Eni nikoli ne boste razumeli

Ko sem odraščala, je bilo zame težko obdobje, starša sta bila ločena, oče alkoholik, mama s psihičnimi problemi, očim me pa nikoli ni maral in sprejel.

Nisem bila zelo problematična najstnica, nisem sploh kadila, zlorabljala drog, pila bolj malo, sem pa, pa še za tistih nekajkrat me je sram. Svoj prostor na svetu sem iskala na drug način. Za nekatere sem pač bila čudna in če me niso poznali, me niso marali. Se mi zdi. Tistih nekaj, ki so me spoznali, me imajo pač zelo radi.

Še zdaj, ko so ta leta mimo, hodim včasih po svetu z občutkom, če bom slučajno izpadla drugačna. Večinoma sem samozavestna, ampak pride do tega. Zelo je moteče. Postane me strah, da nisem dovolj dobra. Pa vem pri sebi, da sem dobra oseba.

Prišla sem sicer do ene prelomnice, kar mi zelo koristi. Nisem se nikoli znala zase postavit. Je bila ena oseba, ki je sama psihično motena v drugo smer in ko te že skoraj prepriča, da s teboj nekaj ni v redu. Da imaš psihične probleme. Ko prideš do tega, ko nekomu takemu brez slabe vesti rečeš odj… :))) zmaga.

Drži se dušca