hiperaktivni otroci na kavi
Te želje se z leti sproducirajo zaradi vedno večjega občutka in odgovornosti za samo zdravje. Še posebej, če nas začne kaj zajebavati, začnemo razmišljati kako dobro bi bilo jesti kaj bolj zdravega. 🙂
Saj ne jemo vse vrste zelenjave. Čeprav otroku sladkarije pogojujem s tem, da poje kosilo, nisem dosegel nasprotnega, ampak to, da mu zelenjava postane všeč, saj se na njo navadi.
Da je zelenjava zdrava, sladkarije pa ne, niso moja prepričanja, ampak so to dejstva, ki so znanstveno dokazana.
Matjažko, to govoriš iz izkušenj, al na pamet – kar tako ??
Jaz ogromno jedi ne maram in me ne more nihče prisiliti, da bi jih jedla. Zakaj bi torej silila otroke jesti hrane, ki je ne marajo? Vključno s solato.[/quote]
Zato, ker otrok ne ve kaj je zdravo in kaj ne. Otroku je pomemben le okus in bi po cel dan jedel samo fast food in sladkarije.
Skoraj vsak dan imamo kakšno zelenjavo in otrokom razložim, da je zdravo jesti zelenjavo in jo morajo pojesti. Dokler ne poje kosila, tako dolgo ni nič drugega in ne sladkarij.
Margot, omenjaš, da otroku popuščaš iz ljubezni, vendar to nima veze z ljubeznijo, ampak se gre za to, da v otroka le preslikavaš svoja prepričanja in želje. Tebi je prioriteta to, da lahko izraziš svoje želje. Otrok je tu le tisti subjekt na katerem to prakticiraš.[/quote]
Seveda, otrok bi delal in jedel samo tisto, kar mu ugaja.
Problem narcisističnih staršev (ki so “prijatelji” otrokom in ne starši v dejanskem pomenu) je lahko še veliko večji, s škodljivimi razsežnosti, ker s popuščanjem mislijo ,da si pridobivajo otrokovo naklonjenost, da jih bo potem imel bolj rad, zato se redko poslužujejo zapovedi in prepovedi, ki jih otrok v socializaciji še kako rabi, sicer bo kasneje najverjetneje “barabin”.
Dej matjazko ze dojemi, da to da nekateri starsi otroku puscajo vajeti, ne pomeni nujno samo ene in edine resnice: da si kupujejo njegovo ljubezen. Vsaj pri Margot_ nimam tega obcutka, da bi to pocela iz tega razloga. Pac ima tako filozofijo da otroku dopusca da pri nekaterih stvareh razvija lastno voljo.
Zame je razlika ali lastno voljo razvija v okviru dovoljenega ali pa na takšen način, da od mene izsili popuščanje.
Na primer, otrok se lahko odloči ali bo kosilo pojedel zdaj ali pa bo pozneje, ko bo lačen. Pojesti pa je treba, ker se hrana ne meče stran.
V primeru popuščanja pa se gre za kupovanje ljubezni, saj je v staršu strah, da se bo otroku zameril, če mu ne bo dopustil tistega, kar si želi.
Robi, pa si kdaj pomislil, da če se otrok lahko sproščeno odloča o tem, kaj bi raje jedel, da potem ni potrebe po izsiljevanju?
Poglej, nafto na črpalki prodajajo. Ti jo kupiš, če želiš. Nihče te ne sili. Primer “vode” pa je prav slikovit primer tistega, kar ti želim povedati – kako se počuti nekdo, ki je v “družini” postavljen “pred zid” in nima možnost izbire. Prepričana sem, da se dotični ne bo revanširal s kakšnim delom v vsesplošno družbeno korist, ampak se bo ta jeza, gnev zaradi te nemoči pokazala kje drugje.
Jaz večkrat popustim svojemu otroku. Priznam. In zbarantam za kaj drugega, pomembnejšega.
Očetje niste nič bolj dosledni, samo (običajno) manj časa preživite z otrokom in potem hočete na hitro vzpostaviti nekakšen red, disciplino, s skrajno neprimernimi, skoraj srednjeveškimi metodami.
Ni mu treba pojesti do konca? Kje pa je “konec” kosila? Kako to, da ti točno veš kje je konec kosila?
Brez zamere, to s sladoledom ni izbira. To je izsiljevanje.
Ah, kje pa! Nazadnje se nama je zataknilo pri višini škarpe. Ugotovila sva, da imava glede tega popolnoma različni viziji. Ampak dogovorila sva se, da jaz določim višino škarpe, zato se pa ne bom vtikala pri notranjih vratih. Kompromisi, Robi. Če jih vsakodnevno ne bi sprejemala, bi bila že zdavnaj narazen.
Poglej, nafto na črpalki prodajajo. Ti jo kupiš, če želiš. Nihče te ne sili. Primer “vode” pa je prav slikovit primer tistega, kar ti želim povedati – kako se počuti nekdo, ki je v “družini” postavljen “pred zid” in nima možnost izbire. Prepričana sem, da se dotični ne bo revanširal s kakšnim delom v vsesplošno družbeno korist, ampak se bo ta jeza, gnev zaradi te nemoči pokazala kje drugje.[/quote]
In revanširal se bo takšen, ki se v takšni situaciji počuti zafrustriran, ker ni po njegovem.
In to velja za takšne razvajene osebe, ne pa za tiste, ki se zavedajo, da ne more biti vedno tako, kot bi sami radi.
Kakor kdo….:)
Kaj pa so srednjeveške metode ?
Tisti primer s hrano je le eden izmed primerov. Isto velja za primer, če otrok želi risanko in ima razmetano sobo. Najprej mora pospraviti sobo, šele potem dobi risanko. In otrok lahko uveljavlja svojo voljo in odloča o tem kdaj bo pospravil sobo in kdaj bo gledal risanko.
Pri večjih otrocih, ki imajo svoje zadolžitve, pa so dogovori takšni, da v primeru, če se mu ne da pospraviti sobe ali pomesti po tleh, mora iz svoje žepnine dati 5 evrov tistemu, ki bo to naredil namesto njega. In otrok ima spet izbiro kaj bo izbral in kako bo uveljavljal svojo voljo.
Ampak stvar mora biti narejena. Tako ali drugače.
Ne more biti vedno tisto, kar bi on raje jedel. 🙂
Saj nisem njegov služabnik, ampak starš.[/quote]
A je kdo omenil “vedno”? Hočeš, da tvoj otrok je dovolj sadja in zelenjave? Zapakiraj v nekaj okusnega, kot npr. sadno-zelenjavni smuti. Pa ne govorim o tem kot nadomestku za kosilo, ampak kot drugo kombinacijo, zaradi katere mu pri kosilu lahko mirno dovoliš, da za kosilo poje samo meso in krompir (ali kakšno drugo prilogo), ne pa, da trdobučno vztrajaš, naj zaboga poje tisto zelenjavo na krožniku.
Ne more biti vedno tisto, kar bi on raje jedel. 🙂
Saj nisem njegov služabnik, ampak starš.[/quote]
A je kdo omenil “vedno”? Hočeš, da tvoj otrok je dovolj sadja in zelenjave? Zapakiraj v nekaj okusnega, kot npr. sadno-zelenjavni smuti. Pa ne govorim o tem kot nadomestku za kosilo, ampak kot drugo kombinacijo, zaradi katere mu pri kosilu lahko mirno dovoliš, da za kosilo poje samo meso in krompir (ali kakšno drugo prilogo), ne pa, da trdobučno vztrajaš, naj zaboga poje tisto zelenjavo na krožniku.[/quote]
Ni mu treba pojesti zelenjave. A potem tudi sladoleda ne bo.
Jaz pač vztrajam. 🙂 Če ti ne, pa pač ne. To je tvoja stvar.
Če ne more pojesti, ga seveda ne bom silil. Mogoče bo čez eno uro lačen in bo seveda najprej dobil svoje kosilo, šele potem pa kaj drugega ali pa sladoled.
Ni pa šans, da bi povedal, da noče solate, bi pa raje kruh s pašteto. 🙂
Ne razumem, zakaj je sladoled izsiljevanje ?[/quote]
Če ne plačaš odkupnine, ne dobiš nazaj svoje žene.
Če ne poješ kosila, ne dobiš sladoleda.
Podobnost je najbrž zgolj naključna.
Jaz sem danes prav opazovala svojo najmlajšo hči. Nekako ji ni šlo v usta, da bi kosilo pojedla do konca. Vsi ostali smo, ona pa ni lačna, jezik jo boli, pa ne more jesti, zob se ji maja (ker ji drugi spodrašča), v očeh že kakšna solzica, ustnica zatrepeče, oči pa na široko odprejo in me gledajo…
Seveda, če ne more pojesti, pač ne bo (zdaj) pojedla. No, prinese njena starejša sestrica za posladek kos peciva, ga tamala vidi, en-dva-tri vzame spet krožnik v roke, vse je pojedla, ni je več ne zob motil, ne jezik bolel, pa začuda tudi sita več ni bila tako zelo. In seveda je potem tudi ona dobila kos peciva (in tudi pecivo je šlo v rito).
Jaz pravim tako, če si lačen, si lačen tudi za kosilo. Če nisi lačen, ti ni potrebno pojesti kosila, vendar potem nisi lačen tudi za posladek ne.
Isto je z večerjami. Ko gremo spat, tamali, ki nikakor še ne bi rad šel v posteljo, kar naenkrat postane zelo lačen ali/in zelo žejen. Če je žejen, dobi kozarec vode, če je lačen, kos kruha. Tako točno vidim, kdaj je v resnici lačen oz. žejen. Tako vem, da se ne bo prenajedal tik pred spanjem oz. se nalival s kakšnimi sokovi ali kaj podobnega. Spije pač toliko, da ni žejen, če sploh kaj spije.
Ne vem no, meni se to ne zdi tako zgrešeno…
sedi familija (ata, mama, 3 oroc) pri kosilu.
Pa reče nastarejši: da ne bo več, ker ima zadosti
pa mama pogleda ata izpod čela pa reče: “bo oči pojedel”
nato še srednji pripelje, da ne bo več jedel
pa mama pogleda ata in skozi zobe reče: “bo oči pojedel”
…
čez časse pa oglasi najmlajše: “ane, mmami, če mi nebi imeli očija, bi pa lahko dva prašiča redili” ☺
Če ne more pojesti, ga seveda ne bom silil. Mogoče bo čez eno uro lačen in bo seveda najprej dobil svoje kosilo, šele potem pa kaj drugega ali pa sladoled.
Ni pa šans, da bi povedal, da noče solate, bi pa raje kruh s pašteto. 🙂
Ne razumem, zakaj je sladoled izsiljevanje ?[/quote]
Če ne plačaš odkupnine, ne dobiš nazaj svoje žene.
Če ne poješ kosila, ne dobiš sladoleda.
Podobnost je najbrž zgolj naključna.[/quote]
Sladoled je le nagrada. Če se potrudiš in prideš prvi na cilj, dobiš medaljo..Če se ti ne da, si pač brez nagrade. 🙂
Očetje pogojujemo svojo ljubezen, želimo po “srednjeveških metodah” uveljaviti red – zadeva je zelo preprosta naredi to in to in in te bo oče imel rad, če ne…. na srednjeveško natezalnico, takoj! 😉
Tu ni nobenega dvoma, ni pogajanj in ko otrok to ve se počuti varnega znotraj postavljenih mej.
Mamice pa se “demokratično” dogovarjate, ker vaša ljubezen do otroka je brezpogojna, karkoli otrok naredi še vedno ga imate rade, četudi vidite, da vas izsiljuje z “lačen in žejen” se ve še kar polne ljubezni, pogajate z njim.
Kar navdaja otroke z dvomom in včasih je to breme precej težko za malo bitje, ko koleba kako se odločiti.
Ker si nismo enaki je prav tako, da mama vzgaja drugače kot oče, a paziti je treba, da je obojega ravno prav ne pa da drug drugemu rušita avtoriteto 😉
Vse tukaj pišoče ste proti razvajenim moškim (in ženskam), ko pa gre za vaše otroke se pa kriteriji razvajenosti malo prilagodijo 😉 (blago rečeno) oz to že ne more bit slabo za njegov razvoj, za njegovo razmišljanje, če se otrok lahko v nedogled sam odloča o čemurkoli…… :/
Forum je zaprt za komentiranje.