Do ničesar mi ni
Kako naj si pomagam? Malo čez 50 jih štejem, samski stan, en odrasel otrok. Zadnjih 5-10let me nič ne navduši ali pritegne. Vse mi je brez veze, se ne splača, že doživeto itn. Nisem družabne sorte in večja družba me utruja in moti. Hodim v službo, naredim kaj okoli hiše in v hiši, grem na sprehod. Nič drugega. Mirno življenje, ki mi paše. Moti me, da me nič več nič ne zanima. Vseeno mi je za vse. Danes vstanem, na kavču pojem zajtrk, vmes operem obleke in do zdaj sedim na kavču, čakam na sprehod, ko se vrnem bom do poznega večera pred tv in jutri služba. En dan je podoben drugemu. Cel teden čakam, da bo vikend, ko je vikend pa ničesar ne naredim.
Iskreno, 11.02.2024 ob 14:20
Kako naj si pomagam? Malo čez 50 jih štejem, samski stan, en odrasel otrok. Zadnjih 5-10let me nič ne navduši ali pritegne. Vse mi je brez veze, se ne splača, že doživeto itn. Nisem družabne sorte in večja družba me utruja in moti. Hodim v službo, naredim kaj okoli hiše in v hiši, grem na sprehod. Nič drugega. Mirno življenje, ki mi paše. Moti me, da me nič več nič ne zanima. Vseeno mi je za vse. Danes vstanem, na kavču pojem zajtrk, vmes operem obleke in do zdaj sedim na kavču, čakam na sprehod, ko se vrnem bom do poznega večera pred tv in jutri služba. En dan je podoben drugemu. Cel teden čakam, da bo vikend, ko je vikend pa ničesar ne naredim.
Dobesedno si me prepisala haha
Ok, mam mal izgovora, ker sem na fristno preseljena in nimam druzbe
Ja, itak…same babe v menopavzi in klimakterij in non -stop te tematike, očitno je zdaj to močno generacijsko , to so pozna šestdeseta in sedemdeseta…takrat je bilo veliko žensk…se bo potrebno sprijaznit, da niste več dvajset in vse kar je povezano s tem in psiha in telo…in tega bo vedno več, še dohtarji pravijo v intervjuju ,da jih obremenjuje to staranje prebivalstva in samo jamranje…
Kot bi pisala jaz. Tam po 55. čutim točno tako. Na to temo mi je pojamralo že nekaj žensk, tudi mlajših. Saj počnemo nekaj, a brez prave volje. Sem mislila, kako bom potovala, pa me nikamor ne vleče. Se mi zdi, da sem že vse videla. Ena se ukvarja z vrtom, kar jo je prej veselilo in je imela plane, a ji tudi to ne prinaša več veselja. Kar neka apatija.
Jep, take ste kot tu pravijo- nedojebane, pač pomankanje seksa, ni orgazmov in sladostrastja…In je potem vsa povezano s tem in psiha in telesno počutje. Kake imate to moške, da vas ne zadovoljujejo , se je za vprašat …Določeni pari, ki so si kompatibilni imajo zdravo spolnost , tja v starost ,so polni življenjske energije in sočnosti in veselja in sreče…spolna energija ima moč.
Imam 47 in sem na istem. Mislim, da je vsa ta apatija in slabo počutja odraz slabih odnosov. Vsaj jaz sem bila celo življenje z ljudmi, aktivna na več področjih, zadovoljna v primarni družini , v svoji, s prijatelji.. Pa sem bolj introvert. Sedaj se pa vsak zase drži, kot bi kdo kaj zameril. Pa mi ni imel kaj. Otroci so odrasli, mož samosvoj. To te izčrpa. Vidim, da tudi če me kdo povabi v kakšno družbo, da mi ni. Pa se vseeno počutim osamljeno.
švaler, 11.02.2024 ob 14:59
Jep, take ste kot tu pravijo- nedojebane, pač pomankanje seksa, ni orgazmov in sladostrastja…In je potem vsa povezano s tem in psiha in telesno počutje. Kake imate to moške, da vas ne zadovoljujejo , se je za vprašat …Določeni pari, ki so si kompatibilni imajo zdravo spolnost , tja v starost ,so polni življenjske energije in sočnosti in veselja in sreče…spolna energija ima moč.
Tole drži kot pribito. Sem malo starejša od avtorice, frišna zaljubljenost pred nekaj leti mi je razprla krila. Volje, veselja in energije bilo za vse živo, ni da ni. Škoda, ker se veza ni obnesla, zdaj sem spet tam kot piše avtorica 🙁
Konec koncev imaš mirno in lepo življenje. Nihče te ne gnjavi, nihče ti ne “pije krvi”. Živi tako, kot ti ustreza. Preberi kakšno zanimivo knjigo, oglej si kakšen lep film, obišči kakšnega starejšega sorodnika, naredi kakšno dobro delo. Če drugemu naredimo kaj dobrega, nas to osrečuje.
Lahko se tudi vpišeš v kakšno društvo ali v kakšen krožek, jaz tudi na sprehodih skoraj vedno naletim na kakšnega znanca in spregovorimo par besed. Nismo vsi taki, da bi hodili po potovanjih in bi veseljačili po raznih družbah. Z leti se človek umiri, razmišlja o preteklosti, ko prideš v leta, ni več nekih večjih načrtov. Veseliti se je treba vsakega novega dneva in biti hvaležen za to, kar nam je dano.
Hvala Bogu, živimo v miru in nismo v pomanjkanju. Koliko ljudi bi bilo srečnih, da bi bili na istem kot smo mi, glede na vse, kar se v svetu dogaja!
Forum je zaprt za komentiranje.