emancipacija
[img]http://images.idiva.com/media/content/2013/Jul/78771657_11.jpg[/img]
Emancipiran moški (čeprav ne maram ravno tega babjega izraza) je tisti, ki se zaveda, da mu ženska ne more ponuditi ničesar takega, kar bi zameglilo njegovo presojo, omajalo njegovo samospoštovanje do tega nivoja, da bi se ji začel pasje podrejat. Torej, neodvisen dec najprej ne sme biti suženj pi č ke! Vem, da mnogim, veliki večini “moškim” to predstavlja nedosegljiv ideal, ampak to ni moj problem. Neodvisnež, če dobi sem in tja kakšen seks prav, če ne, pa tudi nič zato. Kadar ga, ga pod svojimi pogoji, ne pod nekimi ženskimi muhavimi principi. Odvisnost od seksa ima z orenk dedcem toliko skupnega kot alkoholik z materinim mlekom. Podobno je z očetovstvom. Moški na zavidljivem nivoju se ne bo ponižal z vlogo v nekakšnem razplodnem načrtu, se sprijaznil s to odvratno patetično – patriarhalno vlogo statista družbene in babje kontrole ter orodja za produkcijo svežega kanonfutra nikdar potešenemu žrelu sveta, ki se hrani z neusahljivimi generacijami bedakov. Da moški zares svoje volje ne potrebuje ženskega bitja niti za tako banalen razlog kot mu ga lahko ponuja nekakšna vseživljenjska služkinja, ni potrebe posebej razlagat… Če ima moški z Olimpa v zvezi z žensko že kakšno dilemo, se ta izraža kvečjemu v vprašanju, zakaj bi mu bila pravzaprav sploh potrebna? Seveda mu tudi to vprašanje ni neka preokupacija. Morda se mu kdaj pojavi samo tako bolj bežno v mislih. Recimo takrat, ko opazuje preplašena krdela “moških” tepcev okoli sebe, ki vztrajno zapravljajo življenja s prizadevanji ugajati in razumeti (emancipirane) ženske.
Forum je zaprt za komentiranje.