Dosti mam moje matere

Je ostarela, stara 82 let. Ima nekaj zdravstvenih težav – ma kdo jih pa nima še precej mlajši?

Živi sredi Ljubljane, vso infrastrukturo ima na dosegu rok. Ok, nima več toliko prijateljev in znancev, ampak tako je.

In gospa se spreminja v divo. Vsaka tegoba je življenjski problem, sama kar naenkrat ne zna niti kam poklicati in se za kaj zmeniti.

Cele dneve kot hijena preži name in na sestro, da ji streževa, urejava, nosiva itd.

Zadnjič sem bila čisto zbita po napornem dnevu in je hotela, da ji pridem pomagat presadit neke rastline. Sem rekla, da ne bom. In je začela jokati, češ da je ona skrbela zame v mojem otroštvu (ni res, čuvala me je babica), zdaj moram pa jaz za njo.

S pomočjo farmacije te nemočne dive zdaj pogosto živijo do 100-tega leta. A naj ji strežem še pri 70-tih??

Naveličana sem jo, tega, da se ne zna zamotiti, tega da še prdniti ne zna sama, sovražim njene klice in pričakovanja, da ji bom vedno na voljo.

Zadnjič sem ji rekla, da sem bom v pokoju preselila v Španijo. In je bil spet jok. “Kdo bo pa za mene skrbel”? Sem ji povedala da obstajajo domovi za ostarele, oskrbovana stanovanja in pomoč na domu.

“Kaj bodo pa ljudje rekli, ko me boš pustila”?

Who cares,  z možem sva odločena, čez par let spokava kufre in greva.

Diva pa naj si najde plačane pribočnike.

Že naslednji trenutek si lahko vdova, invalidna…… aja ti imaš garancijo, kot navajaš v predzadnjem odstavku.

iti nekam v Azijo, npr. na Tajsko. Tam so tudi kurbe poceni, dajo za 1 $.

Dajo zraven še kaj drugega, kak spominek v obliki sifilisa, AIDS-a in podobnega.

V tvojem pisanju se odraža mržnja do svoje matere, ne glede na njeno zgodbo. Mogoče je v tem, kar si napisala, nekaj resnice, bi bilo treba slišati tudi drugo stran. Kar si ti napisala, tvoje izražanje, koga briga, diva ipd. pa res ni primerno. Upam, da ne boš ti nikoli potrebovala pomoči drugega.

Zanimiv odnos. Je to že od malega?

Jaz nimam problema iti pomagati svoji mami ali očetu. Pa tudi če gre za presajanje rož. Res pa se onadva precej bolj prilagajata mojim urnikom oz času in načrtom.

Srečna bodi, da imas se mamo….

To kar pišeš pa nebom komentirala ker mevprevec boli …

Ves bog ima dve palici…ki pasejo na vsako rit.

Upam,da je provokacija,tipanje ljudi… Če je pa res,bog Vam pomagaj,a ko bo dedovanje bo pa v redu? Nimam besed za mišljenja takih ljudi. Ja,je to pogosto,na žalost. Narava nas opazuje….

Eni ne zastopte. Kriza je. Začetki demence. Eno je, pomagat mami rože presadit oz. težje stvari, npr. okna pomit. Se dogovorite in se zadeva spelje, mama tudi razume, da imaš šiht, otroke…bo pa prošnja izpolnjena v roku par dni.

Drugo je pa teženje za vsak dr.ek, ki mora biti takoj in zdaj, če ne je konc sveta. K se njej dvigne, more od tebe vse past, in morš zadevo nardit takoj, če ne je jok, pa kakšni ste pa očitki. S takimi je pa jebba.

Tko da poglejte zadevo z obeh strani.

Verjetn pa nima več moža, in ji je dolgcajt, pa je pol še slabi vse.

Ni res, da so kar vsi dementni, potrebujejo pa pomoč res. Vsak bo enkrat star in obnemogel in takrat se ponavadi človek vse spomni. Avtorica vse to se pride, kar sedaj mama preživlja.

Pol se pa pokvarjo. Do npr. 80ga leta se je dalo vse lepo zmenit, pol je šlo pa sam navzdol. Prej normalna oseba, vse smo se zmenili/ naredili, z let je blo pa vedno slabše. K postrežšček, za vsak drek.

Kaj je pol to?

Hm, včasih si gremo mladi pa stari na živce, a se imamo radi.

Meni je zmeraj naslednji trenutek žal, če sem se grdo vedla, ker mi je mami npr nekaj težila.

Ni vedno enostavno, se maš dosti, ampak mama je ena, ko jo ne bo več, se boste tepla po glavi.

Tole udrihanje po avtorici je brez veze. Vsi tisti, ki se zgražate nad njenim pisanjem … Ste kdaj imeli opravka s tečnimi ljudmi, pa starši gor ali dol. A sploh razumete, kako je to, ko te npr. mama pokliče in se ji zdi nujno, da takoj zdajle prideš, ker je treba na tavisoki polici pobrisat prah, da je treba točno zdajle snet in oprat zavese, da je treba točno zdajle presadit rože, da je treba točno zdajle pograbit listje … In je pri tem sploh ne zanima, ali imaš čas, ali imaš kakšno svoje pomembno delo, ali so dogovorjen za kakšen obisk, ali pa če greš samo na sprehod.

Ja, če se to zgodi enkrat na mesec ali na štirinajst dni, verjemite, da ko se to dogaja vsak dan ali vsak drugi dan, je pa problem. Ampak razumem tudi to, da tega vsi vi popolneži ne razumete.

Tole pisanje je napisano točno v tonu osebe ki jo je vzgojila hladna nedostopna mati.

Tako, da me vsebina ne čudi….

Kako pogledaš stvar z druge strani, če jo ne poznaš? Bi bilo treba slišat tudi mamo. Način pisanja pa kaže  na nespoštljiv odnos do svoje mame, pa naj bo dementna, zdolgočasena ali pa samo stara.

zdaj ni pravi čas za presajanje. reci ji, naj počaka do pomladi.

Jaz pa popolnoma razumem avtorico. Imam doma mamo, 7 let mlajšo od njene. Pa dobro, njena je še dobra, da si sploh želi presajati rože itd. Moji se niti do wc-ja ne da. Leži v postelji 24 ur in ukazuje. Pa ne bi rekla, da bi dejansko bila invalid ali kaj takega. Ne, ona je taka že tako rekoč celo življenje. Ko je bila mlajša, tik pred penzijo in kasneje v penziji v katero je šla predčasno, je njena mama (torej moja babica) v maminem stanovanju, kuhala, pospravljala, čistila, jaz pa sem hodila v šolo in poleg tega morala še hodit v trgovino itd. Vse kar je bilo treba postoriti zunaj, nakupi itd, sem naredila jaz, ostalo babica. Mama pa je ves čas ležala, gledala tv, kadila in jedla. Tako kot pri avtorici je tudi zame skrbela babica. Jaz dejansko mame “nikoli nisem imela”. Zdaj pa moram jaz za njo skrbet. Ma po pravici povedano mi dol visi, naredim tisto kar je treba, ostalo pa …

To je verjetno začetek demence. Govori z maminim zdravnikom in se pozanimaj, če jo lahko testirajo. Demenca namreč ne pomeni le izgube spomina in pozabljanje, ampak se najprej začne kazati prav s takimi izbruhi, kot jih opisuješ. Vedno, ko komuniciraš z mamo, imej v mislih, da ni diva in da tega ne počne nalašč, ampak gre za bolezen. Jemlji jo kot majhnega otroka, za katerega je treba poskrbeti, nikakor pa ji ni treba v vsem ugoditi. Ko začne izsiljevati z jokom, se ne prepiraj z njo, ampak ji mirno povej, kako bo – npr. rože ti bom presadila, ko pridem. Če res načrtuješ odhod v Španijo, potem načrtuj tudi, kdo bo poskrbel za mamo. Vedeti moraš, da bo vedno starejša in bo potrebovala vedno več pomoči. Vpiši jo na seznam za dom za ostarele, če bi ga slučajno potrebovala, ter poišči negovalko (lahko je tudi kakšna mlajša upokojena soseda, sorodnica itd.) ter se dogovori, da jo obiskuje najprej vsaj enkrat na teden, nato pa tudi bolj pogosto. Nekako bo za mamo vsekakor treba poskrbeti, ni pa nujno, da se ti s tem tako zelo psihično obremenjuješ.

Ko sem brala objavo, sem se vprašala, kaj se je tej ženski zgodilo tako hudega, da je takšna do svoje mame? Edino kar ti napišem je, da BO KARMA vrnila tvoje početje. Verjemi, karmi nihče ne uide..

Iz tvojega pisanja veje sovraštvo do mame. In to ne prikrito, kot gor ena piše, ampak čisto odkrito. Mamo imenovat diva, ker te prosi, da ji prideš včasih kaj naredit?!

Jaz sem mami hodila 10 let pomagat, dvakrat tedensko 30 km v eno smer. Imela sem dva majhna otroka, službo, moža in tudi svojo hišo za rihtat. Pa smo se z drugimi sorojenci tako zmenili, da je imela mama vsak dan obisk, vsak dan pomoč.

In veš kaj, ravno te dni bo 8 let, kar je ni več. In vsakič sem vesela, ker vem, da sem zanjo naredila vse, kar je bilo v moji moči.

Takole je – mati nam otrokom ni bila sposobna nuditi prave ljubezni in topline, v času otroštva in mladosti smo sobivali z njenimi čustvenimi in duševnimi težavami. Bili smo deležni mnogih zmerljivk, žaljivk, dretja. Očeta je pregnala od hiše in ga s spletkami odtujila od nas.

Še zdaj spletkari, čustveno izsiljuje, nas otroke poskuša spreti (pa ji ne uspe, ker držimo skupaj), skratka, je nemogoča celo življenje.

Bila je zaposlena v medicini, vedela je, da ima resne težave, pa  tega ni nikoli želela rešiti. Niti zavoljo svojih otrok ne. Njen odgovor je: “ah,m nisem imela časa hodit na preglede.”

Imela pa je čas, da nas je dobesedno zj…..

Na sebi sem morala trdo delati, da njenega sranja nisem prenesla naprej – pa še tako imam občutek, da kdaj ravnam napačno.

Kako je potem ne bi imela poln kufer? Žensko, ki nam je uničila otroštvo in mladost. Ki nas je rodila, ker so pač vsi, ki so se poročili, imeli otroke.

Razumem, da je bila ona sama čustveno pohabljena v otroštvu, ampak zakaj je sama naprej počela enako?

Daš, kar dobiš, torej bi jo lahko zajebavala tako, kot je zajebavala ona mene. Ničesar mi ni privoščila, ničesar nudila.

Za to, kar sem, se moram zahvaliti dedku in babici. Če njiju ne bi bilo, zdaj ne bi bilo tudi mene.

Razumem, sem v isti situaciji. Jaz sem jo odrezal. Če bo prišlo do tega, da mora v dom, bom pač sofinanciral, sedaj pa stikov nimam. Tako strupene ženske ne pozna vsak, pa četudi je moja mati. Žal mi je edino to, da nisem tega storil že prej, prepoznal manipulacije preden me je spravili skoran v norišnico. Pri 35-ih sem se začel skup sestavljat, da lahko kolikor toliko normalno živim in skrbim za svojo družina, pri vešči stari se pa ne da nič več. 100x poskusil pogovor, 100x se ni dalo nič. Potem pa odjebi in nasvidenje. Povezana sva samo še genetsko.

Vsi, ki pljuvate in kličete karmo na avtorico – me zelo veseli, da imate starše, kot bi starši morali biti. Zelo veliko pa nas je tistih, ki smo preživeli zato, ker smo imeli babice, dedke in sosede. Starši niso skrbeli za nas. In zakaj bi sedaj mi za njih. Jaz sem za tistega, ki je skrbel zame, poskrbela.

Upam, da si poskrbela vsaj za dedka in babico.

Avtorica, iz tvojega zapisa je čutiti, kako matere ne maraš. Vse, za kar te prosi, ti je v breme. Dejstvo je, da ni idealnih mater, pa tudi idealnih otrok ne. Močno me zanima, kakšna boš ti pri 82. letih. Morda boš še čisto fit, morda pa boš prava sitna, uboga starka. Nimaš garancije, kaj bo s tabo. Zamisli se malo nad svojim vedenjem.

Zelo grdo je mater imenovati divo.

Potrudi se in naredi nekaj za mater, dokler je živa. Lahko je že jutri ne bo več. In takrat boš videla, kako ti bo hudo, kako si boš očitala za vsako trdo besedo in zavijanje z očmi.

Meni je mama umrla pred 6. leti. Približno tri leta je bila večinoma  v postelji. Skrbela sem zanjo noč in dan. Skoraj vsak teden smo bili na urgenci, hodila je patronažna… Mami sem na vse načine skušala olajšati neznosno žalost, depresijo in starostne težave. Prav za nič mi ni žal. Mama mi je tisočkrat povedala, kako je srečna, da me ima. Ga ni dneva, da se ne bi spomnila nanjo.