fant nikakor ne (z)more zapustiti doma
Pozdravljeni. Najina situacija: sva par, stara malo nad trideset, skupaj 1 leto in pol, za oba je to prva resna zveza. Imam službo, za katero sem morala garati od otroštva, in stanovanje na kredit v okolici LJ, fant se je začasno preselil k meni in išče službo tu.
Problem, zaradi katerega sva se že večkrat »na smrt« skregala, pa potem pobotala in resno ogroža nadaljevanje najine zveze, pa je vprašanje: kje bi se za stalno naselila? Fant je doma s podeželja (dobro uro iz LJ) in bo po starših dobil hišo, in tudi sicer je zelo navezan na prejšnji dom, čuti dolžnost oz. veliko ljubezen, da bi ohranil hišo svojih prednikov, drugje se na daljši rok nikakor ne vidi. Imam precej dobro plačano in specifično službo in je kje bližje v kratkem verjetno ne bom mogla dobiti, voziti se tako daleč (80 km v eno smer) na odgovorno službo na dolgi rok pa tudi ne gre. Tudi me skrbi življenje z njegovimi starši pod isto streho. Sama imam sicer slabe izkušnje s svojo primarno družino. Njegovi starši so sicer samostojni, popolnoma nevsiljivi (tako fant zatrjuje) in bi živeli ločeno: vsak s svojimi vhodi, nadstropji, pošt. nabiralniki itd. Da bi si v mansardi hiše in prizidku uredila svoje stanovanje, zdi se mi premalo prostora. Bojim se tudi da otrok, ki si jih tudi želiva, čez teden zaradi dolgotrajne vožnje sploh ne bi videla.
Naj še povem da se imava drugače rada, imava sicer vzpone in padce. Oba si res želiva ohraniti zvezo, veliko sva se že pogovarjala, a ostajava na nasprotnih bregovih in brez idej kako naprej. Prosiva za kakšen nasvet, mnenje … hvala.
Vprašanje si zastavila tako, da bi ljudje potrdili tvoj prav. V resni zvezi se ne išče kdo ima prav in kdo narobe, temveč skupne odločitve. Te pa ne more sprejeti forum namesto vaju. Če ima služba prednost pred partnerjem, jo bo imela tudi pred otroci in je nepomembno, koliko časa boš zapravila na poti. Če imajo fantovi starši že danes prednost pred tabo, jo bodo imeli tudi v bodoče. Drugo dejstvo je, da človek, ki je živel celo življenje živeti v hiši, verjetno ne bo nikoli zadovoljen z življenjem v kletki, ki se ji reče stanovanje. Hiša je dom, stanovanje pa je stanovanje.
kakšen neumen odgovor robi, sploh ni napisala da je povezan z starši ampak bolj z privrženostju in svojim ”poslanstvom” ki sta mu ga NALOŽLA starša preko ”kmetije” torej ja… on bo dobo bajto in vse… in on se pač skozi vzgojo čuti dolžen da to sprejme.
Dejstvo je da se bosta morala odločit 🙂
kaj bi naredil jaz osebno na tvojem mestu? heh težko rečt ampak moj predlog bi bil da pač obdržiš stanovanje in se vidita vsake tolko do nadaljnega ko bo rešitev bolj ustrezna
Vsak se bo moral nečemu odreči.
Ti službi (in s tem povezano varnostjo) in hkrati nekemu udobju v smislu bližjega bivanja v zvezi s to službo, ali pa on svojim prepričanjem, občutkom po/na-vezanosti z domom, otroštvom (predvidevam da srečnim). Ali pa oba z vajinim odnosom.
Mislim, da se bo najbolje vprašat, koliko komu pomeni ta odnos. Ali si pripravljena se odreči vajinemu odnosu za ceno neprenapornega (stresnega) življenja v smislu dolgih voženj do službe in nazaj?
Glede tasta in tašče… ja, večinoma ne velja. Tudi če gre za ločen vhod. Ni pa sobivanje vedno zlo oz. samo zlo. Dedki in babice pridejo zelo prav pri pomoči pri varstvu svojih vnukov, torej vajinih otrok. Še sploh, če želiš bit bolj kot ne 100% na delovnem mestu.
Je za premislit.
Čisto preprosto.
Ti imaš praviš dobro plačano službo, stanovanje v odplačevanju, on je pa brez službe in če mu vajin odnos kaj pomeni, bo v tem trenutku korak nazaj naredil on in si bo še naprej prizadeval, da dobi službo v Lj. ali okolici, torej bliže tebi-vama. Stanovanje vama je čudovita naložba v prihodnost, na podeželje pa bosta na izlet za vikend vozila otroke, tam kjer si bosta na stara leta uredila hiško, stanovanje pa prepustila podmladku.
Načrt preprost izvedba pa vajina, pa srečno.
Fantu sem na prvem mestu jaz, nikakor pa ne starši, s te strani se ne počutim ogrožene. Preprosto si želi živeti tam, tam bi rad imel otroke, ne da se mu imeti kredita, če pa ima doma že skoraj vse pripravljeno. Živiva pa par mesecev skupaj pri meni in on se npr. 1x na teden odpravi domov – za čas ko sem jaz v službi.
Ni mu problem živeti nekaj let v LJ, službo išče tukaj še naprej, ampak nikakor pa ne želi priti domov na stara leta še samo umreti-tako se je sam izrazil.
Se pa strinjam … ne moreš imeti vsega hkrati.
Na eni strani imaš življenje pri njemu (njegovih starših) brez kredita, plačo porabiš za tekoče stroške, verjetno bi tudi starši kaj pripomogli, ne živiš v betonski đungli, narava (če te to sploh navdušuje), verjetno tudi varstvo za morebitne otroke, ki bi lahko spali dlje in jih ne bi bilo treba zgodaj zbujat in vozit v vrtec….itd. Materialno nekoliko ugodnejše življenje z vsakodnevno vožnjo v Lj. in njegovimi starši, ki bi tudi imeli neke svoje zahteve. Tu je veliko odvisno od fanta kako bo znal postavit omejitve, da vama ne bodo hodili po glavi.
Na drugi strani imaš neko samostojnost, neodvisnost, ki jo plačuješ z kreditom (obroki) in za vse sta sama svoja gospodarja, kar tudi ni slaba izbira, če se bo le on kako sprijaznil z odhodom od doma in ne bo “mamica” vsak dan 5x jokala na telefon kako pogreša svojega sinčka (in on njo)….
moje mnenje pa je sledeče:
vidva sta si v bistvu zalo različna. kar je tebi najbolj pomembno, njemu ni. tvoj način življenja in razmišljana je njemu tuj in obratno. lahko da se imata rada, seveda, in da si želita biti skupaj, itd. ampak sta si v temeljnih razmišljanjih različna kot dan in noč.
tebi je ok živet v mestu, tu si kot riba v vodi. imaš svojo flet, kar pomeni tvojo samostojnosti in neodvisnost in službo, ki ti je na dosegu roke. obdana si s stvarmi, ki ti veliko pomenijo in ki se jim ne želiš odreči. fant je dodatek k temu in bi bilo tebi najlažje, če bi se samo doselil v tvojo samostojnost in siceršnjo neodvisnost. kot bi bil tvoj ljubljenček, recimo.
fant je doma na podeželju, rad ima svoj dom, od malega ga vzgajajo v zavedanju, da bo to podedoval, da je njegov, kar pomeni njegova samostojnost in neodvisnost. on se vidi tam, tam bi rad imel svojo družino, v tistem okolju bi rad vzgajal v svoje otroke. njemu bi bilo najlažje, če bi ti prišla s svojimi kufrčki tja in se doselila v njegovo samostojnost in siceršnjo neodvisnost. kot bi bila njegov ljubljenček, recimo.
___________________________
si prebrala, kar sem napisala? napisala sem dve povsem identični zgodbi, a vsaka je v svojem bistvu popolnoma različna. vidva sta dva svetova. sicer se fant zdaj zelo trudi, da bi se vklopil v tvojega in mogoče mu bo na zavedni ravni to tudi uspelo, ampak prav zares, v svojem bistvu pa nikdar ne bo srečen tam, kjer si zdaj ti. in najbrž zate velja enako. tako da … v končni fazi vaju čaka razhod, pa tudi če bosta še 10 let skupaj.
Po mojem nista preveč za skupaj, njemu bi ustrezala podrejena ženska, ki ni čisto samostojna, takšna bi šla živet na njegov dom in bi se prilagajala vsem okrog sebe.
Ti si pa tako samostojna in neodvisna, da te bo tak način življenja dušil, vedno se boš čutila kot zaprta v kletki, torej dolgoročno boš nezadovoljna. Prisluhni sebi, ker ko narediš korak in vstopiš v njegovo družinsko dinastijo, bo prepozno.
Vedno je tako, da sta dva svetova. Potrebno je le poiskati način, da se jih združi. Če se res vidita skupaj, bosta to storila, kljub začetnim “naporom”. Samo zavedati se morata, da to kar bo naredil eden, ne bo naredil za drugega ampak bo naredil to zase. Vsak mora prevzet odgovornost za svojo odločitev nase in naredit tako, da bo obema lepo. To se sliši preprosto, seveda pa pogosto ni, to pa samo zaradi udobja, ki smo ga vajeni. Včasih se človek lahko od njega loči in si ustvari novo, včasih pa pač ne. Najlažje poti niso vedno najboljše.
Vedno je tako, da sta dva svetova. Potrebno je le poiskati način, da se jih združi. Če se res vidita skupaj, bosta to storila, kljub začetnim “naporom”. Samo zavedati se morata, da to kar bo naredil eden, ne bo naredil za drugega ampak bo naredil to zase. Vsak mora prevzet odgovornost za svojo odločitev nase in naredit tako, da bo obema lepo. To se sliši preprosto, seveda pa pogosto ni, to pa samo zaradi udobja, ki smo ga vajeni. Včasih se človek lahko od njega loči in si ustvari novo, včasih pa pač ne. Najlažje poti niso vedno najboljše.[/quote]
se strinjam, da sta vedno dva svetova, a ne diametralno nasprotna. razen čustev, ki jih čutita drug do drugega, nimata nič skupnega. ne hobijev, ne ciljev v življenju, ne enakih želja kje živeti, pa še to je, da ona mora imet občutek neodvisnosti in samostojnosti, kar avtomatično daje drugemu občutek podrejenosti in vezanosti.
glede na to, da sem tudi sama živela samostojno in neodvisno in točno vem, kako tako razmišljanje deluje – on se bo priselil k meni, vse to okoli njega je moje, če nama ne bo šlo, se bo izselil, itd … to ej vse vezano na to bolestno samostojnost, nujno pri drugem povzroči razmišljanje v smeri vse to je njeno, jaz sem tukaj samo gost, če se bova sprla bom moral spokat, itd. … jaz sem potrebovala tri leta, da sem se rešila razmišljanja o samostojnosti, da sem lahko sprejela dvojino in odvisnost od drugega (kakršnokoli že). če tega ne bi sprejela, najina veza ne bi bila možna, ker bi bil on vedno gost, jaz pa vedno gospodarica.
poleg tega je v avtoričini zvezi še tako, da ima ona očitno visoko izobrazbo in temu primerno visoko plačo, on pa je … podeželan, da ne rečem kmet. kar zanjo ni nič hudega, zanj pa je to ponižujoč občutek. kot rečeno, dva popolnoma različna svetova.
Pa kako ženske z dobro plačano službo v LJ vedno najdete neke luzerje brez službe, navezane na starše v vukojebini? A jih prav načrtno iščete, ali kaj?
Lepo si je tip porihtal. Živi v tvojem stanovanju, bivanje delje časa skupaj je zunajzakonska skunpst, kredit odplačevan v času trajanja le-te pa zapade pod “skupno premoženje”. Ti ustvarjaš, on izkorišča, bravo.
Končaj to seanso, dokler je še čas…
on očitno že ima, vsaj po tem, kar piše avtorica je tako razbrati. to je njegovo, njemu bo zapisano, mogoče je edinec in je to to. ona pa nima še nič. veš, kaj pomeni imeti stanovanje na kredit? jaz ga imam. to ni moje, to je od banke. moje bo, ko bo odplačano, prej pa ne. in ona nima nič, samo toliko, kot je odplačala. in vprašanje je, če bo sposobna celo stanovanje odplačat, nikoli ne veš, kaj pride, pa se načrti izjalovijo. je pa zdaj itak napisano samo nanjo, tako da njeno j. če pa z njenim ostajata skupaj in bosta živela skupaj in bo tudi on delal in nosil denar domov, pa vprašanje koliko bo stanovanej potem še res samo njeno in koliko tudi njegovo. razen, če bo dokazala, da je on dajal svojo plačo na stran :)) kar je skoraj zagotovo ne bo, ker to ni poanta partnerske zveze, a ne. v končni fazi pa … kdo si želi bit v ljubljani? ona ali on? ONA.
Draga moja, v tej vezi je tako, da imaš ti škarje in platno, ker imaš službo in stanovanje. Lažje bosta oba dobila službo v Ljubljani kot nekje na periferiji, zato naj se on prilagodi. Hišo bo sčasoma že podedoval po starših, ampak do takrat je še nekaj let. Poznam jih precej, ki se vsak dan vozijo v LJ in jim počasi že preseda, ampak drugje ne morejo dobiti ustrezne službe. Ti ljudje se domov vračajo ob 19. uri in praktično nimajo nič od dneva.
Saj verjamem, da se imata rada, ampak v tej zgodbi si ti tista, ki preveč popušča. Žal so krizni časi in je potrebno iskati optimalne rešitve.
Del kredita, odplačan v času izvenzakonske zveze, zapade v skupno premoženje. Je pa vprašanje, če onadva že živita v izvenzakonski skupnosti, namreč, če živita skupaj šele nekaj mesecev, potem ne.
Človek, ki ljubi svobodo, tudi za ceno kredita in domačijski človek, ki mu je važen domači grunt, to ne gre skupaj. Preveč različna svetova.
Če je stanovanje kupila pred začetkom veze in takrat tudi najela kredit, je lastnica izključno ona. Tu ni težav, le mora biti toliko pametna, da ne bi polovico naknadno prepisala nanj. Tukaj spodaj je nekaj pravnih napotkov glede skupnega in posebnega premoženja:
http://www.slonep.net/vodic/zivljenjski-zapleti/?view=vodic&direct=219
Mi je pa zanimivo to, kako nekateri hitro uletavajo v zunajzakonske skupnosti, pogosto sprejmejo tudi “goloritega” (oprostite izrazu) partnerja, samo da živita skupaj, kasneje je pa jok in stok, ko veza razpade.
Ne vem, če so te stvari tako preproste. Ta veja prava ni sicer nikoli bila moje področje, bolj sem “doma” v kazenskem. Jaz bi s eraje zavaroval s kakšno pogodbo pri notarju. Ne bom zagotovo trdil, ampak nemara je res relevantno vprašanje, ali je kredit najet pred začetkom izvenzakonske zveze, ali v času trajanja. To, da kredit odplačuje ona sama, je po moje ne rešuje.
Pajki, midva pa imava veliko skupnega, tudi jaz sem bolj doma v kazenskem pravu. :))) Zaenkrat je pri njej tako, da ima itak ona vse finance pod komando, ker on ne dela. Lahko pa bi se kasneje zgodilo, da bi on nekaj prispeval pri odplačevanju kredita, potem bi pa že nastal problem. V vsakem primeru je dobro iti k notarju, s tem se strinjam. :))
Forum je zaprt za komentiranje.