Dolgčas po ločitvi

Ni šlo. Poskušala, terapija, odhodi, vračsnje, zamere…. Žsl mi je, ampak zak9na več ni. Bila sva zelo dobro situirana, fino življenje, veliko skupnih prijateljev, druženj, počitnic. Otroci študentje. Me ne rabijo več. Se pa ne znajdem. Življenje, ki sem ga poznala, se je ustavilo. Skupnih prijateljev, druženj ni več. Ena dobra prijateljica, krog občasnih, berem, hodim, plavam…., vendar je življenje drugačno, veliko bolj dolgočasno. Pogrešam moža kot prijatelja, pogrešsm najino pestro življenje. Kako ste si druge uredile življenje?

Najdi si enega kretena, ker ocitno pogresas dramo v svojem lajfu. V sebi pa si prazna kot kanta.

Najdi si novo družbo. Ja vem lažje reči kot izvesti, ampak ja najdi si nove ljudi. Pozabi kar je bilo ker očitno niso bili tvoji ljudje. Potuješ lahko s skupinami če ne želiš sama. Je tega kar veliko. Kompas celo samo za ženske organizira. Sem šla dvakrat in obakrat spoznala fajn ženske, z nekaterimi smo prijateljice postale. Pojdi kamor si želiš. Če te kaj zanima, pojdi na tečaj. Če imaš rada gledališče, koncerte….pojdi. Če nočeš sama probaj najti družbo na semaforum ali pa kje drugje na netu ali med znanci. Povabi kdaj koga kam. Ne samo čakat na povabila. Ne bo šlo čez noč, ampak ja lahko si ustvariš čisto novo družbo. Življenje po svojih pravilih. Samo malo poguma in odprtosti za novosti rabiš. Vso srečo 🙂

Nesramen odgovor! Saj ne veš, kako ji je bilo.Pač ni šlo več.Denar ni vse, lahko je na zunaj vse tipi -topi, na vznoter pa vse zanič.

Kdo si ti, da sodiš .

Moža pogrešaš, očitno ni bilo tako slabo. Zakaj sta se sploh razšla? Bi razumela, če je imel ljubico…

Ja, ne bo nič več tako kot je bilo.

Začni se ukvarjati s kakšnimi aktivnostmi: vpiši se v kakšen pevski zbor, planinsko društvo, razni krožki (ročna dela, pletenje, šivanje, pisanje, tuji jeziki…imaš ogromno možnosti), potem so še dolgi sprehodi, tek, branje knjig, filmi, TV, kakšen drug šport…

Srečno!

“Bi razumela, če bi imel ljubico:”

Mislim, kakšen odgovor. Torej, vse ostale neklapajoče stvari v partnerstvu pa je vedno mogoče rešiti. Ahh…

Avtorica, verjetno je še sveže (manj kot pol leta ali eno leto), zato vam je čudno in preveč nezapolnjenega časa. Bo boljše, sigurno! Če sta poprej imela bolj fokus navzven (prijatelji, potovanja), morda poiščite kaj za odkrivanje vas same navznoter. Lahko se vam odpre res veliko stvari in življenje boste takšni odkrivali še z druge plati in ta je lahko RES VELIČASTNA! Tu boste spoznali mnogo “odprtih” ljudi (sigurno vam bo seveda šel kdo na živce), PREDVSEM pa boste s to novo energijo privabili k sebi tiste, ki so vas in vi njih vredni. Tega slednjega ne dela um, marveč podzavest. Kar je še posebej lepega ob vsem tem, je, da boste zelo radi tudi sami s seboj. Morda se vam zdi v danem momentu hecno in čisto mimo vas, a ni.

(morda malo pobrskajte access consciousness)

Kot (komaj!) 55-letna kvalitetna ženska pa zagotovo pritegnete kakšnega za vas oreng moškega – v primeru, da nesamskost v vas kljub trenutni situaciji tli. Želim vam, da takšnega, kjer odhajanja in ponovna prihajanja sploh ne bodo šla niti čez misel. Ljubezen je tudi drugačna, kot ste jo imeli do sedaj. Samo ne se spraševati, ali ste je vredni. Ste. Z očetom vaših otrok ni nič narobe, prav tako ne z vami; le vidva kot eno nista (več) kompatibilna. Ko boste premlevali preteklost, se, dokler bo pač potrebno, z umom opomnite, da sta se potrudila, le šlo ni. Zaradi zunanjih distrakcij (potovanja, druženja) pa je šlo nekoliko dlje, kot bi sicer, če bi bila le drug z drugim. Še enkrat, to ni poraz, le eno ne moreta več biti, ker sta se prerasla.

Tudi jaz vam želim srečno!

Zamenjaj službo. Dvigni si izovrazbo. Pojdi na družabna omrežja in se prijavi na čim več zmenkov. Mogoče, kje na kmetih rabijo delovno ročico?

Samska zrela leta so lahko najlepša leta v življenju. Ko se razščisti s seboj in ozavestijo vzroki težav, se lahko začne najlepše potovanje dokaj zrele osebe, ki je v resnici potovanje proti sebi. Zorenja ni nikoli konec, je naša doživljenjska naloga in poslanstvo. Biti boljši človek. Biti pristen in samosvoj. V ta namen lahko zelo uspešno študiramo, se posvetimo dobrodelnim dejavnostim, začnemo ustvarjati, prepevati, hoditi, plesati, slikati, skratka postanemo kreativni. In kaj je lepšega, kot biti ustvarjalen? Ljudje kar naenkrat začnejo sami od sebe prihajati na našo pot in nekatere lahko sprejmemo kot velik dar, drugi so nam dobri učitelji. Kdo se boji samskosti, nikoli ni bil v stiku s samim seboj …

Ce bi imel… Zelo lepo napisano. Zelo lepo.

Podobno se je tudi meni zgodilo, potem sem si pa dvignil dnevno normo iz 500, na 1000 Eur. Zdaj se ukvarjam samo še s stvarmi, ki me zares veselijo. Pa srečno.

zelo te razumem, podobna starost, ker se mi je ravno zgodilo enako. In pogrešam moža, kot bi umrl, ločitev iz nekih bednih razlogov in za pametnjakovice, niso vedno ljubice razlog. Tudi meni je žal, da nama ni dal druge možnosti, popravni izpit. Ker zdaj sem sama… in mi ni ok, pa ne, ker bila nesposobna, vendar ostalo je veliko neizrečene ljubezni in praznina.

komentarji obsojanja so pa pod kritiko.

Začni kak nov hobi. Ne razumem tudi, zakaj prijateljev ni več. Meni so ostali skoraj vsi, in tudi bivšemu. Se pač ločeno srečujemo. Če so te zapustili prijatelji, to niso bili pravi prijatelji. Jaz sem tiste odpisala sama. Sem pa našla nekaj novih.

Ni mi pa jasno, kako lahko pogrešaš bivšega.  A se nista za to ločila,  ker nista mogla več skupaj živet?

Samo ne se smilit sami sebi zdaj!

Life goes on.

Hjcg:

pri 55ih naj si “dvigne” izobrazbo? Zakaj pa? Saj ne piše, da to potrebuje -piše, da sta bila dobro situirana. A ti veš, da se pri teh letih včasih ne splača več investirat denarja v neko izobraževanje, pehanje za kariero in boljšo službo, 10 let pred penzjono, če je pa dobro situirana? Če si dobro situiran in zadovoljen s svojo službo, delom?  To lahko pišeš ti 30 letnici, ne pa finančno in materialno zadovoljni 55 letnici, ki se je ločila. Zagotovo jasno  zakaj – ker se po 20i+  letih zveza izpoje, ni  več kemije,  karakterno se v toliko letih osebki tko spremenimo, da na koncu niti ne spoznaš več skvojega partnerja laho ko si rečeš, to i oseba s katero sem se poroila, z veseljem..Se naveličaš upravičeno enega in istega partnerja – in če je še seksualni naboj ( tudi pri ženskah ne samo pri moških da ne bo pomote), zakaj potem vztrajati pri “mrtvi ribi” v zakonu?

Starševsko, poslanstvo odkljukano ( piše, da otroci je ne rabijo več) in ja, je čas zanjo. Za nov svež intimni, partnerski veter. zakaj naj se torej zabuibi v knjige in študira naprej ? 🙂

Ampak problem je drug -Slovenija je majhen ribnik, premajhen za starostno skupino potencialnih novih partnerjev,  kot je zanjo primerna za resno zvezo, ne za friends with benefits varianto – ker tega se ona zagotovo ne želi it pri svojih 55ih 🙂
Sploh pa jo razumem, ko je napisala, da sta oba z bivšim možem  iz dobro situiranih krogov – tu se tudi več ali manj vsi med seboj že poznajo po 20-30ih leith. To je višja kasta , drugačni zakoni so to, kot od povprečne populacije Slovencev. i populacije zakonov, kjer so že pod 40, pa poročeni  tudi nekje manj kot 10 let.

Avtorica, jaz te razumem.

Sem dobro leto ločena od že malo več kot 50letnika,  sama še ne petdeset. In ja, tudi mene otroci več tako ne rabijo, kot si ti napisala. Me za njih ne skrbi, so dobili od mene vse in še več. Toliko, da zaključijo fakulteto; so pa tudi nomadske sorte in kolikor jih poznam, se bodo po svojih življenskih sopotnikih tudi raje ozirali v tujini, kot na Balkanu.

Moj bivši mož se je zadnjh 5 let zakona izjemno spremenil, izgubil je moralni kompas, popolnoma, postal tudi nespoštljiv, obswdel ga je kompleks večvrednosti in neke umeščenosti v javnosti – preveč ne bom, ker je Slovenija majhna.

Jaz se bom odselila; delam na tem; sicer še ne takoj, čez kakšne 4-5 let, najkasneje pa , ko bo čas za penzjon. V eno od evropskih držav ob morju. Nepremičnino imam namen kupit že sedaj ( morda letos), pa hodiš dol potem na dopust, si urejaš;  po 5ih letih lahko zaprosiš za državljanstvo; jezik mi ni problem, ga znam.  Tudi službe mi dol ne bo problem dobiti, iam pa k sreči nekaj prijteljev že 30+ let, po svetu, iz svoje “stroovne branže”, tako  da smo ostali v stikih in ni noben problem. Tukaj tudi nimam preveč prijateljev, po razpadu zakona se tudi pokaže, kdo je pravi in iskreni prijtelj. Amšak mene to ne moti – življenje mora iti naprej, sam zase moraš posrkbetiu, da ti je lepo in da se dobro počutiš, da zdravje ne trpi.

Grem pa nekam, kjer je 47 milijonov prebivalcev in tudi možnost za najti sorodno dušo zame; navezava stikov z moškimi menini noben problem, se jih moram tudi tukaj bolj kot ne izogibati že vse življenje, tako da ga ne bi mogla novega moškega dobiti, me sploh ne skrbi. ko bo čas, vse še pride na vrsto.  Ne želim se pa  zapletati z nikomer tukaj v Soveniji. Sem tako tudi kot ti, izhajam iz dobro situiranega  zakona( tudi sama doprinesla tekom let zakona veliko, tudi finannčno), se pa poznamo resnično med seboj “skoraj že vsi” iz teh krogov, ta naša starostna 50. In to je velika ovira, ko iščeš partnerja  novega pri 50ih, seveda sebi enakega – situiranega, da ima podobne hobije, nazore, poglede, kot jih imaš sam.  Tega pa v Sloveniji drastično primanjkuje. Razdiralka zakonov in zvez nisem nikoli bila . Ne sprejmeš pa nekoga, “samo da imaš moškega”, ki ni tebi enak po karakternih lastnostih navadah, situiranosti,  željo po intimi, da se razumemo 🙂 Ker ni moški samo to, da imaš od njega tisto, kar on misli da tie bo z mednožnikom zadovoljil, da samo to išeš sedaj;  za kar pa  povprečen srednjekastni slovenski moški pričakuje še, da ga boš potem  še financirala in nudila streho nad glavo, če sam pri 50ih še nič nima, ali pa živi pri starših  – tako žal je v Sloveniji , pogosto:)

Avtorica, če si pogumna, ozri se preko meja Slovenije  za svojo prihodnost in svojo srečo. Srečno.

Res kruto je to življenje,so stvari za katere skor ne murš verjet dokler si sam ne oglasiš.

PA saj bo …

Čas vse pozdravi