domotožje

Sem štajerka in sem se pred letom dni poročila na gorenjsko, vendar se nikakor ne morem navadit. Daje me domotožje. Pogrešam družino in prijatelje. Zdi se mi,kot da del mene manjka in zato se vedno bolj prepirava tudi z možem. On enostavno ne razume, da pogrešam domače. Pravi, da ni normalno, da hočem vsak vikend domu. Ne razume, da on pa vidi svoje starše vsak dan, ker sva si stanovanje uredila pri njih doma. Vse skupaj zadnje čase vedno znova in znova vodi v prepire in obtoževanja. Jaz mislim, da sem se dovolj žrtvovala, da sem se preselila k njemu in, da zato se lahko on sedaj podreja meni, on pa seveda ne vidi tega tako. Vedno sem bila družabno bitje in sem rada imela družbo, on pa nikoli tega ni imel, zato niti ne ve kako jaz pogrešam to. Čeprav mi nikoli ni bilo težko navezovati stikov, jih tu na gorenjsem enostavn ful težko, se mi zdi, da so ljudje res zelo zaprti. Saj razumem, da se z leti itak zmanjša število prijateljstev, ampak včasih enostavn pogrešam, da ponavadi ni nikogar s katerim bi šla kar tako na kafe al pa čvek… Verjetn potem, ko bodo 1x otroci itak tega ne bom toliko pogrešala, ampak sedaj pa še… Res sem si morala poiskati tukaj službo, vse na novo, nikjer nikogar ne poznaš… Težko je… In potem njemu se ne zdi normalno, da si želim, da grem ali pa greva 1x na teden domu… Tako, da ko pride vikend sem ful razdvojena kaj naj anredim ali naj grem domu ali ostanem na gorenjskem… In potem, ko se vozim en dan tja, en dan sem, sem še dodatno tečna… Saj zdaj sem poskusila zmanjšat obiske na 14 dni in tudi moji pridejo kaj na okoli… Ne vem, če je to razlog, ampak zadnje čase se res ful kregava in obtožujeva drug drugega… Skoz se mi zdi, da je neki nezadovoljen in kar nekaj jamra…, men gre pa to na živce in sem fuk vzkipljiva… Ful ga imam rada, ampak res pogrešam tudi dom in se mi zdi, da sva se čist oddaljila. Žalostno je, ker imava skoraj vse,pa sva nesrečna.

Pa bi zgleda res moralo veljat, da kdor oženi štajerko, bi mu morali priznat dvojna leta. :-)))

Drugače pa, kljub temu, da ti moram dat zelo prav glede tvoje ocene gorenjcev (še posebej, če živita v kakšnem manjšem kraju), se mi le zdi, da je bolj problem tvoja popkovina in da ne bi bilo kaj bistveno drugače, če bi živela na Štajerskem, vendar na svojem. Verjetno pa je tudi z njim podobno, saj si težko drugače razlagam njegovo nedružabnost. Mislim, da bosta oba morala čustveno še odrasti, drugače se to ne bo izšlo tudi, če bosta popolnoma na svojem, kar bi bilo še najbolje.

a ja, še to: mislim, da je katenjka štajerka v izgnanstvu, samo (če sem prav zasledil) je ina v LJ, kar pa najbrž kljub temu bi bil problem, da se tu in tam kdaj zmenita za kakše kofe (ali pir) 😉

Jaz se tudi Štajerec v izgnanstvu, pa me nič ne daje domotožje.
Sem vesel, da sem lahko šel na svoje.

Težko res..A hkrati dobra izkušnja, ki ti pomaga pretrgati popkovino in te narediti izkušnejšega in čustveno zrelejšega.

V novem kraju si poišči prijateljice, pa ti bo lažje.