Ima kdo izkusnje z dr. Dušanom Žagarjem
Poglej, ti pišem, bivša depresivnica in ti povem takole, potem, ko sem od 18. do 40. leta prepotovala celo Ljubljano in spoznala (vstavi poljubno številko) psihiatrov, psihologov, terapevtov, socio. nevemakjšenvse…
Psihiatri predvsem pišejo zdravila. Zelo, zelo redki so tisti, ki si bodo vzeli nekaj več časa in te mogoče malo poslušali, ampak to bo tebi pomagalo samo za pol ure ali pa max en dan in to je to, pol pa zdravila…
Psihologi te poslušajo in sočutno kimajo in vmes kakšno pametno povejo in to tebi pomaga en, dva tri dni, mogoče tudi kaj več, ampak čez en mesec si spet v riti, kot si bila…
Tisti, ki resnično lahko pomagajo pri depresiji, če niso potrebna zdravila, so edino psihoterapevti, ker skupaj z njimi spreminjaš svoje vzorce, ki te silijo in potiskajo v določeno vedenje… in v končni fazi je to lahko odločilno, da se kdaj v prihodnosti znebiš vsaj zdravil in normalno živiš brez njih in brez depresije.
Torej je (vsaj po mojem mnenju in velikih izkušnjah) čisto vseeno, ali je psihiater dober ali zanič, vsak ti bo predpisal tablete, te pa lahko potem menjavaš po mili volji, katere ti pač bolj ustrezajo, tistih se potem držiš…
Osebno ga poznam, je zelo dober človek, tudi sama sem bila pri njem enkrat zaradi depresije. Takoj mi je predpisal ene tri vrste tablet, za spanje, umirjanje itd., ki jih nisem jemala. Šla sem na njegov tečaj avtogenega treninga, ki ga je lepo vodil.
Potem sem se vzela v roke, ker mi je postalo jasno, da pri situacijski depresiji, kar jo ima večina depresivnih bolnikov, pomaga samo lastna aktivnost in na začetkuše človek, ki ti pomaga, pokaže najbolj ustrezne načine življenja. Sama sem si zadala nove cilje in tedenski plan, kako jih bom uresničila. Ko sem bila čisto na dnu, tudi dnevni plan. Naučila sem se sebe pohvaliti. Poslušala sem glasbo, ki me je spravljala v dobro voljo, kadar sem bila OK. Počela sem stvari, ki so me vedno razveseljevale. Je pa res težko doživljati, ko greš na sprehod v sončnem vremenu in vidiš samo sive odtenke – to tisti, ki tega niso doživljali, ne poznajo. Pa ogromno sem prebirala najprej pozitivne knjige, potem pa kup knjig, kako si lahko pri depresiji pomagamo. Kasneje se je name začelo obračati vedno več ljudi, če jim lahko pomagam in nekaj časa smo bili krasna skupina, ki smo bili povezan v dobrem in slabem, kar nekaj let smo se srečevali. Naučili smo se drugače doživljati sebe in svoje življenje. Sedaj smo vsi poročeni, lahko rečem srečno poročeni, edino ena se je odločila, da ostane sama. Vsi lahko rečem, da smo depresivno stanje premagali in smo postali res dobri prijatelji, ki se večkrat slišimo.
Če želiš, se lahko tudi meni oglasiš, ker imam, kot vidiš osebno izkušnjo in potem 15 let izkušenj pomoči depresivnim ljudem. Sem pa sama bila od treh let žrtev hudih psihičnih, fizičnih in spolnih zlorab, ki so trajale do 12 leta, bila sem tudi zelo samomorilna kot najstnica. No, potem mi je postalo jasno, daje to življenje edino, ki ga imam in to mi je Dušan lepo povedal. Da moram najti stvari, ki me osrečujejo, najti smisel svojega življenja. Zdravila pa ti tudi slučajno depresije ne ozdravijo. Sama sem začela študirati, kaj vse zvišuje raven serotonina, katera hrana, kakšno gibanje in to je tisto, kar mi je doživljenjsko pomagalo, da sem po 25 letih lahko rečem, da premagala depresijo.
Zdravo, mi lahko kdo kaj več pove o gospodu Dušanu? Morda kdo ve, ali je specializiran tudi za obsesivno kompluzivno motnjo? Namreč že eno leto se borim proti omenjeni motnji, kar me teži je to, da sem zamenjala že 3 antidepresive in vsi brez uspeha. Sedaj sem na prozacu že od februarja, zraven še seraquel in eglonil, kaj nej rečem počutim se ko zombi, totalno apatična, lahko se zagledam v eno točko in v njo strmim celi dan, totalno zaspana in zamorjena..Čutim, da tablete niso zame, oz do sedaj so mi naredile najboljš vendar še vedno nisem funkcionalna, ko sem šla na izpit sem 10 minut strmela v njega in si nisem mogla pomagat 🙁 kaj bo šele na ustnem, moja psihiatrinja sicer pravi, da ne smeva sedaj menjati prozaca in da naj z vsiljivimi misli probam živeti, ja sej probam samo vseeno bit nefunkcionalen, prestrašen ni bit fajn. Če ima kdo kakršnekoli podobne izkušnje z omenjenimi zdravili naj mi sporoči..Jaz se zavedam, da je treba delat na sebi, tudi hodim na psihoterapijo veliko sem že rešila, toda vseeno ni funkcionalnosti, počutim se kot da me ni tu, totalna odtujenost, ustni koti čisto dol..
Pozdravljeni,
ali je mogoce po 13 letih od objave se dobiti kontakt z vami? Moja hci se vrti v krogu, teka od enega terapevta do drugega, isce pomoc zaradi izgorelosti, depresije, kronicne utrujenosti… in trenutno je nespecnost verjetno najhujsi problem (menjava tudi tablete, ceprav je nacelno zelo proti kemiji, je zacela jemati, a “primejo” le za nekaj ur). Za nasvete glede ustrezne hrane (poleg vsega je se veganka) in gibanja bi vam bila zelo hvalezna.
Prijazen pozdrav, Ljuba
Forum je zaprt za komentiranje.