Hčerko je strah, ker gre prvič sama na izlet s skupino ljudi…
Po poklicu je turistična vodička. Naslednjo soboto pelje prvič skupino ljudi v drugo državo. Pravi, da jo je kar malo strah, čeprav ji govorim, da je vsak začetek pa naj bo to bilo kje težak in naporen.
Naju z možem je prosila, če bi si vzela dopust in odšla skupaj z njimi (ker sta dva zaradi bolezni odpovedala in je ravno prostor).
Malo oklevam, saj bi dopust rada porabila za najin skupen dopust, ki ga načrtujeva proti koncu avgusta, ob enem si pa ne želim prizadeti hčerke. Vedno sem ji stala ob strani zdaj pa ne vem ali naj ji tudi tokrat še na tak način ali ne?
Mislite, da je pametno, da greva zraven na par dnevno potovanje tudi midva z možem ali naj jo pustiva, da sama vse to prebrodi, saj ko pomislim ji kaj dosti midva tudi ne bova mogla pomagati ali pač?
Pa saj ta izlet verjetno ne traja cel mesec ali kako?
Če bi vidva šla na to destinacijo in bo njej laže, zakaj pa ne (ali vsaj eden od vaju). No, meni bi bilo še težje, če bi bil v skupini kdo, ki me pozna 🙂
Držim pesti za hčerko! Saj bo. Trema je pa nekaj normalnega in zdravega, zaradi nje se bo še toliko bolje pripravila. In če se ji kaj zalomi, naj se mirno odhrka, opraviči in nadaljuje. Na dopustu so ljudje načeloma razumevajoči in potrpežljivi.
Evo – takšne helikopter mame dejansko ne ločite kdaj otroku pomagate in kdaj ne.
V opisani situaciji, pa če je resnična ali ne, dejansko pomaga le vzpodbudna beseda in ena brca v rit. Naj se sooči s situacijo, čeprav ni v njeni coni udobja. Je pa njeno delo. Prvič bo malo treme, vsak naslednji izlet manj.
Ni fer do ostalih potnikov, da vodička po vsakem ogledu leti k mamici in očku po tolažbo.
Evo – takšne helikopter mame dejansko ne ločite kdaj otroku pomagate in kdaj ne.
V opisani situaciji, pa če je resnična ali ne, dejansko pomaga le vzpodbudna beseda in ena brca v rit. Naj se sooči s situacijo, čeprav ni v njeni coni udobja. Je pa njeno delo. Prvič bo malo treme, vsak naslednji izlet manj.
Ni fer do ostalih potnikov, da vodička po vsakem ogledu leti k mamici in očku po tolažbo.
[/quote]
Fer je otroku stati ob strani dokler si ziv! Zavrniti otroku prosnjo za pomoc in podporo je nerazumno. Zivljenje bo itak prineslo svoje,vecno ne bomo tu, se manj zdravi in zmozni pomagati. Dokler pa imamo to moznost lahko otroku izkazemo koliko nam pomeni. Tudi s tem, da mu stojimo ob strani in se odzovemo na povsem razumno prosnjo in izvedljivo uslugo oz podporo.
Fer je otroku stati ob strani dokler si ziv! Zavrniti otroku prosnjo za pomoc in podporo je nerazumno. Zivljenje bo itak prineslo svoje,vecno ne bomo tu, se manj zdravi in zmozni pomagati. Dokler pa imamo to moznost lahko otroku izkazemo koliko nam pomeni. Tudi s tem, da mu stojimo ob strani in se odzovemo na povsem razumno prosnjo in izvedljivo uslugo oz podporo.
[/quote]
Otroku pač ne stojiš ob strani tako, da ga še v odraslih letih držiš za rokico. In sploh je treba otroke že prej kot v odraslih letih naučiti, da se sami soočajo s takšnimi in drugačnimi situacijami.
Forum je zaprt za komentiranje.