Grajati dejanje, ne osebe, kaj pa hvaliti?
Ne razumem, zakaj otrok ne bi bil nič vreden. Saj pa vsak dela po svojih sposobnostih. Če ti pričakuješ od 8 letnega otroka, da ti bo peljal popravit avto, potem se bo gotovo počutil ničvredno. Če pa te tare konkreten primer, na dan z njim. Posploševali ne bomo.[/quote]
TOrej, boš ti ničvreden, ko boš mogoče bolan, poškodovan, star?[/quote]
Jap, zakaj je to tako težko sprejeti, to je naravno dejstvo, da če si invalid, si ničvreden, če z svojimi dejanji (vsaj umskimi) nisi sposoben ustvarjat dodane vrednosti.
Stephen hawkings je invalid, pa ni ničvreden, čeprav je na vozičko in ima govor robota, torej niso vsi invalidi ničvredni, večina pač, kaj češ, sprijaznit se je treba s tem, da so pri življenju zaradi dobre volje države(ljudi) ker jih futra brez upanja da bodo dkaj kaj vredni.
Ne, malo pozabljiva, površna. :))[/quote]
Aha, devet sem jih postavila, eno pozabila, in zato sem po tvojem mnenju površna? Ja, bravo. 🙂
Otroka moraš vedno pohvaliti, četudi je uspeh zanemarljiv. Če nič drugega, pa trud.[/quote]
Se vidi, da si prava mama. Torej pohvale zate kot osebo. :-))
Resno, veliko ljudi pozablja, da je potrebno pohvaliti tudi trud, pa čeprav morda na koncu ni izpadlo tako kot je bilo zamišljeno. Vendar bi dodal, da ni samo omejeno na otroka. Za trud je dobro, da pohvališ tudi odraslo osebo, če veš, da je bilo vloženo veliko energije, časa, volje…[/quote]
Tako je. Vsak, ki je pohvaljen, je še izdatno motiviran za naprej.
Otroka moraš vedno pohvaliti, četudi je uspeh zanemarljiv. Če nič drugega, pa trud.[/quote]
Se vidi, da si prava mama. Torej pohvale zate kot osebo. :-))
Resno, veliko ljudi pozablja, da je potrebno pohvaliti tudi trud, pa čeprav morda na koncu ni izpadlo tako kot je bilo zamišljeno. Vendar bi dodal, da ni samo omejeno na otroka. Za trud je dobro, da pohvališ tudi odraslo osebo, če veš, da je bilo vloženo veliko energije, časa, volje…[/quote]
Samo, veš kaj je … Zakaj jaz nikoli ne dobim pesmice? To me zdaj že malo moti, veš… :))
Se vidi, da si prava mama. Torej pohvale zate kot osebo. :-))
Resno, veliko ljudi pozablja, da je potrebno pohvaliti tudi trud, pa čeprav morda na koncu ni izpadlo tako kot je bilo zamišljeno. Vendar bi dodal, da ni samo omejeno na otroka. Za trud je dobro, da pohvališ tudi odraslo osebo, če veš, da je bilo vloženo veliko energije, časa, volje…[/quote]
Samo, veš kaj je … Zakaj jaz nikoli ne dobim pesmice? To me zdaj že malo moti, veš… :))[/quote]
.
-))) Ni blema, evo… nekaj v stilu teme.
Se vidi, da si prava mama. Torej pohvale zate kot osebo. :-))
Resno, veliko ljudi pozablja, da je potrebno pohvaliti tudi trud, pa čeprav morda na koncu ni izpadlo tako kot je bilo zamišljeno. Vendar bi dodal, da ni samo omejeno na otroka. Za trud je dobro, da pohvališ tudi odraslo osebo, če veš, da je bilo vloženo veliko energije, časa, volje…[/quote]
Tako je. Vsak, ki je pohvaljen, je še izdatno motiviran za naprej.[/quote]
Moj prijatelj je trener karateja za otroke. Ko sva se enkrat pogovarjala o načinih motiviranja, je rekel, da je ena izmed težjih stvari, ki jih mora znati (dober) trener, sposobnost prepoznavanja, kdaj koga pohvaliti, kdaj pa koga pokritizirati – z namenom, da vklopi pozitivno trmo, pa da ne počiva na lovorikah.
Definitivno velja tudi za grajo, če se opazi, da se vlaga premalo truda, ali pa se jemlje bolj na izi in levo roko.
In niso samo trenerji tisti, ki naj bi imeli pri tem probleme. Zmožnost prepoznavanja truda je tudi odlika odličnih šefov ali vodij timov, še posebej, kjer ne gre za vsakodnevno rutinirano delo.. Ter v skladu s tem deljenje pohval ali graj.
Predvsem pa je tukaj isto načelo, kot pri konstruktivnem reševanju sporov med partnerji. Nikoli se ne zmeče v obraz samo slabo in kritika, temveč se obenem pohvali, kaj je dobro, kje ceniš trud, čeprav ni šlo ravno kot po maslu, ter na koncu kaj pa je tisto, kar ni dobro.
Na ta način pri osebi ne spodbudiš občutka, da totalno ne ceniš njenih dejanj, ampak jo dejansko tudi skozi kritiko motiviraš.
In v partnerskem odnosu ona tebe nazaj z istim pristopom. :-))
Saj, kako se pa človeka ocenjuje še drugače kot po dejanjih oziroma delu?[/quote]
Torej je otrok, mladostnik, starostnik, bolnik – vreden toliko kot naredi?
Torej recimo invalid, bolnik, starostnik – ni nekaj vreden?
Otrok večina tudi ni nič vreden?[/quote]
Starostnik je vreden vsaj toliko, kolikor je v vsem svojem življenju že naredil. Uspel. In to ponavadi sploh ni tako malo. Iz tega truda, dela, se rodi spoštovanje.
Bolniki tudi kažejo svoj trud, trud telesa in duha, da ne klonejo, da ne “jamrajo”, da so hvaležni za skrb, pomoč. Tudi to lahko v marsikomu prebudi spoštovanje do takšnega človeka, do takšne osebnosti.
Otroci… jap, otroci pa so vredni vsaj toliko, kolikor lepega nam dajo. Lahko jih imamo radi zaradi njihove razposojenosti, iskrivosti, pozitivne naravnanosti, zaradi načina, kako se znajo veseliti, smejati, biti “sončki”, ker če imamo vsaj nekoliko empatije, to vpliva tudi na naše počutje. Z leti, odraščanjem, pride šola in delo. Potem začnemo ceniti tudi njihov trud in delovne navade. In cenimo tudi vse tiste vrednote, pri otroku, ki jih imamo tudi sami. Bolj nam je otrok podoben, bolj ga cenimo.
Pohvala. Jaz ne hvalim kar tako. Ja zahvala, ampak pohvala pa ne za vsako malenkost in vsekakor zelo realna pohvala. Tudi ne potrebujem nekih pohval kar tako. Kaj naj z njimi?
Otroka moraš vedno pohvaliti, četudi je uspeh zanemarljiv. Če nič drugega, pa trud.[/quote]
Mnja……
Ne morem se strinjat s tem.
Če razmeče hrano po stanovanju naj bi ga pohvalil, ker so nastale lepe freske po steni, češ naj se drugič še malo potrudi, da bo golaž še na stropu? 😛
Sploh pa kakšno sliko daješ s tem nenehnim hvaljenjem otroku o zunanjem svetu?
Po tej logiki bo nenehne pohvale pričakoval tudi od drugih, ki jih pa žal ne bo dobil, ker je to nerealno pričakovat.
Vedno pohvaljen je nerealna slika.
Tisto kar je dobro je itak samoumevno, kar ni ok se bolj opazi… :/
Tako je. Vsak, ki je pohvaljen, je še izdatno motiviran za naprej.[/quote]
Moj prijatelj je trener karateja za otroke. Ko sva se enkrat pogovarjala o načinih motiviranja, je rekel, da je ena izmed težjih stvari, ki jih mora znati (dober) trener, sposobnost prepoznavanja, kdaj koga pohvaliti, kdaj pa koga pokritizirati – z namenom, da vklopi pozitivno trmo, pa da ne počiva na lovorikah.[/quote]
:)) Seveda z vsakim otrokom ravnaš drugače, vendar je pohvala bistvena sestavina vsake vzgoje.
Si me pa zdaj spomnila na eno situacijo, ki se je zgodila pri nas doma. Po novoletnih sta oba malce popustila v šoli, konec januarja smo pa planirali smučanje. Pa se pri kosilu moj dedc spravi pridigat. Najprej hčerki: Če se ne boš učila, ne boš šla z nami na smučanje. Potem se pa obrne sinu (starejšemu): Tudi tebi povem. Če se ne boš učil, boš šel z nami na smučanje. :)) Tako pač prilagajamo vzgojo. Še dolgo smo crkavali od smeha.
Otroka moraš vedno pohvaliti, četudi je uspeh zanemarljiv. Če nič drugega, pa trud.[/quote]
Mnja……
Ne morem se strinjat s tem.
Če razmeče hrano po stanovanju naj bi ga pohvalil, ker so nastale lepe freske po steni, češ naj se drugič še malo potrudi, da bo golaž še na stropu? 😛
Sploh pa kakšno sliko daješ s tem nenehnim hvaljenjem otroku o zunanjem svetu?
Po tej logiki bo nenehne pohvale pričakoval tudi od drugih, ki jih pa žal ne bo dobil, ker je to nerealno pričakovat.
Vedno pohvaljen je nerealna slika.
Tisto kar je dobro je itak samoumevno, kar ni ok se bolj opazi… :/[/quote]
Eeem… a tvoji otroci mečejo hrano po stanovanju?
Si pomislil, da mogoče žena zanič kuha? :))
Ne, malo pozabljiva, površna. :))[/quote]
Aha, devet sem jih postavila, eno pozabila, in zato sem po tvojem mnenju površna? Ja, bravo. :)[/quote]
Ne ne. Nisem rekel, da si površna. Ampak, da si MALO površna. 🙂 Vidiš, kako površno bereš? Se pa trudiš, to pa cenim. 🙂
Forum je zaprt za komentiranje.