glasbena šola – izpit
Meni je jasno, da je igranje inštrumenta v glavnem odvisno od sposobnosti pomnenja in reagiranja. Vse je v glavi.
Če se otrok skladbe ne more naučiti, to vsekakor ni dober predznak za nadaljnje učenje inštrumenta.
Moja hči se za izpit že od drugega razreda (v prvem razredu izpita ni imela) skladbe nauči na pamet.
Letos je končala 6. razred klavirja in se za izpit naučila 4 (ali morda 5?)skladbe, pa mislim, da je najdaljša izvedba trajala 5 minut.
V katerem razredu pa je tvoj sin?
mi imamo “smolo”, da smo pri učiteljici, ki otrokom ne dovoli počivati.. igrajo pesmice za 3. razred, nekateri celo že za 5.
pretirava,če mene vprašate… zakaj je treba vedno prehitevat in iz otroka potegnit maksimum? a se ne more pustit, da gre z normalnim tokom naprej?
aja, potem ne bi imeli genijev? (se opravičujem, ker sem malo žleht)
Drago ljudstvo, pa kaj bi vi pravzaprav radi? Meni je bolj logično, da učitelj otroka vzpodbuja k maksimalnemu napredku – in ne interpretirajte si po svoje, do genijev je še daleč. Če otrok stvar zmore – mogoče mora malo več časa presedeti pri instrumentu – brez posledic na zdravju, potem je vse v redu. Meni se včasih bolj zdi, da se staršem ne da, čim je malo več zahtev. Imam izkušnje s tega področja, zato vem, kaj govorim.
In učenje na pamet je smiselno, tako kot tudi znati igrati po notah. Vaja dela mojstra. Kar se Janeek nauči, to Janez zna. Ko bo odrasel, mu bo vse prav prišlo – predvsem vztrajnost in volja, ki jo zdaj pridobiva s preskakovanjem na videz nemogočih zaprek – kot je, zaigrati skladbico na pamet.
In ja, na izpitu je treba igrati na pamet.
Orpostite, ampak jaz res ne razumem takega razmišljanja. Kaj vas brigajo sošolci od lastnih otrok. Pa kaj so važne petice in štirice in podobno. Kaj niste prav nič veseli, ko vaš otrok zmore veliko, ko vam nekaj lepega zaigra, …, ko ugotovite, da le ne čepi brezveze popouku v GŠ? Ocene so v glasbeni šoli tak lari fari, da to ni res. Nemogoče je vzpostaviti enoten kriterij in zato tudi primerjave med ocenami otrok niso na mestu. Če bi meni učitelj rekel, da je dal otroku malo težjo stvar, ker jo zmore, bi bila jaz ponosna in vesela in bi mu pomagala, da bi zares zmogel.
Kakor pri komu. Meni ni GŠ popolnoma nič pomagala pri vztrajnosti, pa sem MORALA zelo dolgo vztrajat. Tudi v življenju mi POPOLNOMA nič ne koristi, še več, škoduje morda mojim otrokom, ker sem to VZTRAJANJE tako zasovražila, da se na daleč ogibam GŠ, čeprav otroke mika …
Mislim, da je pri vsaki stvari tako, kot jo otrokom predstaviš. Če hočeš imet 5, se boš moral pač potrudit in se naučit na pamet, ker to učitelj od tebe zahteva. Če hočeš najprej na SGŠ, moraš imeti pet. Itd, itd., itd… Kar nekaj bluzit o tem, da je to vaja za nadaljnje življenje pa je po mojem čista nebuloza …
Jaz pa se strinjam z Minnie!!!!
Če delamo korelacije z OŠ- kaj katera kdaj zateži tule na čveku, češ, ubogi moj otrok, ko se mora naučit in deklamirat pesmico na pamet pred razredom?
S tem, ko se nauči na pamet si privzgoji delovne navade, pa še pomnjenje in spomin si utrjuje…
Za ene starše bo zmeraj tako, da je njihov otrok tako bogi……..
Prevzemam samo razmišljanje mojega sina, ki je včeraj na glas učitelju povedal, da se mu ne zdi fer, da mora on za 5 veliko več truda vložiti (pa še se lahko zgodi, da zaradi napak dobi 4) kot pa ostali.
Nihče mi ne bo rekel, da vam ocene, ko ste bili vi v šoli, niso veliko pomenile. Otrokom pač to veliko pomeni. kljub ponosu, da ga ima učitelj za zelo nadarjenega učenca se mu zdi stanje krivično. Za vse bi moral biti ne izpitu enak kriterij, med šolskim letom pa je čisto lepo, da učenec dobi take pesmice, ki so primerne njegovim sposobnostim.
V imenu učiteljev, ki se trudijo z malimi bučkami v GŠ lahko rečem samo tole: takšnih staršev se kar malo bojimo. Na tak način ne podpirajo dela učitelja in tako zlahka sesujejo ves trud, ki ga vlagamo v male glasbenike. In ponavadi so to prav tisti, ki sicer ne vedo nič, ali pa ravno toliko, da so prepričani, da vedo vse!
Sicer pa – kdo pa je rekel, da je treba vztrajati še naprej. Če vas že zdaj toliko motijo drugi učenci, kaj šele bo v višjih razredih, ko se bodo razlike med njimi večale?!
In, seveda, dobre ocene so nas razveselile. Vsi – od prvega do zadnjega pa smo dobro čutili, če je ocena bila zaslužena, ali ne. In ni šlo toliko za sam nivo znanja, ki je imel za vsako oceno ogromen razpon (različni učitelji, različne šole, različno sposobni učenci – tega se ne bo dalo nikoli izenačiti, ker to ni atletika, kjer se vse izmeri do metra in sekunde natančno – in ker to ni skupinski pouk, kjer se pač dosežejo neke predpisane norme), šlo je za to, koliko truda je bilo vloženega, koliko smo sodelovali med letom in koliko smo predelali. In brez skrbi – vse te stvari se ocenjujejo tudi na izpitu. Če je učenec veliko sodeloval med letom, se ga nikoli tako strogo ne ocenjuje, tudi če se izpit slučajno malo ‘ponesreči’. Genijev je pač malo.
Sploh pa – za veliko nadarjenostjo se skriva nekaj odstotkov talenta in veliiiko odstotkov dela.
Staršem polagam na srce: ne ustrašite se dela. Če bodo možgančki vaših malih zaposleni z glasbo ali športom ali plavanjem ali plesom, morda z jeziki – manj prostora bo ostalo za alkohol, mamila, … in druge grozote.
ne vem, jaz sem mislila, da tudi GŠ deluje tako kot OŠ – se pravi- nadarjeni učenci dobijo težje naloge, v katere morajo vložiti veliko truda in posledično dobijo najvišjo oceno 5, malo manj sposobni učenci pa dobijo naloge, primerne njihovim sposobnostim, za katere morajo tudi kar nekaj truda vložiti, ampak glede na zahtevnost nalog lahko taki učenci dobijo največ 4 ali celo 3. O tem jaz govorim! Prav je, da mojemu sinu dajo pesmice, ki so primerne zanj in ki lahko doprinesejo oceno 5, ostale pesmice pa se z njimi pač ne morejo primerjati in….
Mah brezzveze karkoli pisati, s to temo sem hotela samo povedati, da se mi zdi neumno učenje pesmic na pamet (tudi tistih v OŠ), saj nihče v raznih orkestrih ne igra brez not.
Če pogledaš na list za sprejemne v glasbeno šolo, je eno izmed preverjanj glasbeni spomin – koliko not si lahko pravilno zapomne v pravem vrstnem redu.
Na izpitih ob koncu leta pa je pač eno izmed preverjanj tudi glasbeni spomin.
Moj nečak je imel v 2. razredu GŠ za na pamet za zaigrat le eno pesmico, za ostale je lahko imel zraven note.
Pač, solisti (skoraj) vedno igrajo na pamet! Poleg tega pa tvoj otrok zaradi 3 napak pri težji skladbici ne bi smel dobiti nižje ocene- komisija bi mogla upoštevat, da je skladbica na višji ravni. Sama igram inštrument pri katerem so bile do nedavnega napake skoraj pravilo, zato na izpitih, tekmovanjih, avdicijah… nikoli ne ocenjujejo napak, ampak ton, tehniko, muzikalnost…
Ta teden sem precej presedela na izpitih. Zelo se vidi, ali se je učenec pri igranju na pamet zmotil zaradi neznanja ali zaradi treme, zmanjšanje koncentracije, zdrsa…
In tudi učenci, ki so se veliko motili, so dobili 5, če je bilo njihovo delo čez leto primerno, če se je videl tehnični napredek, muzikalnost, lep ton.
Samo toliko, da ne bo katera mislila, da za vsako napako pa že nižamo oceno. Ker to preposto ni res.
Lep pozdrav.
Ne strinjam se s tistimi, ki pravijo, da je otroku treba dati zahtevnejše od tistega, kar je primerno njegovemu razredu.. okej, malo že. Pa pedal v prvem in drugem razredu tudi razumem, ampak da pa v drugem razredu igra pesmi za 5. razred?
Ne, absolutno ne. Ne igra ene, igra jih veliko. in ker so težje, in ima vaje dvakrat tedensko po 5-6 pesmic, mu gre normalno tudi težje pri vadbi. VEČ časa mora vaditi, več energije porabi, bolj stresno je zanj. Potem pride jok, tega ne znam, ne zmorem, težko je…
Ni škoda? Potem pa slišimo od toooooooliko ljudi, kako se jim je inštrument, ponavadi zlasti klavir, uprl. Kako bolj neprijetne spomine imajo na glasbeno šolo…
A je to potrebno? A ne bi bilo boljše in lažje za otroka, če bi v 2. razredu igral snov, ki je njemu primerna? Saj zato pa obstajajo knjige za drugi, tretji, četrti… razred. Naj bo dober, naj bo biser v svojem razredu. Naj se tisto kar je predvideno za drugi razred nauči briljantno! okej, sej ne rečem pesmica ali dve… ampak pretiravat? forsirat? NE, jaz nisem za!
Z mano se sploh ni treba strinjat. Žal nimajo vsi dobrih izkušenj. Jaz sem imela srečo z dobro učiteljico, ki je znala presoditi, koliko težjo snov se lahko določenemu učencu da, da se mu vse skupaj ne upre. To je za učitelja težka naloga in pri tem nima nujno vedno srečne roke.
Zato pa je tam vedno kakšen starš, ki je pripravljen z učiteljem podeliti svojo skrb in rešiti stvari še preden se tako zapletejo, da otrok od daleč noče več slišati za glasbo, a ne?
Sama sem hodila v glasbeno šolo do leta 2008 pa ni bilo vedno pravično. Ko sem začela igrati violino in pač pokazala hiter napredek, sem morala na koncu 1. razreda imeti izpit za 2.r na katerem sem igrala skladbico, katero je igral nekdo v 5. razredu na predstavitvenem nastopu v GŠ. In tako naprej… pri teoriji sem dobivala sicer same petice brez delat praktično nič, ampak so pa zato tudi kasneje ob težjih snoveh zahtevali od mene več. Ocenjevanja ne bom rekla da so bila nepravična, ker smo imeli vsi enaka pravila za ocenjevanje, je pa res da sem morala v istem času predelati dvakrat težjo snov kot ostali. Kot vem smo bili samo trije v celem razredu taki, kateri smo mogli tako. Včasih sem prav zavidala ostalim da so lahko šli počasneje. V 4. razredu se mi je popolnoma zagnusilo že vse s temi njihovimi pričakovanji da bi ja vsako leto naredila po 2. razreda in sem se temu uprla. Ko so opazili počasnejši napredek, ne da bi se kdo vprašal da zahtevajo enostavno preveč, je bil komentar učiteljice “lahko bi naredila veliko več s svojim talentom”.
Kasneje sem tole opustila, in sem se prepisala na violončelo… učitelj je bil sicer nek zelo priznan glasbenik, ampak… on je mislil da bom jaz v petih, največ šestih letih lahko naredila dovolj programa za vpis na glasbeno akademijo… narediti naj bi morala po 2 – 3 razrede na leto. Da niti ne omenjam da sem se v niti ne roku enega leta izpisala ker mi enostavno ni bilo do tega, da se silim vaditi po 6 pesmic na teden že takoj na samem začetku in predelati knjige za cel razred v dveh mesecih… kje je pa zasebno življenje, šola (bila sem že drugi letnik), prijatelji in ostalo? Po njegovo bi morala cele dneve samo vaditi.
Imam občutek da pri nekaterih učencih zelo pretiravajo (pri meni so). Bistvo je otroka vzpodbujati in motivirati za delo, da izkoristi svoje sposobnosti v celoti, spozna glasbo in uživa ob tem. Ne pa ga siliti da mora pa zdaj zato ker je morda malo bolj nadarjen delati po več razredov skupaj in ne vem kaj. Meni se je to takrat zdelo izjemno nepravično, da sem zaradi sposobnosti in zanimanja bila kaznovana tako, da sem morala vaditi dvakrat več kot ostali. Tudi me ni preveč zanimalo ko so mi učitelji govorili da sem “ena izmed najbolj nadarjenih” ker tega enostavno nisem razumela. Zame smo bili vsi enaki. Res da me je glasba veselila, ampak dajat otroka pod tak pritisk kot so mene ne privoščim nobenemu.
Ko mi je bilo dovolj vsega sem se prepisala k privat inštruktorju za kitaro in sem mislila da bo tam kaj boljše, glede na to da je lažji inštrument in da je to privat program. Kaj sem ugotovila… da ni bilo neke velike razlike. Že po treh mesecih sem morala začeti z 2. razredom, čez eno leto pa sem morala na zaključnem nastopu igrati v duetu s punco ki je bila 5. razred kitare, pod izgovorom da “sva na enaki ravni”. Tako da sem obupala tudi nad “privat učitelji”.
Sedaj nadaljujem pri drugem privat učitelju kitare ki je hvala bogu pravičen in ne zahteva preveč, ampak neko pravo mero da ne obremenjuje preveč s tem ne glede na talent… na srečo gleda tudi koliko imaš dejansko časa za vadit, kaj se želiš učiti…. sama nimam dobrih izkušenj z glasbeno šolo, žal.
Se spominjam dneva kako se mi je oddahnilo, ko mi ni bilo več treba tja. Tako da se včasih zgodi da so nadarjeni otroci enostavno preveč obremenjeni tudi v gš kjer od njih zahtevajo dvakrat več kot od ostalih – vem iz lastne izkušnje. Malo nas je bilo takih, od večine so zahtevali veliiiiko manj. Kar ni prav, ker poleg vaje moraš imeti čas tudi za šolo, družino, socializacijo, zabavo…. ne pa samo domače naloge, vaja, pa spat. To enostavno ni način. Pa po možnosti cele dneve zapolnjene z gš obveznostmi.
Glede izpitov pa ni bil problem ker je bilo ocenjevanje pravično, ne glede ali je to bila lažja ali težja pesmica, kriterij je bil enak za vse.
ajnat a vi sploh razumete zakva se gre pri izobraževanju v glasbeni šoli? mislim ne vem no. ena stvar: takšne stvari bi mogli razmislit predno ste otroka vpisali v glasbeno šolo. če se vam zdi tko grozno ‘strašno’, ker ma otrok pač izpit iz inštrumenta in mora kdaj kej igrat tud na pamet, kar je povsem normalna stvar, kako bi to pol sprejel vaš otrok? vidi se de ste bli na vso stvar popolnoma nepripravljeni. kdo je poslal otroka v glasbeno šolo a ste ga vi sforsirali? po načinu pisanja sigurno drugače ne bi pisali takšnih bedarij.
sama sem hodila v glasbeno šolo zato znam te stvari zlo dobro razložit. ko sem jz hodla v glasbeno šolo je bil sicer drug sistem šolanja v glasbeni šoli kot je zdej ( starejši smo bli na inštrumentih kot so današnji otroci, in tudi v 1. razredu mojega inštrumenta, klavirja, sem mela zaključni izpit). je pa precej težko razložit de bi normalno zvenelo ker ste napisali takšno bedarijo de večje ne bi mogli napisat. prou vid se vam de niste glasbenica in de se niste o ničemer pozanimali predno ste otroka vpisali v glasbeno šolo.
pri zaključnih izpitih je tko de se celo v učnem načrtu zahteva de mora otrok katero od skladbic igrat na pamet. in to ni nič strašnega, verjemte. že za nastope, če učitelj vidi de učenec zmore, mu bo reku: ‘ to bova igrala na pamet’. in se otrok mora naučit. to ni nobeno ‘piflanje’, ampak gre za to de se spodbuja otrokova nadarjenost, če še ne veste. ko sem jz hodla v glasbeno šolo, pred 30.imi leti sem začela s tem, oz. že malo prej, smo tisti ( jz sem prej hodla na blok flavto, zato sem pri 9.ih letih šla na klavir) k smo bli, tega je kakšnih 29 let nazaj, 1. razred klavirja, igrali kompleten program pesmi k smo jih meli naštudirane, ponavad so ble 3, na pamet. pa ni nikomur padla krona z glave zart tega. normalna stvar je to bla.
sicer pa je igranje na pamet na zaključnih izpitih in na nastopih odvisno od težavnosti skladb. na nastopih učitelj sigurno ne bo reku učencu naj igra zahtevno skladbo na pamet, seveda ne. tud če učenec pri igranju na pamet ne bo siguren mu bo reku de bi blo boljše de bi meu note zato de bo skladbo prpelal do konca ne de bi se mu kje zataknlo.
igranje na pamet je vedno prilagojeno otrokovim zmožnostim in sposobnostim.
tko de ja, ne drži kar ste vi naumili, milo rečeno. ne gre za ‘piflanje’. nikakor ne.
vašega otroka ne bo konc če bo kdaj mogu kej zaigrat na pamet, če pa se vam to zdi neumno in misli tko k vi, ga pa izpišite. tak otrok ni za v glasbeno šolo! pika.
jz sem sicer prot privatnim glasbenim šolam, ampak če bi rad vaš otrok še nadaljeval ga izpišite pa ga vpišite v privat glasbeno šolo., tam mu ne bo treba znat nič na pamet igrat, pa tudi zaključnega izpita ne bo meu.
noro res na takšno neumnost kot jo je napisala ajnat je pa res težko dat kakšen normalen odgovor.
Martina39, 01.12.2021 ob 13:49
ajnat a vi sploh razumete zakva se gre pri izobraževanju v glasbeni šoli? mislim ne vem no. ena stvar: takšne stvari bi mogli razmislit predno ste otroka vpisali v glasbeno šolo. če se vam zdi tko grozno ‘strašno’, ker ma otrok pač izpit iz inštrumenta in mora kdaj kej igrat tud na pamet, kar je povsem normalna stvar, kako bi to pol sprejel vaš otrok? vidi se de ste bli na vso stvar popolnoma nepripravljeni. kdo je poslal otroka v glasbeno šolo a ste ga vi sforsirali? po načinu pisanja sigurno drugače ne bi pisali takšnih bedarij.
sama sem hodila v glasbeno šolo zato znam te stvari zlo dobro razložit. ko sem jz hodla v glasbeno šolo je bil sicer drug sistem šolanja v glasbeni šoli kot je zdej ( starejši smo bli na inštrumentih kot so današnji otroci, in tudi v 1. razredu mojega inštrumenta, klavirja, sem mela zaključni izpit). je pa precej težko razložit de bi normalno zvenelo ker ste napisali takšno bedarijo de večje ne bi mogli napisat. prou vid se vam de niste glasbenica in de se niste o ničemer pozanimali predno ste otroka vpisali v glasbeno šolo.
pri zaključnih izpitih je tko de se celo v učnem načrtu zahteva de mora otrok katero od skladbic igrat na pamet. in to ni nič strašnega, verjemte. že za nastope, če učitelj vidi de učenec zmore, mu bo reku: ‘ to bova igrala na pamet’. in se otrok mora naučit. to ni nobeno ‘piflanje’, ampak gre za to de se spodbuja otrokova nadarjenost, če še ne veste. ko sem jz hodla v glasbeno šolo, pred 30.imi leti sem začela s tem, oz. že malo prej, smo tisti ( jz sem prej hodla na blok flavto, zato sem pri 9.ih letih šla na klavir) k smo bli, tega je kakšnih 29 let nazaj, 1. razred klavirja, igrali kompleten program pesmi k smo jih meli naštudirane, ponavad so ble 3, na pamet. pa ni nikomur padla krona z glave zart tega. normalna stvar je to bla.
sicer pa je igranje na pamet na zaključnih izpitih in na nastopih odvisno od težavnosti skladb. na nastopih učitelj sigurno ne bo reku učencu naj igra zahtevno skladbo na pamet, seveda ne. tud če učenec pri igranju na pamet ne bo siguren mu bo reku de bi blo boljše de bi meu note zato de bo skladbo prpelal do konca ne de bi se mu kje zataknlo.
igranje na pamet je vedno prilagojeno otrokovim zmožnostim in sposobnostim.
tko de ja, ne drži kar ste vi naumili, milo rečeno. ne gre za ‘piflanje’. nikakor ne.
vašega otroka ne bo konc če bo kdaj mogu kej zaigrat na pamet, če pa se vam to zdi neumno in misli tko k vi, ga pa izpišite. tak otrok ni za v glasbeno šolo! pika.
jz sem sicer prot privatnim glasbenim šolam, ampak če bi rad vaš otrok še nadaljeval ga izpišite pa ga vpišite v privat glasbeno šolo., tam mu ne bo treba znat nič na pamet igrat, pa tudi zaključnega izpita ne bo meu.
noro res na takšno neumnost kot jo je napisala ajnat je pa res težko dat kakšen normalen odgovor.
kaj ti zdaj vlačiš stare teme o glasbenih šolah na plano?
otroci o katerih je govora so zdaj ziher vsi zaposleni v filharmoniji
Forum je zaprt za komentiranje.