Ena zgoda za lahko noč
Nedolgo nazaj sva s sošolcem iz OŠ debetirala, o partnerkah – ženah, tj. o tisti, ki naj bi bila edina v življenju, tista edina, ki je ustvarjena iz tiste manjkajoče rebre, tam pod srcem. Tako me je pred dnevi prejelo in napisal to zgodbo. Sicer je bila na hitro napisana, zato jo še mogoče kaj popravim.
Bilo je pred leti. Navadno jesensko popoldne na avtobusni postaji, ko se šolarji in zaposleni vračajo domov, nič posebnega. Dan, ki bi ga pozabil, kot ga nikoli ne bi bilo, ko mi ne bi Ona pri vstopanju v sosednji avtobus namenila nasmeha in mi nekaj šepnila. Kot bi me v hladnem dnevu obsijalo sonce . Nisem mogel verjeti, da je bilo to namenjeno meni. Vedel sam Zanjo, saj sem jo že dalj časa skrivoma iskal in opazoval v množici. Nisem pa vedel, da tudi Ona ve za moj obstoj. Tisti dan pa se je zgodilo v trenutku . Njen pogled je zarezal mojo dušo. Težko je najti besede s s katermi bi jo opisal. Bila je… edinstvena. Nobeni podobna, tako posebna, tako preprosta, tako .. lepa (ne lepotica,ampak kombinacija nekih lastnosti, ki človeka naredijo angelskega)…simpatična. Ob prvih besedah me je preplavilo spoznanje, da se že dolgo poznava… iz sanj.. Njena spontanost, lepota, nasmeh, milina, energija. Bila kot val svežine, ki me je dvignila visoko nad oblake. Poletel sem. VEdno znova se mi je pRikradla v misli in znOva iN znova se mi je pričaral tisti trenuteK, ko sva se prvič srečAla s pogledi. Njo, njen pogled, nasmeh, njene oči, njene lase, ki ji valovijo v hoji. Nisva potrebovala veliko besed. Znala mi je odpreti dušo, mi izzvati občutenje, da živim. Njena energija in odkritost sta me neskončno privlačili, a me hkrati plašili. In jaz, njeno nasprotje. Zadržan, preresen in zamišljen . Pa vendar mi je pomenila več kot si je Ona sploh lahko mislila. Vedela, da jo , vendar pa ji svojih čustev nisem znal najbolje pokazati, kot bi se njenih izbruhov ljubezni bal. V resnici pa sem jesenske in zimske mesece 4. letniku srednje šole živel le za trenutke za Njo. Povsod je bila z mano . Ob njenih nežnih izlivih sem vedno farbal in se znojil kot konj, vedel sem, da ko se bova znašla na »primernem kraju«, se bo zgodilo kar si vsak mulo pri 18 želi. To pa sem v sanjah hranil za poročno noč. No mogoče ne čisto zares, saj se je bilo ob Njej res težko obvladovati že v množici na avtobusni postaji, zato sem se ogibal kakšnih drugih mest najinih srečanj. Ampak čisto zares sem si želel, da bi bilo tako, toda kako naj jo brzdam ? Pri svojih je hotela takoj pa še sama ni vedela kaj. Moje razmišljanje je bilo kakšen je smisel poroke, če ni zraven nedolžnosti? Saj vsi vemo, lepo je, treba je. Ampak pri poroki ko bo ura polnoč, naj bi prišel čas zaužitja užitka. Ampak, če bi šla čez mejo, ne bi bilo nič drugače, isto bi bilo kot vsakič prej. Ne bi bilo krvi na rjuhah in ne bi bilo čarobnosti prvega seksa (in ne bolečine). In to sem si takrat resnično želel, da bi z Njo takšen trenutek doživel. Napeta jajca in trdega tiča še pet let (bil sem v četrten letniku in bil je plan, da grem študirat pravo), potem poroko, kjer bi ob branju evangelija božal njeno nogo in cvilil od pričakovanja, potem kratko večerjo in potem velik apartma z jacuzzijem, njeno golo telo in svetost obreda. Prvi dotik njenih ustnic, njenega sramu, njena rdečica in popolna predanost, sveta daritev. Počasno rajcanje, njeni nerodni dotiki, njena radovednost in njena nežna koža. Vonj njene muce, nedotaknjene, sveže, moje. Potem trenutek pred vstopom, pred večnim združenjem, pred enotnostjo biti, pogled v oči, potem združitev. Globoka in nežna, potem fuk, fuk do jutra in fuk do konca. Brez pijanih svatov, brez jutranjega glavobola, samo vonj njenega telesa in sreča izpolnitve. Potem pa se je obrnilo vse na glavo.
Nikoli si nisem prišel na čisto, kaj mi je bilo tisti petek, ko sem Najine sanje spremenil v neizmerno trpljenje. Nepremišljene besede izrečene v mladostniški objestnosti. popizdil, se ji zlagal, da je imam dost in da naj gre k vragu. Tisti, dan so ji moje oči lagale. Ob izgovorjenem sem videl kako se pred mano lomi. V trenutku sem razbil najino ljubezen za vedno. Storjenega sem se zavedel v trenutku, vendar poti nazaj ni bilo več. Iskal sem jo pa je ni bilo. Še vedno sem jo videval na avtobusni postaji vso zlomljeno. Še vedno sem upal, da jo bom kaj premaknil, da bi lahko spregovoril kakšno besedo z njo. Trkal na njeno srce…pa nič. Zanjo nisem več obstojal, ni me ne videla ne slišala . Tako so minevali zadnji meseci srednje šole…Srčne težave so bile prehude, še v sanjah jo objokoval; moral sem vstran od vsega. Da bi jo pozabil sem se 14 dni pred koncem srednje šole na Občinski naborni komisiji v Šmarju prijavil na služenje vojaškega roka . Tako se je tudi zgodilo v petek smo dobili zaključna spričevala o srednji šoli, v ponedeljek pa odšel v vojsko v Cerklje. Moje življenje brez Nje je bilo kot dan brez sonca …nič več načrtov za prihodnost, pozabil na pravo]… bil sem vesel, da je nisem nikoli srečal, je manj bolelo …bili so trenutki, ko nisem vedel, ali bom dočakal naslednji dan teda se mi je zradi Nje oglašala vest ..ko bi si ji lahko vsaj opravičil. Kaj lahko naredi ljubezen. Dobro in slabo. Kam lahko človeka pahne, kam sem pahnil Njo … čas je naredil svoje, .. stvari so šle svojo pot. Ne vem kdaj sem se potem znašel na pravnem faksu. Sem studiral kot žval, ampak Ona je bila še vedno tu, v meni, ni me zapustila ne v nočeh učenja, ne v dneh žuriranja, vedno je bila zravem kot očitajoča vest po pijanki, kot tolažnica v hudih trenutkih kot prijateljica na sprehodih. Ni me motila njena prisotnost.Pa vendar zakaj po vsem tem času ni odšla iz duše. A sem ji res ukradel srce, ona pa meni. . Minilo je … veliko časa po tistem petku so se mi nekdanje sanje uresničile sem doživel svojo poročno noč; ne z Njo. No ne čisto zares. Na faksu sem spoznal svojo ženo in ko sva prvič sem na glas rekel »To je moja poroka.« Čez dve leti sva res se tudi poročila. Nisva bila več nedolžna, bog pomagaj.
——————————————————————————–
Forum je zaprt za komentiranje.