Fran Milčinski – Ježek, največja legenda
Včeraj je bilo 100 let njegovega rojstva. Počivaj v miru, legenda, tvojo Zvezdico zaspanko še zdaj hranim…
Jaz sem pa Ježek z malo začetnico napisala…
Nekoč so skupaj živeli babica, dedek in vnučka. Babica je skrbela za vnučko, dedek pa je pisal pesmi, tudi o njej. In če pokažemo, kar skrivamo, in skrijemo, kar pokažemo – je pred nami Glas(ba) vnučke, ki je dedku z njegovimi besedami naslikala svoj svet glasu. Frane Milčinski je dedek in Ježek, ki sanja podobe v več jezikih ljubezenskega govora, Nana Milčinski je vnučka, ki mu je per aspera ad astra, med zvezde torej – poslala drobno sporočilo, da Želja potrebuje Podobo. In če stoji v svetu romantike estetski uvod — in tedaj se je pred mojimi očmi razprl najlepši prizor, kar sem jih kdaj videl – tedaj lahko za Nanin poklon dedku zapišemo — in tedaj se je pred našimi ušesi razprl najlepši poklon, kar sem jih kdaj slišal, poklon srca, poklon besede in zvena, ki v istem stavku pomeni dve različni stvari. Kot Srce, ki je organ Želje in Glasu, križišče na poti do, daj mi tisto, česar nimaš. Srce, o katerem je Roland Barthes dejal, da boli: boli zaradi vala, ki ga je preplavil z njim samim; edinole zaljubljence in otroke boli srce. In o tem govorita Frane Milčinski Ježek in Nana Milčinski na tem plemenitem sprehodu po akordih hrepenenja v obliki glasbe.
Matjaž Berger
Forum je zaprt za komentiranje.