Depresija
Jaz sem to diagnozo dobila lani pred dopustom. Kar sesula sem se in otopela. Zdravnica mi je predpisala antodepresiv in sem zelo težko prenašala. Na koncu sem bila še pri ginekologu , ki me je rešil. Ugotovil je, da sem v začetku mene, Dal mi je hormone in sedaj odlično funkcioniram. Pride kakšen dan , da ne morem spati ali sem sama sebi težka ampak to ni nič v primerjavi s tem kako slabo sem se počutila lani.
Drži se in skušaj zdržati. Kaj jemlješ? Mogoče bo tebi antidepresiv bolje pomagal kot meni.
LP ANJA
Ti napišem moje simptome, s kateri se ubadam, kadar ne jemljem antidepresivov:
-popolnoma zadrgnjen prebavni sistem, kar pomeni zelo malo hrane (včasih par dni zaporedoma popolnoma nič, samo 2 dcl vode po požirkih čez dan)
-driska, tako da še tista hrana, ki pride not, z ekspresnim vlakom odpotuje naprej
-občutek, kot da mi gre na bruhanje
-togost mišic, drgetanje, stisnjeni zobje
-hitrejše dihanje, pa ne vedno, to še najbolj obvladam
-vroča, rdeča lica ter hladno, potno telo
-strašna utrujenost in brezvoljnost, saj se zbujam (s temi simptomi) okoli četrte ali pete zjutraj
Že dvakrat smo poskušali s prekinitvijo terapije, da bi videli, če se da, pa ni šlo, po nekaj tednih spet isto.
Antidepresivi sicer pomagajo, imajo pa stranske učinke, npr. otopelost, ki me še najbolj moti.
Kakšne simptome pa si imela ti, da ste potem preklopili na meno?
Koliko si stara? Jaz sem 36, kar se mi zdi za meno premalo.
Aja, pa hvala, da si se javila!
Draga Alexa!
Tudi meni se je v zadnjem času zrušil svet. Mislila sem, da imam pač malo več ˝duševnih˝ problemov, potem sem ugotovila, da enostavno tudi telesno ne funkcioniram več in sem si sama postavila diagnozo, da sem sigurno v depresiji. Zato me je čisto šokiralo, ko sem prebrala tvoje simptome, ker imam jaz vse naštete in so popolnoma identični (poleg napadov tesnobe, joka in občutka brezizhodnosti ter intenzivnega utripanja srca, ko se zjutraj zbudim) in vidim, da sem očitno res v depresiji. Ko mi je bilo najtežje, sem jemala tablete Persen, ker so zeliščni in ne povzročajo odvisnosti in si ne upam po kakšne ˝močnejše˝ tablete, sploh ker ne verjamem da je terapija z zdravili brez bolj celostnega zdravljenja-odpravljanja vzroka-dolgoročna rešitev. Kadar vzamem dva naenkrat se počutim bolje, ko je najbolj hudo vzamem 3x na dan po 2-3, takrat se vsaj malo umirim in lahko še kaj naredim. Ker vem, da sigurno obstajajo vzroki za takšno stanje (se mi je večkrat zdelo, da bi znalo priti do tega) sem poiskala terapevta-včeraj sem bila prvič in je malo bolje po pogovoru. Zdaj iščem še kakšnega dobrega psihiatra ali psihoanalitika, ki mi bo pomagal razjasniti in razčistiti vse morebitne travme, ki jih očitno imam. Do zdaj sem se s problemi spopadala zelo pogumno, vendar največkrat nisem prisluhnila svojim čustvenim potrebam in srcu. Ker sem še mlada (leto pred 30-tim) na splošno pa uspešna in vesela oseba, vem da moram najprej razčistiti s sabo in svojimi potrebami, ki jih ljudje ponavadi prevečkrat preslišimo in hitimo naprej.
Upam, da boš uspešno rešila svojo težavo, ki vem da ti mori življenje in duha! Srečno!
Še to: pri tabletah se najbolj bojim tega, kar opisuješ ti-otopelosti. Če vzamem 3 tablete Persen naenkrat (toliko je maksimalno priporočljivo) postanem otopela, zato se bojim pomisliti, kako bi šele reagirala na kakšne druge antidepresive. Jemljem jih samo zato, da lahko v služi delam, zato da se umirim. Ker sem imela dve leti zelo slabo izkušnjo z nekimi hormonskimi tabletami (oz. kt)-popolna otopelost, bila sem kot zombi, tisti dve leti sem bila bolj podobna rastlinici-verjamem v zdravila kot začasno rešitev. Poskusi prisluhniti sebi, sigurno si nekaj preslišala, zato pa je prišlo do tega. In poišči nekoga, ki te bo vodil skozi sebe. Jaz verjamem, da mi bo to pomagalo.
Lep dan!
Stara sem 28 let, z depresijo sem se ubadala pred tremi leti, pozdravila pa sem jo tako da sem pustila tedanjega partnerja, ki mi je grenil življenje. Treba je samo odkriti pravi vzrok, ker so mene osebno antidepresivi samo še bolj zmešali. Naj vam napišem moje simptome.
– zbujanje sredi noč z močnim utripanjem sreca in tesnobe v prsih, (večkrat sem mislila da imam infarkt),
– tresenje, vibriranje srca,
– močan pritisk pri srcu
– vrtoglavice,
– drevenenje rok in nog, bolečine v rokah,
– bolečine v mišicah v vzgornjem delu nog,
– zaprtost, bolečine v trebuhu,
– 2 meseca mi je izostajalo mesečno perilo (ni bila nosečnost)
– brezvoljnost,
– zaprtost vase,
– če sem šla preko mostu, me je kar vleklo v globino…, razmišlanje o samomoru, čeprav me je bilo strah pred smrtjo…
Potem pa so te težave počasi minile. Kdaj pa kdaj še me stisne pri srcu, ampak redko. Priporočam pa še vam pomirjevalne tablete Hova, ki so izdelane na zeliščni bazi in ne vodijo v odvisnost.
Le pogumno odkrite vzrok svojih težav, pa počasi bo!
Veliko uspeha vam želim Sunny*
Jaz sem stara 45 let in depresija me je “počila” lani pred dopustom. Res je da smo v službi dobili novo šefinjo tudi mesečno perilo se je zmešalo, da sem tisti mesec bila dvakrat bolna. Začela sem hirati, da sem shujšala v kratkem 5 kg, zbujala sem se vsako noč okrog treh zjutraj in vedno mi je šlo na bruhanje. Potem me je začelo oblivati in ko sem to povedala ginekologu me je pregledal in po sluznici v maternici ugotovil, da sem v začetku mene. Po hormonih sem takoj prišla k sebi v tem smislu, da sem dobila voljo in energijo nisem več bila kot cunja cel dan. Ampak ni še vse tako vredu. Še me včasih prime napad panike in tesnobe kar je grozno. Tudi sem se včasih zbujala ponoči z močnim in hitrim utripanjem srca , da sem mislila da me je infarkt. Lani je bilo tako hudo da sploh nisem zdržala na morju, ker so bile grozne vročine in me je mož predčasno pripeljal domov. Nekaj je res da je pri meni verjetno vse skupaj začelo zaradi mene ampak ni tako da sem pa popolnoma fit. No, je pa veliko bolje. To sploh ni primerjave s prejšnjim stanjem. Jaz vsa vse zelo zastopim, če te dobi depresija ali tesnoba je tp groza. Pri vseh krasnih izvidih se počutiš kot da se razpadaš. Pa še zdravniki te imajo za hipohondre. Res je vredu če se lahko vsaj potem tega foruma izpovemo, dsa človek vidi da ni sam v tem.
Želim vam vsem srečo in da zaživimo bolj sproščeno.
LP ANJA
Mene je depresija sesula po porodu pred 6 leti. Poporodna depresija, težave s starši, težave v službi, prezgodnji porod, dete brez sesalnega refleksa (to pomeni, da ni vlekel, je le čakal, da kapne v usta in hujšal) in sem se začela filat s Perseni. Tudi malo več kot 3 (hazard, izzivanje), dokler me ni dragi peljal na Psihiatrijo v Polikliniko. tam so me vzeli takoj, dobila sem antidepresive (spodbujevalce serotonina, razpoloženja, ne za umirjanje). Leto in pol sem hodila k njim, pa ni nucalo, dokler se nisem sama poštimala. Vsaj približno. Mi je pa kasneje rekla psihiatrinja, da je takrat razmišljala o hospitalizaciji.
Nisem v meni (upam, pri 32 letih;))
Ne bom rekla, da je vse OK, na samomor pa le ne mislim več.
Ni ščitnica, preverjeno.
Smo dali skoz celo diagnostiko, do psihiatra, ta pa mi je dal antidepresive.
Ker pomagajo, mu verjamem, da je to res depresija, a ne bi rada celo življenje živela “v vati”. To je tako – ni globokih spustov, žal pa tudi ni visokih vzponov. Te pa pogrešam.
Zato iščem sotrpinke, da bi izmenjale izkušnje in si pomagale skozi to sranje…
Pa hvala za namig!
Jaz pa nisem bila nikoli v takem stanju, da bi mislila na samomor. Ne vem ali je to nujno dokaz, da si v depresiji. Depresijo zelo povezujejo s samomori. Mislim, da je pri meni mogoče bolj tesnoba kot depresija. Res sem imela skoraj vse simptome kot so doldočeni tukaj že našteli. Lani sem imela tako mehke noge pri hoji, da sem se bala, da bom padla v nezavest. Potem se je tudi to uredili. Je pa res, da še vedno ne hodim rada ven v družbo najraje sem doma. Nekako se doma najbolj varno počutim.
LP ANJA
Depresija je bolezen, ki ima dokazljiv izvor v možganih. Prenašalci živčnih impulzov – nevrotransmiterji (najpomembnejši je serotonin) ne delujejo dobro, pojavi se neko kemijsko neravnovesje. In potem ti telo tako butasto reagira na nič. Ni nujno, da depresijo pogojujejo kaki veliki problemi, tudi pri meni jih ni. Stara sem 35 let, izobražena, zaposlena, srečno poročena, 2x mati, oba otroka lepa in zdrava, nadpovprečno pametna in povprečno žleht… Nič ni narobe, tudi psihiater ne najde kakih večjih travm. Kemijsko neravnovesje pač, kaj češ…
Na antidepresive se telo ne navadi, ne moreš postati odvisen od njih, odvisnost povzročajo pomirjevala. S tega stališča se tablet ne bojim, malo več svobode nad sabo pa si le želim nazaj.
Ti simptomi ne bodo minili sami po sebi, kar poišči dobrega psihiatra. Pogovarjaj se z njim, vzemi terapijo, če ti jo bo predlagal, mislim, da se ne boš počutila slabše kot po Persenih. Doza, ki jo potrebuješ, je visoka, morda bi z malo dozo antidepresiva še celo lažje živela.
Podpora domačih je fajn, meni tudi pomaga, pozdraviti pa te ne more!
Tudi ti se drži!
Misel na samomor pride v najtežjih trenutkih kar sama od sebe, ker ne veš več, ali še boš sploh izdržala…
Zelo pogosta je pri depresivnih ljudeh, velik odstotek to misel tudi uresniči. Zato se ni varno hecati brez terapije!
Meni pa pomaga ravno to, da grem ven, ne sicer med ljudi, v gnečo, ampak v naravo, s kolesom ali peš, kjer je mirno, zeleno, pa ptički pojejo, pa potoček žubori… pa mož me drži za roko…
Ena prijateljica pa je rekla, da ji najbolj odleže, če pogleda strašno žalosten film in se totalno zjoče.
Kot kaže, nas je kar veliko, vsaka po svoje se prebijamo skozi vsakdan.
PUNCE, DRŽIMO SE!!!
Jaz sem trenutno na antidepresivih. Začela se jih jemati šele po tem,ko mi je zdravnik zagotovil, da od njih ne postaneš odvisen.
Jemljem jih dva meseca in moram reči, da se mi je življenje korenito spremenilo. To opažajo vsi okoli mene. Nič več nisem zavrta in jokava za vsako stvar. Mislim, da me imajo bližnji bolj radi, bolj strpna sem do otrok, probleme vidim v realni luči in ne pomislim vedno najprej na najslabše, temu je sledil obup…
Antidepresive moram jemati šest mesecev in me grozno zanima, kaj po potem, ko bom prenehala. Ima katera kašne izkušnje z tem?
Hvala in lepo se imejte!
Ninca kakšne antidepresive pa jemlješ. Meni je dala zdravnica Cipramil pa sem imela smptome še hujše kot pri depresiji, Dobesedno sem se tresla, strahovi so se podvojili.. Pol mi je dala Zoloft spet isto in sem nehala. Eni pravijo, da moraš počakati 14 dni, da začne delovati ampak jaz nisem mogla taka v službo. Saj misliš,da boš vsak trenutek skup padel. Sedaj jemljem hormone in včasih Helex pa je veliko bolje. Pri meni je tako, da moje razpoloženje ni nujno od okoliščin jaz se včasih že zjutraj zbudim sesuta. To se pravi, da je res kemija v možganih. Lep je da se o tem lahko tukaj pogovarjamo.
Vsem želim čim lepše dni…
ANJA
Anja, jaz jemljem tablete Asentra, 50mg.
Meni resnično pomagajo, prej sem jemala ene druge, pa ni bilo učinka. Sedaj pa mi je moj osebni zdravnik predpisal te in res se mi je vse obrnilo – na dobro seveda.
Le malo strah me je, kaj se bo zgodilo potem, ko jih ne bom več jemala. Upam, da se nebo povrnilo “staro” stanje nazaj!!!
Lp
Nina
Živjo!
Jaz pa sem bila po Asentri tako groooozno utrujena, čez dan sem skoraj stoje spala. In temu primerno nič mogla…
Potem pa mi je bil predpisan Prozac. počutila sem se odlično. Nekaj sem bila bolna (vročina…) in takrat nisem jemala Prozaca. Vseeno sem se še vedno počutila odlično, zato sem abntidepresiv opustila. Na srečo se še vedno počutim super, tudi brez antidep.
Je pa res, da se učinki antid. pojavijo šele po DOBREM mesecu in jih je priporočljivo določeno obdobje redno jemat.
lp
Jaz imam izkušnje tudi s tem.
Pri nekaterih ljudeh se težave pojavijo kot enkratna epizoda. Zato se terapija po šestih mesecih (ali pa raje malo več) prvič prekine. Če je šlo res samo za blago kemijsko neravnovesje in torej za enkratno epizodo, si rešena. To boš opazila tako, da boš lahko normalno živela naprej. Morda bo za pikico slabše kot sedaj, ko si na zdravilih, ne bo pa tako slabo, kot je bilo prej.
Druga varianta pa je bolj črna. Da je neravnovesje v možganih precej hujše in v tem primeru se ti bo po kratkem času (pri meni po treh mesecih!) vsa problematika spet pojavila v isto hudi obliki kot prvič. Taki ljudje pa so običajno obsojeni na zdravila za zelo dolgo obdobje. Druga runda jemanja običajno traja tri leta, potem spet sledi poskus prekinitve. Če se spet sesuješ, sledi tretja runda – okoli pet let. Če ni dobro, pa do konca življenja. Tako so stvar predstavili meni.
Jaz jemljem Cipralex. Najbolj me pa skrbi to, da sedaj (druga runda, ker prva ni spremenila stvari) ne deluje tako dobro kot prvič. Prvič je po nekaj tednih vsa stvar izzvenela, normalno sem lahko živela naprej. Sedaj pa se kar naprej prihuljeno kradejo vame simptomi napadov, ki me vedno znova prestrašijo.
Vmes sem se počutila zelo dobro in sem se s svojim psihiatrom tudi zmenila, da se ne bova več videla. Zdaj pa ga rabim, a sem naročena komaj za konec septembra. Zdravstvo pač, povsod dolge vrste…
Meni pogovori z nim pomagajo. Poskušava najti tiste točke v moji osebnosti, ki pripomorejo k obremenjenosti možgan (perfekcionizem je bil moj največji problem). Mislim, da se bova sedaj lotila tudi psihoterapije.
Stranskih učinkov nimam.
Razen enega, ki pa me res hudo moti. Od takrat, ko mi zdravila začnejo prijemati (približno tri tedne po začetku jemanja), ne morem priti do orgazma. Na neki točki telo kar prekine sprejemanje impulzov. Sicer mi seks paše, če je orgazem točka 10, mi občutki prilezejo do 7 ali 8, potem pa blokada in nič več. To mi pa pri vsem tem ne paše. In neprijetno mi je ob dejstvu, da bi se morala torej od orgazmov kar posloviti…
Sem menjala antidepresive, ta je tretji po vrsti. In če je zdravilo delovalo, ni bilo orgazma. Če pa je bil orgazem, pa so bili tudi vsi napadi panike in depresije. Zaenkrat sem izbrala to varianto, ker brez nje ni bilo za živet.
Pa lep dan, moje sotrpinke!
Alexa a pri Cipralexu nisi imela na začetku napadov panike …To je men najbolj motilo pri Cipramilu in Zoloftu. V bistvu so se takrat ko sem jemala svat ri samo poslabšale. Vsaj na začetku jaz pa nisem dlje zdržala. Saj trenutno ko jemljem hormonsko terapijo mi je še kar vredu. Ampak vedno je strah če takšno stanje spet butne ven. Kdor to ne doživi si res ne more predstavljati kako grozno se počutiš.
LP ANJA
Anja,
preden Cipralex (in vsak drug antidepresiv) začne popolnoma delovati, mine okoli 5 tednov. V tem času te lahko doletijo vsi simptomi od prej. Meni so se nadaljevali v skoraj enaki obliki. Tudi napadi panike. Pravzaprav je bil to en grozen, tri tedne dolg napad, ki ni in ni minil. Da bi lažje prebrodila tiste tedne, preden zdravilo prime, mi je moj psihiater predpisal še podporno terapijo – Eglonyl. To zdravilo ni antidepresiv, niti pomirjevalo, pa vendar ublaži simptome depresije. Ta pa prime v kakih dveh tednih, morda celo malo prej. Torej – ta čas pa sem morala potrpeti. Ko je Cipralex prijel, smo tudi podporno terapijo ukinili. IN JE DELOVALO! Vsaj prvič je…
Sedaj sem drugič na terapiji in ne prime prav. Sem že ukinila Eglonyl, pa ni bilo čisto dobro, tako da še vedno (7 tednov) jemljem oboje. Ko pridem naslednjič do psihiatra, se bova pa zmenila, kako in kaj.
Forum je zaprt za komentiranje.