Dobro jutro
Ojla, lisčka, men se že rola. Sem celo noč v luno
zijala, smrkala, smrkala, hodila bo balkonu gor in
dol, prešetevala zvezde in si kakšno vzela v nedrje,
se zahvaljevala luni, da tako močno sveti in mi ne
da miru ……. eh, in zdaj spet norim ………………
Veliko zaslug ima Kaja za to moje norenje, veliko pa
………. eh, vi vsi, pa luna, pa zvezde, pa ……………..
meteorni dež ………. pa ………….. ma kaj bi, ljubi moji,
samo da sem si je, sva sta sta, smo ste so ……….
TUKAJ!!
Mici moja ljuba, pridi, prosim, pridi še ti? Zagotovo se
nam kajsneje pridruži še kdo. Mici pridi, potem pa ti
na uho, samo tebi še neka povem?
Mariči
No , predvsem moraš dokazati , da si prfuknjen ( Pepijeva specialiteta , he , he )
potem moraš bit za vse deviantne oblike seksualnega izživljanja v brlogu , pa rad moraš jest , da daš kak pameten predlog , ko sestavljamo menuje, pa mal napadalnosti ne škodi , da nas prepotentne “babe” spraviš v red, pa ob pravem času ( to moraš sam ocenit , kdaj nastopi) se moraš znat povaljat v cukru , ma ne preveč , da ne postane lepljivo , he , he , pa če ti še dolg lisjaški rep zrase (glej moj odgovor pod Kje ste vsi :)) da ga včasih oviješ okoli kake od nas – no – to bi nekako bilo v grobem vse.
Malenkostne korekcije bo dodal vsak od članov brloga 🙂
Si tak ?
Če si – WELLCOME HOME , DEAR !!!!
lisička
Drage moje bučke, dragi moji bučki!
To, da bom “bitko” na Tjavendan zgubila, mi je bilo jasno kar kmalu. Prevečkrat so me zasrbeli prsti, segli po miški, hoteli kaj napisati, pritisniti “pošlji”, pa jim je moja buča rekla – ne, spomni se tistih dni nazaj – in buča je vedno zmagala. Zdajle, ta trenutek gre za zmago srca nad bučo. Srce je vpilo, tako na glas je vpilo, da je premagalo bučo in kazalec desne roke bo zdajle nežno pritisnil na miško, levi klik na pošlji in Tjavednanovska bitka bo dokončno zgubljena. Ali pa dobljena? Čas je tisti, ki celi rane in čas bo pokazal, ali je treba naslednjič poslušati bučo ali srce. Imaš prav, Pepi, tako kot vedno…
Če pa povem čisto po pravici, so mi obliže na rano pritisnili tudi tisti possi tam čisto na koncu dežurne vedeževalke in tale tvoj poss, Marija. Rana se je, zalepljena z obliži zapirala, počasi zapirala in upam, da dokončno zaprla. Kot vedno, je ostala brazgotina, pa tudi to bo, upam, počasi zgladil čas, da bo popolnoma zbledela in postala neopazna.
Tisto bitko, Kaja, ki je izzvenela tam nekje v neki koči, ki so jo odnesli vetrovi in upam, slišal tudi meteorni dež, tisto bitko pa še bojujem. Izbojevati pa jo moram sama. Tebi, Kaja in vsem ostalim, ki mi jo pomagate bojevati, pa iskrena hvala.
Kako že gre?
Zdaj gremo v napad…
glej, kako visoko je nebo…
sneg naš beli brat…
razlij se v temo, v temo…
Veter potepuh…
podaj nam roko…
mesec lenuh…
hitreje za nami…
Mi gremo gremo
s possi na rami
v napad
za naš forum ta zlat!
Yours,
Pumkin (prevod = tepka)
Forum je zaprt za komentiranje.