hiperaktivni otroci na kavi
To je v bistvu to. Da sta bila DVA ! Drug drugemu družba, animacija…
Krivokljunka, naslednjič še kakšnega otroka povabi zraven oz. prijateljico s podobno staro hčerko. Potem pa že vidiš, ali bosta takoj pristopili druga k drugi, ali pa rabita kakšno minuto za spoznavanje v družbi starejših, potem se bosta pa že podružili.[/quote]
seksualna diskriminacija ali navajanje na lezbištvo???
To je v bistvu to. Da sta bila DVA ! Drug drugemu družba, animacija…
Krivokljunka, naslednjič še kakšnega otroka povabi zraven oz. prijateljico s podobno staro hčerko. Potem pa že vidiš, ali bosta takoj pristopili druga k drugi, ali pa rabita kakšno minuto za spoznavanje v družbi starejših, potem se bosta pa že podružili.[/quote]Neumnost! Sploh če sta bila dva bi naredila še večjo štalo, če jih ne bi nekdo pripravil do tega, da sta sposobna kontrolirat svoje misli!
In pri tistih “hiperaktivnih” je problem samo to: leta se jim ni treba ukvarjat s svojimi mislimi in potem pri x letih ne gre več niti z lepa niti z grda (v šoli nap), ker so starši zamočili že v štartu.
Potem se jim pač predpiše doživljenjsko(?) tablete (nekdo fino zasluži) namesto, da bi se kdo resnično ukvarjal z njimi, ker pri tem, da se otrok trudi obvladat svoje misli “trpi”!….. :/
“Ja ubošček ubogi, trpeti pa ne sme“, je še majčken, dejmo ga raje ….. animirat….. bruh!
To je v bistvu to. Da sta bila DVA ! Drug drugemu družba, animacija…
Krivokljunka, naslednjič še kakšnega otroka povabi zraven oz. prijateljico s podobno staro hčerko. Potem pa že vidiš, ali bosta takoj pristopili druga k drugi, ali pa rabita kakšno minuto za spoznavanje v družbi starejših, potem se bosta pa že podružili.[/quote]
seksualna diskriminacija ali navajanje na lezbištvo???[/quote]Ne punčka naj pač skrbi za “hiperaktivnega” fantka……
Naj se že majhna navadi, da ji kasneje ne bo težko……cccccc :/ :(…..
GGGGRRRRRRRRRRR!!!!!!
To je v bistvu to. Da sta bila DVA ! Drug drugemu družba, animacija…
[/quote]
sorry, sta tolk narazen, kot bi imela dva edinca. tako, da ne o družbi in animaciji, če je otrok vzgojen vsaj približno, ne bi smel bit noben problem zdržat z njim kjerkoli. Ne vem, moj se je znal pri treh letih dve uri igrat s kanglico in lopatko, če je imel pa še tovornjak zraven sem pa celo knjigo ta cajt prebrala.
a to spet takšni brez otrok nakladajo o … namesto, da bi staršem hiperaktivnih / nevzgojenih … otrok povedali v ksiht, da ne bodo soudeleženi in osramočeni pred drugimi ljudmi, ki za družbo takega otroka v lokalu niso plačali ☺ … pa bi šli v park na travnik (javni – da nebi spet kje komu škodo delali) s Koffe_to_go v rokah ☺
A to je sreča?:) Meni prej žalost, da otroka pustiš v peskovniku prepuščenega samemu sebi več kot dve uri. Ja, tudi takšni otroci obstajajo in nimaš nič dela, a ne:)). Potem si ga poslala še k sosedom, ki imajo otroke in je bil tam še dve uri. Mal sem ironična. Ampak nekateri starši res izkoriščajo “mirnost” otrok in mislijo, da se jim ni treba nič z njimi ukvarjati.
Saj sem vedela, da boste takoj “planili” na moj pogled oz. izkušnje.
Mi je zanimivo, da tako ti On_, ki imaš doma otroke, kot tudi ti 1raglja, ki imaš prav tako doma otroke (kot pišeš), no, zanimivo mi je, kako se vajini otroci v družbi drug drugega niso zabavali, se skupaj igrali (ali pa sta to samo NEizpostavila oz. negirala).
Jaz napr. sem tudi cca 8 let mlajša od svojega brata, pa sva vseeno vedno se zabavala, ko sva bila skupaj. Je že res, da to niso bile igre v peskovniku, pa vendar sem svojega brata še kako pogrešala, če ga ni bilo v moji družbi. Če nič drugega, je pa kakšne zanimive grimase delal, ko je poslušal kakšne pogovore starejših. Pa ne tako zelo spakujoče, kot ste mogoče predvideli, bolj v stilu poudarjenega začudenja (ali zehanja) ali kaj podobnega. Ali pa se je sklonil k meni, in mi kakšno nagajivo zašepetal v ušesa, v glavnem že kaj…
Tudi ne vidim nič slabega v tem, da so otroci navajeni nekaj narediti za svoje brate oz. sestre. Moj oče je napr. izhajal iz res velike družine, in otroci so si od malega bili v pomoč, so si bili blizu, in še na stara leta, so se videvali, se družili (kot mi, njihovi otroci potem s svojimi bratranci, sestričnami), ena sama velika družina. In kaj je v tem slabega, če so tudi kot odrasli bili pripravljeni priskočiti drug drugemu v pomoč, tudi finančno, vsaj z manjšim prispevkom, ali pa samo z nasveti, poslušanjem…
Jaz sem v tem odraščala, meni je bil to zelo lep občutek, občutek povezanosti, bratovske in sestrske ljubezni.
Zdaj pa se mi zdi, ko sem tole prebrala, kot da se tega otrok več ne uči, ne poudarja, ne pokaže v tovrstni luči… eh, raje utihnem. No, to je pa meni žalostno.
A to je sreča?:) Meni prej žalost, da otroka pustiš v peskovniku prepuščenega samemu sebi več kot dve uri. Ja, tudi takšni otroci obstajajo in nimaš nič dela, a ne:)). Potem si ga poslala še k sosedom, ki imajo otroke in je bil tam še dve uri. Mal sem ironična. Ampak nekateri starši res izkoriščajo “mirnost” otrok in mislijo, da se jim ni treba nič z njimi ukvarjati.[/quote]
ribica, kolk otrok imaš? in kolk so stari?
in kako misliš, da se nisem ukvarjala z njima?
ponavad pa sosedovi otroc k nam pridejo, mi ni jasno kaki starši so šele to, ko vidijo mene popolnoma neambiciozno mamo, da svoje sončke pošljejo k nam:))
To je v bistvu to. Da sta bila DVA ! Drug drugemu družba, animacija…
[/quote]
sorry, sta tolk narazen, kot bi imela dva edinca. tako, da ne o družbi in animaciji, če je otrok vzgojen vsaj približno, ne bi smel bit noben problem zdržat z njim kjerkoli. Ne vem, moj se je znal pri treh letih dve uri igrat s kanglico in lopatko, če je imel pa še tovornjak zraven sem pa celo knjigo ta cajt prebrala.[/quote]
1raglja,
ti pa svojih otrok nisi ravno učila ljubezni, kajne? Na način, ko se otroku oz. otrokoma posvetiš, pokažeš, kako naj uživata v družbi drug drugega, kako se lahko prilagodita oz. sporazumeta glede igre med otroci, kako zgladiti nesporazume ipd.. Razmišljam na osnovi tega, ko si napisala, da si imela kot dva edinca. Kaj to pomeni, vsak v svojem kotu? Kaj pa mož – ati otrok?
Ali pa te narobe beremo?
eee, še tebi odgovorim, pol pa zaključim s temle, recimo:)))
mišljeno je bilo, da nista rasla skupaj kot rit in srajca, pač imela sta vsak svoja zanimanja, pa tud na takihle pijačkah ne bi pričakovala, da bo zdaj starejši igral mamo in očeta mlajšemu, zato da bom jaz frej. ponavadi sem skombinirala tako, da sem imela samo enega s sabo, je bilo lažje, četudi ti rečeš, da ne, v mojem primeru je pač bilo tako.
glede domače animacije in igranja skupaj, je pa ta mali gledal in ga še gleda kot boga( sploh zdaj ko ta mali čaka, če se bodo punce čez par let tkole sukale okol njega, mi je glih prej razlagal), starejši bi si pa mislila kot eno prikolico za sabo, se zbockata kot v vsaki familiji, sploh ponavad je ta mali bolj tečka, če je pa treba pa potegneta skup, da ne veš kerega bi kam poslal.
No, vidiš, jaz pa nimam tak način vzgoje. Jaz pa svoje hčere kar učim, da se z mlajšimi tudi družijo, nenazadnje tudi popazijo (kot mame) na najmlajšega oz. druge mlajše otroke. Ne vedno ali vsepovsod, toda če je potrebno, ko recimo res potrebuješ mir, pa to pričakujem od njih in jih k temu navajam.
Nenazadnje bodo tudi same nekoč (najbrž) mamice in prav je, da vejo, da je imeti otroka tudi odgovornost in da otrok ni kot igrača na gumb, ki ga poljubno lahko vklopiš (ko te prime materinska ljubezen) in izklopiš (ko bi rad mir). In prav je, da se naučijo, otroka tako zmotivirati, da bodo v družbi drug drugega uživale tako same, kot bo užival tudi otrok. Ne tako, da mu boš ves čas na uslugo, pa tudi ne tako, da bo se otrok “moral” prilagoditi tebi, in na ukaz biti pri miru, sam v nekem kotičku, v svoji igri, sam, osamljen?…
Je pa res, da imaš ti sina (dva?), jaz pa hčere, in vseeno je razlika med fantki in deklicami. Tudi glede tega, koliko potrebujejo pozornosti, kot tudi glede tega, kako se jih vzgaja.
Koliko jih je naučila ali jih ni naučila, bo razvidno šele tedaj, ko bodo otroci sami ustvarjali svoj (partnerski) odnos ter se bo videlo kako so in bodo pri tem uspešni.[/quote]
jp, sem mnenja, da se vsak kolikor toliko odgovoren starš trudi vzgajat, ljubiti in učiti otroke po svojih najboljših močeh. Se pa strinjam, nimam garancije, da je moja pot edina pravilna, je pa moja.
in ne maram, da se kdorkoli, ki me ne pozna drzne obsojat, kaj naj rečem moje življenje al vzgojo.
Krivokljunka, najprej razčistiva: a je ta otrok prav hiperaktiven? Ima potrdilo strokovnjaka? Ali je samo mogoče preveč živahen in malce nevzgojen? Ker, če je otrok res hiperaktiven, potem dejansko potrebuje pomoč staršev, ki se morajo z njim ukvarjati 24/7.
No, vidiš, jaz pa nimam tak način vzgoje. Jaz pa svoje hčere kar učim, da se z mlajšimi tudi družijo, nenazadnje tudi popazijo (kot mame) na najmlajšega oz. druge mlajše otroke. Ne vedno ali vsepovsod, toda če je potrebno, ko recimo res potrebuješ mir, pa to pričakujem od njih in jih k temu navajam.
Nenazadnje bodo tudi same nekoč (najbrž) mamice in prav je, da vejo, da je imeti otroka tudi odgovornost in da otrok ni kot igrača na gumb, ki ga poljubno lahko vklopiš (ko te prime materinska ljubezen) in izklopiš (ko bi rad mir). In prav je, da se naučijo, otroka tako zmotivirati, da bodo v družbi drug drugega uživale tako same, kot bo užival tudi otrok. Ne tako, da mu boš ves čas na uslugo, pa tudi ne tako, da bo se otrok “moral” prilagoditi tebi, in na ukaz biti pri miru, sam v nekem kotičku, v svoji igri, sam, osamljen?…
Je pa res, da imaš ti sina (dva?), jaz pa hčere, in vseeno je razlika med fantki in deklicami. Tudi glede tega, koliko potrebujejo pozornosti, kot tudi glede tega, kako se jih vzgaja.[/quote]Eno je “način vzgoje”, drugo prelaganje odgovornosti oz animiranje mlajšega/starejšega brata/sestre zato, da bi lahko starš nekaj opravil. Saj ne rečem, je čas za svobodno igro in je čas, ko je treba upoštevat navodila/zahteve staršev sploh, če se kam gre in se je tam potrebno primerno obnašat.
Sploh pa ne odobravam tega, da bi nekdo od (starejših) otrok animiral mlajšega zato, da mali ne bi “trpel”, ker še ni osvojil lekcije, ker še vedno ni dojel kdaj je čas za igro in kdaj ni. Na tak način tudi nikoli! ne bo dojel kako se primerno obnašat v dani situaciji ampak se bo le naučil na drugega prenašat svojo nesposobnost kontroliranja lastnih čustev.
Je to namen/cilj vzgoje? Je to “učenje ljubezni”? :/
Ne to ni nova zgodba ;), to je bila predlagana rešitev na Krivokljunkino zastavljeno vprašanje kako zaposlit 5letnega otroka, ko greš na kavo in je mali zraven pa je preveč razposajen. In za moje pojme to NI rešitev, je le prelaganje odgovornosti.
Znano je tudi, da se pojavljajo homoseksualna nagnjenja pri fantih za katere so skrbeli starejši bratje, ker je bil oče odsoten (ne zgolj v fizičnem smislu) in so se od njih vzgajali.
Najprej da odgovorim kot sem mislila, predno mi je tel.vse pobrkal.
Hvala 1raglji, goldfish in Onetu za koristne info. Ze takoj na zacetku se opravicavam za napacno rabo oznake. Res gre za razvajeno dete (nocem niti pomislit, kako zgleda hiperaktivc). Vcasih pac ni mogoce it kam brez otroka, po drugi strani, pa zakaj bi, saj je otrok del druzine. In prej ali slej se bo znasel v mesani druzbi odraslih. Jaz kot zunanji pri kavicah s tujimi otroki po vsej verjetnisti nimam prava glasanja? Hecno mi je bilo, ko je znanka rekla da se vcasih ne vmesava v necainjo obnasanje, saj na tak nacin spodbuja njeno spontanost.
Kakorkolu, vzeto na znanje. Mi bo gotovo se kdaj prislo prav. Grem brat kar ste se nakracali. Uoam da se niste spet kregali 😉
Forum je zaprt za komentiranje.