hiperaktivni otroci na kavi

Ali velja isto za ženski spol, če je npr bila mama prepogosta odsotna? Kaj pa če ni imela sester ali žensk, ki bi jo vzgajale in je bila precej prepuščena moški družbi/vzgoji? Kam pa to vodi?[/quote]Ne vem.[/quote]

Takšnega odgovora nisem pričakovala, ne vem….morebiti pa preveč sprašujem :/

….ker sebe v okolju dojema kot večvrednega in hoče imet neglede na vse. Sčasom vendarle spozna, da ni samo “jaz” oz do neke mere mu ta “jaz” še vedno prigovarja zato z odraščanjem izmišlja načine s katerimi vrti svet okoli sebe. Hoče pozornost za vsako ceno, kar je nerealno in prej ko se ta “moteči jaz” odpravi lažje mu je kasneje v življenju, kasneje ko se začne s tem procesom, več dela imajo starši in bolj boleče je za otroka.[/quote]

To ni res. To enostavno ne more biti res.

Jaz to vidim kot da si želi možnost. Da sam poskusi, da nam bo enakovreden. Vsaj v malenkostih, kot je prinesti kaj iz hladilnika.

Zgled je zgolj pika na i tistega kar mi od njega zahtevamo in je nimaš kam postavit, če kot starš nisi zanj toliko pomembna, da bi te bilo treba upoštevat.

Kaj mu sporočaš s tem, ko zahtevaš, da otrok nekje (v lokalu) mirno sedi? Da MORA spoštovat postavljeno mejo, pika! MORA!
Če tega ne dosežeš si ti ničvredna mati/oče v njegovih očeh, ker te itak ne rabi spoštovat, te izigra, je njegov “jaz,jaz,jaz…” močnejši od tvoje postavljene meje.
In prav je, da mali razmišlja o tem, ko mirno sedi za mizo, ker drugače o tem, da imaš tudi ti potrebe, ki jih mora on izpolnit, ne bo razmišljal NIKOLI!
To je tisti zgled, ki mu ga rabiš privzgojit, vse ostalo (ljubezen…itd) bo zgolj logična posledica tega spoštovanja 😉
[/quote]

Spoštovanje še ni isto kot upoštevanje. Ni nujno, da te nekdo upošteva zato, ker te spoštuje, lahko te upošteva enostavno zato, ker se te boji. Človeka, za katerega ne čutiš, da dela dobro, ne moreš spoštovat. In samo zaradi spoštovanja še ne pride ljubezen. Torej, če boš ti otroka samo nekaj zahteval, zato ker si TI tako rekel, ne bo pa otrok videl razloga, smisel zahteve, ne bo nobenega spoštovanja. In ne ljubezni.

Ne, Robi, to ti misliš. Da si kot starš luzer, če si popustljiv. Ali kot oseba, saj je vseeno.

Ali nisi nikoli popustil enostavno zato, ker si nekoga imel rad. Ker si mu želel s tem sporočiti, da ti je mar za njegovo počutje. Da mu narediš veselje.

Otroci rabijo meje, rabijo doslednost. Rabijo pa tudi občutek ljubezni. V kaj bo pa takšen otrok zrastel, če ne bo imel občutka ljubezni s strani svojih staršev?

it, ali lahko samo vprašam, koliko popustljiva mama si? si potem s popustljivostjo kupuješ otrokovo ljubezen?

Ni, da se te otroci bojijo, če imaš postavljene meje in zahtevaš določen red. Sem vedno mislila, da v večštevilnih družinah mora biti to še mnogo bolj zasidrano, kot pri nas. ker ne vem, drugače ti slej ko prej otroci zrastejo čez glavo oziroma so zame razvajeni.

.

To je resnica.

No, u glavnem …

Zanima me še, ali sodobna mama kdaj užge otroka po riti al se to (še vedno oz. vedno bolj) šteje za nedopustni greh?

Kaj pa vzgojiteljice? (omg, sem na tankem ledu)

Meni je pa ostalo enkrat v spominu, ko sem brala nekega pediatra, ki je razlagal, da si starši večkrat vzgojo predstavljamo kot da kliknemo na gumb in otrok se mora odzvati.

Otroci so nepredvidljivi. Moj je zelo umirjen, ga lahko peljem na vse sestanke in srečanja (pa čeprav tega raje ne počnem), če je potrebno se zamoti sam.

In vendar 1x na 50x je popolnoma nemogoč. Zakaj, pojma nimam. Kot da bi imela drugega otroka pred sabo. Pa to ni nujno na sestanku. Lahko je v trgovini, na sprehodu, včasih celo doma dela samo neumnosti, škodo in stvari, za katere ve, da jih ne sme.

Hočem povedati, da tudi otrok, ki se zdi popolnoma nevzgojen in hiperaktiven, lahko ima zgolj “slab dan”.

Vzgojiteljica se nima kaj dotikat otrok. Doma pa naj poje šiba:)))).

danes sem enemu malemu kričaču (14 mes.) čist mirno in tišje kot sicer rekla naj neha kričat ker bo takoj dobil mleko. Mali je dejansko utihnil in me gledal z velikimi okami. Ok, saj je tišina trajala kakih 10 sekund, dokler ni dobil mleka, ampak me je vseeno presenetil. Torej, kaj lahko naredimo z mirnim, odločnim glasom? Čudeže :)))

Pa kaj ti delaš z otroci?:)))
Mogoče je bil samo pokakan:). Pri odraslih zaleže, če govoriš z nižjim tonom kot tisti, ki se zdira:). Pri otrocih je ponavadi v ozadju kakšen konkreten razlog.

Krivokljun, se boš preveč navezala otroke, da še ne boš kakšnega potem zares dobila. 😀

Pa kaj ti delaš z otroci?:)))
Mogoče je bil samo pokakan:). Pri odraslih zaleže, če govoriš z nižjim tonom kot tisti, ki se zdira:). Pri otrocih je ponavadi v ozadju kakšen konkreten razlog.[/quote]

Razvajam jih :)) Verjemi, tale sinko je čakal samo mleko. Ko ga je dobil, je kričanje v sek prenehalo. Kot vsak dan pač. 😉 Itak ga ni lepšega občutka, ko te opazuje, se ti pači, nasmehne, objema, poslini (okej to malo manj 😀 )… tisti mirni skoraj neslišni trenutki, ko se čas kar ustavi. Mame bodo razumele <3

Za to sicer nevem kar je napisal On_, vem pa, da lahko do tega pride, če otroka vzgajata 2 ženski.[/quote]

Ti hočeš, da umrem?:) Ne odobravam tega. Naj vsak živi kot mu paše, samo otroke naj pustijo pri miru. Zdaj me boš ubil, ker ti si pristaš, da dva moška vzgajata otroke, a ne. To so tvoje izkušnje. No, zadrži zase, me ne zanima:)).[/quote]
Morda pa se pripravlja na očetovstvo???

Ma, nisem tako popustljiva. Ali pa tudi, kakor vzameš. Če že popustim, ne popustim v stilu da je po otrokovo (vsaj vedno ne), popustim pa (včasih) v tej smeri, da ni niti čist po moje in niti čist po otrokovo.

To znam popustit, če ni “moža” zraven, če pa je, potem pa velikokrat ne, ker me vpraša: Kaj si rekla… ali pa nekaj v stilu: No, kaj se znaš ti česa držat, kar si rekla…

Če popuščam, ne popuščam zaradi neke preračunljivosti, da bi si “kupila” njihovo ljubezen, če popustim, popustim enostavno zaradi tega, ker mi ni vseeno, kako se počutijo. Ker si želim, da bi bili srečni otroci. In nenazadnje tudi zato, ker razumem, da si nečesa želijo, in kako je, če si nekaj želiš, pa tega ne dobiš. Torej si znam priklicat občutke razočaranja, žalosti. Če ne popustim, vedno povem, zakaj ne popustim. Ne tako, kot piše On_, da otroci ne rabijo vedet zakaj česa ne smejo, jaz povem, da mi je žal, da česa ne morejo dobiti, in zakaj ne morejo dobiti.

Ampak lepo prosim, ko pa popustim, gre za popuščanje, ko me napr. vprašajo, če bi lahko en sladoled pred kosilom dobili, pa rečem ne, po kosilu, ampak ker so tako “lačni” jim potem napr. ponudim sadje, da pojejo, napr.. Ali pa popustim pa rečem, če ga zdaj poješ, ga po kosilu ne bo (in potem ga načeloma res ni po kosilu). Tovrstna popuščanja.

Mislim, da tudi sodobne mamice kakšno trmo vžgejo po riti. Ampak pazi, to je že na meji nasilnega dejanja. Kazensko preganjano. Vem, da se je nekaj govorilo, da naj bi se spremenil zakon tako, da bo že en udarec pravzaprav kaznivo dejanje.
Pa tudi nič dobrega ne sporočaš otroku, če ga udariš. Zgled, pa to… način, kako se rešujejo težave (z udarci)…

Mislim, da tudi sodobne mamice kakšno trmo vžgejo po riti. Ampak pazi, to je že na meji nasilnega dejanja. Kazensko preganjano. Vem, da se je nekaj govorilo, da naj bi se spremenil zakon tako, da bo že en udarec pravzaprav kaznivo dejanje.
Pa tudi nič dobrega ne sporočaš otroku, če ga udariš. Zgled, pa to… način, kako se rešujejo težave (z udarci)…[/quote] Tudi če ga ne udariš si nasilna, če želiš vzgajat, ker nenasilna vzgoja ne obstaja, je mit oz je za otroka škodljiva, ker ga ne pripravi na realno življenje in naredi iz normalno zdravega otroka (čustvenega) invalida. Zato ne govorit o nasilju kot o apriori nečem slabem.
Nasilna moraš biti, da prisiliš otroka, da razmišlja na način, ki je družbeno sprejemljiv. Silit ga moraš v nekaj kar sam od sebe ne bi nikoli počel. Preusmerjat mu moraš njegove misli od otroškega “jaz,jaz,jaz..” do tega, da se zave, da imajo tudi drugi tvoje potrebe. To pa praviloma ne gre zlepa.
In ne mešat tu zraven nekega “garbanja” za brezveze s tem, da se otroku tudi z eno čez rit pokaže, da njegovo vedenje, početje ni sprejemljivo. Tale čez rit naj bi bila sprejemljiva takrat, ko nič drugega več ne zaleže in ko bi se otrok lahko poškodoval, sebe ali druge. Nap teka čez cesto, se želi dotaknit vroče peči, bi koga udaril/poškodoval ali pa na noben drug način ne osvoji želene lekcije.
Zakaj “ena čez rit”, zakaj mu raje ne bi lepo povedali, kot to omenja it ?
Iz preprostega razloga, ker otrok preprosto ne razume pomena besed četudi jih uporablja. Ne razume kaj pomeni “boš umrl, če te povozi avto, boš invalid, se boš opekel na vroči peči…” itd. Kaj on ve kaj to pomeni “biti invalid ali opečen”, če nima še nobene take izkušnje? Zato enostavno še naprej teka čez cesto, sega po vročem predmetu….preprosto zato, ker so mu je to početje zanimivo, če pa zaradi tega dobi eno po riti pa tehta med tem, da bi počel “nekaj zanimivega” in tem, da bo spet dobil čez rit. In otrok se odloči za “ugodnejšo” varianto, oz odloči se prav, čeprav v bistvu tega še ne razume.
….ker sebe v okolju dojema kot večvrednega in hoče imet neglede na vse. Sčasom vendarle spozna, da ni samo “jaz” oz do neke mere mu ta “jaz” še vedno prigovarja zato z odraščanjem izmišlja načine s katerimi vrti svet okoli sebe. Hoče pozornost za vsako ceno, kar je nerealno in prej ko se ta “moteči jaz” odpravi lažje mu je kasneje v življenju, kasneje ko se začne s tem procesom, več dela imajo starši in bolj boleče je za otroka.
[/quote]To ni res. To enostavno ne more biti res.

Jaz to vidim kot da si želi možnost. Da sam poskusi, da nam bo enakovreden. Vsaj v malenkostih, kot je prinesti kaj iz hladilnika.[/quote] Se ti zdi, da ti vidiš realno sliko ali si malo zaslepljena s sanjarjenjem o tvojem “velikem fantu”, ki je nate tako zelo čustveno navezan in ti nanj? 😉

Zakaj pa ta tvoj “veliki fant” ne želi bit enakovreden temu da nap. kaka v wc?
Aja tega mu še nisi pokazala kako ti to počneš…..cccccc
Ali pa zakaj te ne posnema, ko je treba obut copate, zložit obleko, ki jo zvečer sleče…itd itd?
Zakaj takrat noče bit “velik fant”? ([sub]ker mu ne daje občutka večvrednosti[/sub] 😉

Hoče pa bit velik fant, ko se dogaja nekaj takega s čimer bi bil v središču pozornosti in takrat naredi vse, joka, cvili, tuli, ruli, brca…. kot tisti dojenček v Krivolkunkinem naročju 😉 samo da dobi želeno. Ko se odpira hladilnik, ko pride pijača na mizo in on hoče prvi pit, ko se deli sladoled, ko se počnejo stvari za katere je treba nekaj potrpljenja, ki ga pa on seveda še nima, ker nima pogojev da bi ga razvil, če mu mamica zaradi lastnega čustvenega ugodja tega ni sposobna ustvarit 😉
Kar si lepo opisal tu: Za vsa ta popuščanja (in tudi druga 😉 NI realne osnove, je ni! ker otrok bi čisto lepo preživel “lačen” do kosila, brez vsega. Je pa tu mamino čustveno ugodje in mami je čustveno bolj ugodno povozit lastne postavljene meje kot pa gledat “velike žalostne očke LAČNIH otrok”…… 😉

It, mehka si. Preprosto :))

Jaz si udarec cez rit predstavljam kot preusmeritev misli oz.prekinitev neustreznega vedenja.ki kar traja in traja. V smislu da ni misljeni kot povzrocitev bolecine, anpak knof na off. Kot dela Cezar Milan svojim psom (zasika, kratko cukne ali se psa dotakne-da ga resetira). In zame udarci cez rit niso nasilni, pa karkoli “stroka” rece. Zaradi par udarcev v celotnem odrascanju se nihce ni imel travm.

Rešitev je zelo enostavna. Izbereš lokal ali gostilno (če greš jest), kjer je zraven igralnica.

In se takrat normalno obnaša? :))

Udarci so nasilje in so izkaz premoči močnejših nad šibkejšim (Cezarju uidejo tudi finte, ki niso ravno za na TV, a itak vzgoja otrok in psa ni primerljiva). Knof na off bi bil tudi plosk ali povzdignjen glas, če se vzgojitelj ne dere non stop.

Vedno znova:

http://med.over.net/forum5/read.php?27,4757348,4759055#msg-4759055

Če tako mislim, potem mislim z razlogom. 🙂
Ne zdaj mešat odnosa do odrasle osebe in s tem prilagajanja nekim interesom in vzgoje otroka. Odrasli osebi ne postavljamo mej in ga ne vzgajamo, ker itak nima smisla. 🙂

Meje postavimo zato, da se jih spoštuje. In postavimo jih z določenim razlogom. Isto velja za zakone. In dobro vidimo kakšne so posledice, če narod razmišlja v smislu, da so zakoni zato, da se jih krši. Zaradi takšnih nespoštljivih osebkov, potem trpi še ostala družba. In to ni nobena ljubezen, ampak sebičnost.

S popustljivostjo si kupujemo svoj lastni mir. V ozadju popuščanja ni ljubezen, ampak občutki pomilovanja. Saj popustimo zato, ker se nam otrok smili in menimo, da mu moramo ugoditi, da ne bo trpel. Zato s tem načinom na otroka prenesemo ta vzorec. Vzorec pomilovanja. S tem otroka učimo na kakšen način dobi pozornost in željeno stvar. In sicer tako, da verjame, da je ubogi. To postane njegova glavna karta pri pridobivanju pozornosti. Zaradi tega pridobljenega vzorca potem otrok sam sebi nehote znižuje prag sposobnosti. Začne verjeti, da je sposoben manj, kot pa v resnici je. Tako dobimo tipično obliko razvajenega otroka.

Seveda ob tem ne razmišljaš kaj s tem otrokom sporočaš. Sporočaš jim, da je oče tisti ta hud in grozen pri katerem se je treba držati pravil….Pri mami pa tega ni treba. In otroci res dobijo takšen vtis ter očeta ne marajo…A ker ti tega ne vidiš, verjameš, da ga ne marajo zato, ker ni popustljiv tako kot ti.
Prav tako v sam odnos vnašaš razdor in s tem otroci dobijo še manj občutka ljubezni. Kar je še en dokaz, da se pri popustljivosti ne gre za nobeno ljubezen, ampak za odsev lastne nemoči.

pse pa tečne pamže imejte pri sebi, ko ste v/na javnih placih.

ker jih imate za sebe – ne za mene. Inpozor: kaz si znam svoj mir zagotoviti sam … pa ne nežno in prijazno ampak efikasno ☺

Udarci so nasilje in so izkaz premoči močnejših nad šibkejšim (Cezarju uidejo tudi finte, ki niso ravno za na TV, a itak vzgoja otrok in psa ni primerljiva). Knof na off bi bil tudi plosk ali povzdignjen glas, če se vzgojitelj ne dere non stop.
[/quote]
To je res, vendar še vseeno mislim, da je na neki razumni stopnji potrebno pokazati, kdo ima prav. Otrok, ki besed ne razume, bolečino razume. Ali pa je bolje, da ga povozi avto, da se bolečine nauči na svoji izkušnji (če sploh preživi)?

Udarci so nasilje in so izkaz premoči močnejših nad šibkejšim (Cezarju uidejo tudi finte, ki niso ravno za na TV, a itak vzgoja otrok in psa ni primerljiva). Knof na off bi bil tudi plosk ali povzdignjen glas, če se vzgojitelj ne dere non stop.
[/quote]
To je res, vendar še vseeno mislim, da je na neki razumni stopnji potrebno pokazati, kdo ima prav. Otrok, ki besed ne razume, bolečino razume. Ali pa je bolje, da ga povozi avto, da se bolečine nauči na svoji izkušnji (če sploh preživi)?[/quote]

Res ne poznate otrok?

Ti razumejo pomen besed in marsikdo ni tepen samo takrat, ko se izpostavlja nevarnosti, da ga naprimer povozi avto.

Tako kratko je otroštvo in tako malo časa nam je dano, da smo skupaj…

Seveda razumejo, pa se še vedno zgodi, da je nekaterim staršem(!) čudno, da nekatere mamice ogromno govorijo svojim parmesečnim dojenčkom…
Hahaha, ravno pred nekaj dnevi sem bila v parku poleg dveh mamic, ena je imela cca. enoletno hčerko v vozičku, ki jo je spraševala, če so ji všeč listki na drevesu (mala je hipnotizirana strmela v drevo nad seboj), pa če ji je všeč barva teh listkov, pa kateri je ptič, ki sedi na veji itd… In jo je druga (s cca. petletnim sinom, ki je par metrov stran s palico brutalno tolkel malo po tleh, malo po grmovju) posmehljivo vprašala: “Pa vam kdaj odgovori?” In je prva najprej malo pobuljila, potem pa mirno odgovorila, da zaenkrat še ne, ampak da bo prišel dan, ko bo lahko… In druga je naprej brskala po telefonu, ne meneč se za početje svojega sina. Pa nisem mogla iz svoje kože, pa sem drugo mamo vprašala, če bo svojega sina kdaj naučila, da ni prav, da uničuje naravo. Pa mi ni nič odgovorila, samo do sina je stopila, ga zagrabila za roko, in sta šla… Pogled mame z dojenčkom je bil sila zgovoren…

it, med popustljivstjo in razvajenostjo ni velikega koraka, ker slej ko prej pripelje popustljivost do tja.

ja, je sklepanje kompromisov del vzgoje, samo zame ne al sladoled pred kosilom, če smo zmenjeni, da je po kosilu( sploh pri nas je to nagrada, da se poje so konca), temveč, če je možnost izbire al bo vaniljevega al čokoladnega na koncu kosila.

pa tudi za otroka ni dobro, če se oba starša ne držita določenih meja in je pri enemu dovoljeno več, sploh pa če je še enkrat dovoljeno, neslednjič pa ni. saj ga čisto zbegaš.

Drugače pa glede tepeža, včasih zna biti psihično izsiljevanje še mnogo hujše, kot ena po riti. Nikakor ne odobravam nobenega nasilja, sem ga jaz udi po riti, ko se mi je strgal iz rok na cesti, ko je pa vžigalico prižgal sem pa pustila, da ga je speklo, jih niti pogledal ni več.

Spet nisi mogla iz svoje kože, da ne bi šla težit ljudem, ki ti niso naredili nič slabega, ane ? Kot sem že večkrat napisal, groza od ženske si Senza. Stavim, da nimaš veliko prijateljev, jaz si definitivno ne bi želel bit v tvoji družbi.