đabe.., to je rekel 3x, nečak ne jebe pet posto, samo po gasu… Stari je imel berglo…, jo zagrabi in ga vžge z njo po desni rami med vožnjo, itak, da smo skoraj od njegovega presenečenja iz ceste zletel pri veliki hitrosti, bilo je kričanja in kreganja vse do KC ..

pol pa štos, vsi prvič v dvigalu, pa lift odpelje dol prvo, ker je dol nekdo prvi pritisnil v kleti… odprejo se vrata in prvo kar si videl, si videl krsto, pač slučajno, adijo pamet, stari je mislil, da je njegova žena šla v večna lovišča.., od šoka se je zmedel, ko je to videl, noroo in kričal na nečaka, kam ga je pripeljal…… So imeli pa edini televizijo v hiši in smo tv gledali stisnjeni kot sardela v konzervi v tisti njihovi kuhinji..

v glavnem noro in nepozabno…, je treba lepe spomine ohranit so zadnjega diha..

Imela sem lepo otroštvo, čeprav je bilo vse zelo skromno. Že od malega smo začeli delati, saj smo imeli doma majhno kmetijo. Ampak meni je bilo lepo. Edino, kar mi je manjkalo, je bila družba.

Imam, ja. Kupe tega, podobno kot pišete nekateri drugi, le da ni bila kmetija.

Js se pa rada spomnem čudovitih belih zim, ko je zametalo, da je še elektrika mrgnala, da v šolo ni blo treba it in da smo lh cele pop delali igluje. Poleti pa skoz za vodo, bogato z ribami in čisto.. pa to ni tk dougo nazaj..

Nova skladba Gregorja Ravnika na to temo V naši ulici…. še veter kdaj zaspi, ker več nikogar ni, da ga ulovi… Čudovita interpetacija, krasen glas ?

V naši ulici
https://youtube.com/watch?v=kF1BS2ehWiM&pp=ygUbdiBuYcWhaSB1bGljaSBncmVnb3IgcmF2bmlr

@CF,,, js se tudi rad spomnim, še raje pa podoživim te zadeve; zato pa uživam te bele zime, samo bolj redko doma… pa vode tudi. Samo rib je malo manj.

ko se še nisem žgala sem samo drkala in fafala

vsak dan vsaj enega

Ja. Ko sem bil mulc je bilo sončno vsak dan.

V bistvu kar lepe spomine na otroštvo in tiste čase. Le Joža se mi je že tedaj malo zameril. Prvič, ko so nas kot pionirčke vse okranclane z ruticami in čepicami ter oborožene z zastavicami v rokah postavili ob cesti, češ Maršal se bo peljal mimo. Vsake toliko časa… prihaja… maši Mujice maši. Čez čas lažni alarm, lahko nehate mahati. In tako ponovi vajo par krat… dokler niso dokončno odpovedali. Je Joža šel po drugi poti. ?

Drugič pa, ko so postavljali njegov spomenik v Velenju. Približno ista scena kot ob mimohodu… mahaj in glej kako žerjav postavlja Jožeka na podstavek. Jebemti, a mojster tisto počasi dviguje in namešča, kot da postavlja dinamit. ?

.https://www.youtube.com/watch?v=S5TkbpMaeAA&list=RDS5TkbpMaeAA&start_radio=1