Glasbena šola – DA ali NE

in kako je blo pri meni? res je de sem zrasla v glasbeni familji vseeno pa sem mogla met prej omenjene kvalitete sicer ne bi bilo nč iz tega.

ker so moji starši in tud moj brat glasbeniki, profesionalni, sem interes za glasbo pokazala že zlo zgodaj.  za glasbo sem se zanimala že sploh. prvi resnejši poskus je bil pri 4.ih letih ko sem  rada poslušala narodnozabavno glasbo ( tud to je prišlo v familjo po vezah ker smo meli polno kaset od ansambla slovenija kjer je pela mamina bivša sošolka) in ker se je dalo na njo prav fajn ‘plesat’.  s 5.imi leti sem se pa resno začela zanimat za klasično glasbo ko sem vidla in slišala na tv-ju mamino bivšo sošolko k je znana flavtistka.  takrat je blo jasno de bom hotla jt kdaj v glasbeno šolo, sem pa ker me starši niso meli kam dat z njimi hodila na produkcije glasbene šole ( še zdej mam sliko iz stare glasbene šole ko sem bla med občinstvom).  zapomnila sem si pesmi ki so se pele v vrtcu in šoli in jih pela tud doma.  skos bi samo pela.  s 6.imi leti sem šla v pripravnico v glasbeno šolo, 7-letna sem se začela privat učit blok flavto.  blok flavto sem igrala 2 leti, takrat je bil to maksimum.  9-letna sem začela se učit klavir. do takrat sem že vse obvladala, sama od sebe sem se spravila vadit in to z veseljem in tud znala uporabit in pogledat kontrolno knjižnico ker sem bla v to usmerjana že prej.  klavir sem se učila 6 let in čeprav mi je v zadnjem letniku upadel interes sem vseeno dokončala.   v šolskem zboru sem pela s prekinitvami večji del 8-letke.  že v otroštvu so me starši naučili kako se posluša glasbo na kasetah in ploščah, to so bli takratni mediji, tko de sem si lahk predvajala karkoli.  pa glasbo po radiu tud, seveda.  pol je pršla srednja šola, iz glasbene šole sem spokala in pol spet v 3. letniku srednje šole začela hodit tja ker sem se začela učit orgle in jih tud dokončala.  najprej sem bla privat 2 leti, pol sem bla pa 3 leta vpisana (bla sta 2 razreda sam mi je profesorica podaljšala en razred ker sem še hotla igrat). pol eno leto nisem igrala pol sem pa spet začela. bla sem kakšni 2 leti, takrat sem bla že študentka in pol sem nehala na lastno željo ker se ni nikamor nič premaknlo ker sem z velik sreče vadla v domači cerkvi in je blo vadenja premalo.  glasba je bla vedno del mene in še je.  klavirja in orgel sicer ne igram več, drugač pa dolga leta pojem v zborih in hodla sem na koncerte klasične glasbe kr redno.  pela sem pri mepz svežina, potem je ta zbor razpadel in sem šla h mengeški svobodi kjer sem še vedno ( sam se nč ne dogaja, vemo zakaj).  vmes sem bla kratek cajt pri drouzu iz radomelj kjer sem pa nehala iz več razlogov, en od njih so bli tud jajotovi ‘ukrepki’.  tko de pojem veliko zase, mam velik programa in je fajn.

sej vem kva boste rekli, ja si zrasla z glasbo. drži. ampak sem pa dober primer de recimo ko se otroci spokajo iz glasbene šole de lahk interes pride tud nazaj pa grejo na kakšen drug inštrument. glasbo bojo pa vedno poslušali ker so tega navajeni. za to gre.

otrok tud če je iz neglasbene familje če bo tak tip otroka k ga bo zanimalo vse, potem s tem ne bo težav. mam frendico k ni glasbenica pa jo vse zanima tud glasba, včasih je tud pela v zborih.  nima težav s hojo na koncerte klasične glasbe.

če ma otrok tok razširjeno obzorje de ga zanima več stvari jih bo osvojil sam od sebe.  je pa takšnih primerov zlo malo.

tko de tisti k ste iz neglasbenih familij in razmišljate o tem de bi dali otroka v glasbeno šolo: preverite če ma otrok resničen interes za glasbo in če ne gre samo za trenutno zanimanje k pride in gre.  usmerjajte ga v vse v zvezi s tem ( poslušanje glasbe, koncerti).  rabi vašo spodbudo, če ne drugo uporabite znanje glasbe iz osnovne šole sej ga ni tko malo.  če z otrokom pojete po posluhu pazite de se otrok nauči obdržat intonacijo ( sicer ne bo naredil sprejemnih izpitov v glasbeno šolo). pazite na izbiro morebitnega učitelja glasbe, pozanimajte se pri drugih ljudeh k že majo otroke v glasbeni šoli kako je pri njih.  najmanj to.  ob morebitnem upadu interesa otroka za glasbeno šolo ga izpišite. glasbena šola ni igrača in tam morebitno trenutno zanimanje otroka zanjo k pride in gre, odpade.  je resna zadeva.  če kdo razmišlja o privat glasbenih šolah vam jih ne priporočam ker je to zelo drag ‘šport’. boljša je javna glasbena šola k je cenejša s šolninami.  glasbena šola je tud zato de se otrok nauči javnega nastopanja.  nihče tega ne more znat na samem začetku to ga nauči njegov učitelj. bistvo je de se zavedaš če je otrok na inštrumentu de je potrebno redno vadenje inštrumenta. če tega ni potem nimaš v glasbeni šoli kej počet.  učitelji hitro opazijo če učenec ne vadi. najprej poskušajo s spodbudo potem če to ne učinkuje se obrnejo na otrokove starše,  in če to ne gre sledi izpis.  če pa se otrok trudi bo tud napredoval.  pri otrocih k šele začenjajo glasbenošolsko izobraževanje, morate starši z njimi najmanj jim prebrat kva jim piše v kontrolnih knjižnicah in pazit de se bo otrok temu posvečal.  najmanj to.  v nižjih razredih glasbene šole tam nekje do 4. razreda zadostuje10-15 min vadenja na dan ker je bolj enostaven program. od tam naprej je pa treba resno vadit de kej znaš.  fajn bi blo če bi otrok nekje od 2. razreda glasbene šole naprej bil zmožen samostojno se spravit vadit inštrument ne de bi starši sedeli zraven.

podobni kriteriji čeprav so bolj zahtevni  veljajo ko otrok konča nižješolsko izobraževanje in potem  vpiše nadaljnje šolanje na srednji stopnji.  že takoj lahko v tej smeri povem naslednje: če otrok ni nadarjen in če nima res interesa in če ni pripravljen vadit inštrumenta vsaj 3 ure na dan, nima na srednji glasbeni šoli kaj počet.  srednja stopnja je zato de vzgoji bodoče profesionalne glasbenike, zato  tam heca ni.  na srednji glasbeni šoli maš poleg splošnih predmetov tud glasbene predmete, pevski zbor je šolski predmet.  za na srednjo stopnjo so potrebni sprejemni izpiti kjer je treba pokazat vse kar znaš in zmoreš.