Darila
Rada obdarujem in rada prejemam darila oz. pozornosti. Na tak način izkaćem nekomu svojo naklinjenost, tu so vštetimoja moja familija, closest friends, partner, ko je, nekdo, ki mi je pomemben. Lahko gre zgolj za pozornost, ker s enismo dolgo videli ali pač izraz dobre volje, pač nekaj pozitivnega. Še nisem doživela, da bi mi bilo darilo vrnjeno. Verjetno bi bilo, če bi se prejemniku zdelo predraro oz. neprimerno (da je ne vem nek čuden moment v najinem odnosu). Tudi jaz bi se počutila nelagodno ob predragem darilu, ko bi čutila, da se ne skuša odkupit za svoje slabo obnašanje oz. dejanje. V tem primeru ga ne bi sprejela. Bi se zahvalila in rekla, da ne sprejemam ter povedala razlog.
Si pa ne predstavljam, da bi imela partnerja, ki mu obdarovanje ne bi ničedar pomenilo oz. me nikoli ne bi presenetil z njim. Tudi nemaram škrtih ljudi, ki ne kupijo/izdelajo ničesar, ker jim je za vse škoda denarja. Nekdo, ki ceni odnose med ljudmi in se je pripravljen tudi potrudit, nekako pokaže s svojimi dejanji, magari je to ne vem nekaj čista banalnost. Tenkočutnost, širokogrudnost, tako nekako.
Ja, tudi meni darila pomenijo neko pozornost, kot če bi nekomu povedal, hej, cenim da si to pa to, in tako ti to izkazujem.
Se mi zdi, da če nekdo darila ne sprejme, oz. ga ne želi, da ne sprejme oz. ne želi tistega, ki obdaruje.
So pa seveda tudi darila, ki pravzaprav niso darila ampak “darila”. Torej, kot nekaj, kar moraš vrniti, ker se to spodobi, naprimer. Takrat nimajo neke prave vrednosti, ta darila.
Pri domačih pa vedno dam z namenom sporočiti, da mi nekdo nekaj pomeni.
Darila mi ne pomenijo veliko oziroma me razveselijo, če so spontana, nepričakovana in pristna.
Npr. darila za rojstne dneve, praznike ipd. mi ne pomenijo veliko – so mi bolj obveznost. Vzamem / dam zato ker pač vem da je takšna navada. Se potrudim izbrati res primerno darilo, vendar nikoli ne začutim veselja, ki ga ob sprejetju / izročanju nepričakovanega darila.
Nikoli mi še nobeden ni zavrnil darila, mogoče tudi zato ker se vsaki osebi posvetim in kupim darilo takrat, ko zares dobim nekaj primernega – ponavadi kar dobro ocenim in so do sedaj vsi z veseljem sprejeli darilo. Izogibam se kupovanju daril zgolj zaradi obveznosti in s tem preprečim neprijetne situacije.
Če prav razumem, te razveselijo le tista darila, ki so spontana, nepričakovana, pristna, ne pa tudi naprimer ob rojstnih dnevih, ker jih pričakuješ, ker veš, da so dana zaradi nekega običaja ne pa zato, ker se je nekdo spomnil nate ker se je enostavno spomnil nate. Ali pa se motim?
Ali misliš, da darila ob rojstnih dnevih ne morejo biti spontana oz. dana iz srca, zato, da bi te osrečila, vsaj zadovoljila, priklicala neke prijetne občutke v tebi…
Ali si ti kdaj zavrnila darilo? Če si, zakaj si, če ne, zakaj ne…
Če prav razumem, te razveselijo le tista darila, ki so spontana, nepričakovana, pristna, ne pa tudi naprimer ob rojstnih dnevih, ker jih pričakuješ, ker veš, da so dana zaradi nekega običaja ne pa zato, ker se je nekdo spomnil nate ker se je enostavno spomnil nate. Ali pa se motim?
Ali misliš, da darila ob rojstnih dnevih ne morejo biti spontana oz. dana iz srca, zato, da bi te osrečila, vsaj zadovoljila, priklicala neke prijetne občutke v tebi…
Ali si ti kdaj zavrnila darilo? Če si, zakaj si, če ne, zakaj ne…[/quote]
Najbolje me razveselijo sponatana in nepričakovana darila – ne glede na vrednost.
To kar dobim ob rojstnem dnevu, prazniku ipd. me razveseli, vendar nikoli tako zeloooo…mogoče zaradi tega, ker se je zadnja leta prijela navada, da na nek način vemo komu bo kaj podarjeno.
Npr. s prijatelji imamo dogovorjeno, da skupaj kupimo darilo za slavljenca, in če vemo da si je ta že ogledal kakšno stvar in mu lahto to podarimo, potem tako tudi naredimo.
Mogoče je zaradi tega vse skupaj izgubilo ˝čar˝, in me nepričakovana darila malo bolj razveselijo.
Nikoli nisem zavrnila darila, niti je kdaj meni kdo zavrnil darilo. Vedno kupim nekaj kar vem, da bo obdarovancu všeč.saj kupujem darila takrat, ko v trgovini dobim nekaj, kar se mi zdi za določeno osebo zelo primerno. Nikoli ne kupujem daril v zadnjem hipu. Jaz pa nisem še imela razloga, da bi kakšno darilo zavrnila.
Jaz najraje podarjam knjige, če so me kakšne posebej navdušile in vem, da bodo najverjetnje tudi prejemniku zelo všeč, ker čitajo itak bolj ženske. 🙂 Seveda spredaj nekaj pripišem in pustim svoj osebni pečat, zaklenjen v času, dokler ga ne razžrejo knjižnji molji. 🙂 Preko pošte pa sem danes ravnokar poslal nekaj DVD-jev z mojimi najljubšimi filmi eni osebi tu s foruma, med katerimi sem tudi sam par prevedel, ker ni bilo slovenskega prevoda, sicer bolj “fušarsko”, ampak je moje… 🙂 .
Rada obdarim druge, drugače pa daril ne sprejemam vedno rada, že zato ne, ker si marsikaj raje sama kupim oz se mi je že zgodilo, da mi je nekdo od bližnjih podaril nekaj kar sem že imela in se potem počutiš res bedasto. Vseeno pa je lepa gesta, dati komu kaj v roke, če ti je nekdo zelo pri srcu in tistega človeka že dolgo nisi videl ali pa zanimivo je najti nekoga, ki ga nenehno obsipavaš z raznimi pozornostmi, ker te to na nek način zadovoljuje, morda celo osrečuje. Ne spomnim se, da bi mi kdo kdaj kaj zavrnil, upam si trditi, da vseeno toliko prepoznam človeka oz ljudi, da vem, da “izbor” zagotovo ne bo zgrešen. Bi me pa verjetno takšno dejanje šokiralo, prizadelo.
Meni tudi ne, ker je v ozadju občutek obveznosti.
Zato povem, da si ne želim ničesar za rojstni dan in se mi zdi prav, da drugi upoštevajo mojo željo. Saj je to bistvo nekega rojstnega dneva, da se upoštevajo želje slavljenca. Če so le-te znane.
Nekoga siliti z darili, ki mi je že prej povedal, da jih noče, pa se mi zdi precej sebično. Še posebej, če sem potem razočaran, ker nekdo ni bil zadovoljen z mojim darilom.
Če izhajam iz preproste logike, niti ne more biti zadovoljen, če pa nisem upošteval njegove želje. 🙂
V primerih, kjer želje niso poznane, je najbolje podariti kakšen darilni bon za kakšno trgovino.
V primerih, kjer želje niso poznane, je najbolje podariti kakšen darilni bon za kakšno trgovino.[/quote]
Tega praviloma ne dajem, boni so preveč brezosebni, posplošeni, samoumevni in kot taki nepomembni, tudi če bi meni kdo dal bon bi ostala ravnodušna.
Lepo je podariti nekaj če veš, da bo obdarovanca to razveselilo, da si to res želi pa si zadeve iz ne vem kakšnih razlogov, ni kupil sam. Kupiti darilo kar tako brez, da bi poznal obdarovančeve želje, da ne prideš praznih rok, če si povabljen nekam, je pa bolj nek znak pozornosti, bontona kot pa, da bi bil namen nekoga res osrečiti z darilom.
Meni je sam obisk osebe znak pozornosti, razlog za veselje bolj kot neko darilo, sploh če vem, čutim, da je tudi njej prijetno druženje z mano.
Nekaterih stvari se pač ne da kupit z denarjem ; )
Meni je neprijetno, če recimo dobim darilo, ki ga ne rabim, po možnosti drago. Ali pa preprosto darilo, ki ni po mojem okusu, recimo neko oblačilo v stilu, ki ga nikoli ne nosim. Ali pa preveliko, premalo oblačilo. Takih zadev sem dobila že kar nekaj.
Zgodilo se mi je tudi, da sem dobila za darilo odlično knjigo, po mojem okusu, bila zelo vesela. Potem pa sem dobila enako knjigo še enkrat. V obeh prva stran popisana z voščilom. Nauk: nikoli ne piši v knjigo, ker je mogoče,da jo obdarovanec že ima.
Ne maram tudi recimo nekih dragih daril za katere vem, da so bolj okus kupca, ne moj. Reicmo dobila sem že precej kosov zlatnine, draga darila.Jaz pa zlatnine sploh ne nosim.
Zato imam pa rada darila, ki jih rabim, ki so mi všeč, ki so iz srca. Raje veliko manj vredno (v denarju) darilo, ki mi je všeč, kot neko drago darilo, ki mi ni všeč. Draga darila mi nasploh niso všeč, ker se mi zdi, da si potem nekaj obvezan. Raje drobna pa iz srca in seveda po okusu obdarovanca, ne po okusu darovalca.
Ma jaz sem pred kratkim podarila nekaj eni na novo poklicani dušici na zemljo, ki je tu dobila svoj kostum. Sem bila jaz bolj vesela od nje, ko sem to kupovala, in hkrati bolj žalostna, ker vem, kaj jo še čaka… ah idealisti, ki še delajo otroke…
Darila, pesek v oči v tem materialnem svetu… altruizem ne obstaja, koga slepite?
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Koliko mi darilo pomeni, je odvisno čist od tega, koliko mi tista oseba pomeni; enako je s tem, kadar jaz podarjam; priznam včasih kakšno darilo kupim mimogrede, za nekoga drugega pa se potrudim, da kar ni res 🙂
Do sedaj mi še nihče ni zavrnil darila; jaz pa sem to že enkrat storila 🙂
Letos – zdaj – pa se pripravljam, da bom še enkrat nekomu zavrnila (če ne to, pa vsaj povedala svoje :)), če mi bo zopet kupil enako darilo oz. spominek, kot že vrsto let.:)
Drugače pa vrednost darila mi ni pomembna, pomembna mi je izvirnost in pa da je darila dano v obliki “kot se šika”…. ne pa v kakšni mastni stari vrečki, ki je bila že velikokrat uporabljena …. to oz. zaradi tega sem darilo zavrnila prvič 🙂
Do sedaj mi še nihče ni zavrnil darila; jaz pa sem to že enkrat storila 🙂
Letos – zdaj – pa se pripravljam, da bom še enkrat nekomu zavrnila (če ne to, pa vsaj povedala svoje :)), če mi bo zopet kupil enako darilo oz. spominek, kot že vrsto let.:)
Drugače pa vrednost darila mi ni pomembna, pomembna mi je izvirnost in pa da je darila dano v obliki “kot se šika”…. ne pa v kakšni mastni stari vrečki, ki je bila že velikokrat uporabljena …. to oz. zaradi tega sem darilo zavrnila prvič :)[/quote]
Kaj ti je potem ta vrečka sporočila, da si je darilo zaslužilo tvojo zavrnitev… Kaj si občutila, da si raje zavrnila darilo, kot ga pa sprejela.
In kdo je bil daritelj, če ni preveč osebno vprašati.
Koliko mi darilo pomeni, je odvisno čist od tega, koliko mi tista oseba pomeni; enako je s tem, kadar jaz podarjam; priznam včasih kakšno darilo kupim mimogrede, za nekoga drugega pa se potrudim, da kar ni res 🙂
Do sedaj mi še nihče ni zavrnil darila; jaz pa sem to že enkrat storila 🙂
Letos – zdaj – pa se pripravljam, da bom še enkrat nekomu zavrnila (če ne to, pa vsaj povedala svoje :)), če mi bo zopet kupil enako darilo oz. spominek, kot že vrsto let.:)
Drugače pa vrednost darila mi ni pomembna, pomembna mi je izvirnost in pa da je darila dano v obliki “kot se šika”…. ne pa v kakšni mastni stari vrečki, ki je bila že velikokrat uporabljena …. to oz. zaradi tega sem darilo zavrnila prvič :)[/quote]
Bibitka, saj ti mi ne bomo kupovali nobenega darila te dni. Ti si rojstni dan že imela (si bikica). Si mar pozabila? :)))
Koliko mi darilo pomeni, je odvisno čist od tega, koliko mi tista oseba pomeni; enako je s tem, kadar jaz podarjam; priznam včasih kakšno darilo kupim mimogrede, za nekoga drugega pa se potrudim, da kar ni res 🙂
Do sedaj mi še nihče ni zavrnil darila; jaz pa sem to že enkrat storila 🙂
Letos – zdaj – pa se pripravljam, da bom še enkrat nekomu zavrnila (če ne to, pa vsaj povedala svoje :)), če mi bo zopet kupil enako darilo oz. spominek, kot že vrsto let.:)
Drugače pa vrednost darila mi ni pomembna, pomembna mi je izvirnost in pa da je darila dano v obliki “kot se šika”…. ne pa v kakšni mastni stari vrečki, ki je bila že velikokrat uporabljena …. to oz. zaradi tega sem darilo zavrnila prvič :)[/quote]
Bibitka, saj ti mi ne bomo kupovali nobenega darila te dni. Ti si rojstni dan že imela (si bikica). Si mar pozabila? :)))[/quote]
Saj nimam strahu, da bi mi kdo tukaj kaj kupil; pa res ja, tudi rojstni dan sem že imela …. najlepši mesec je kateri?
Ne gre tukaj za rojstnodnevno darilo, kot sem napisala za “spominek”, ki mi ga en frend vestno prinaša vsako leto iz njegovega dopusta in to tam nekje od osnovne šole že naprej :))))
Robi je omenil obdarovanje iz obveze. Imam kar nekaj prijateljic, z enimi smo si bližje kot z drugimi pa vseeno, ne obdarujemo se z vsemi. Največkrat ni niti prilike za srečanje ravno ob rd-dnevu ali pa ena ali druga stran ne praznuje tega v takem vzdušju (največkrat res bolj v družinskem krogu ali pa je še to bolj ohlapno in narejeno bolj kot druženje in srečanje ljudi, ki jih imaš rad). Naši odnosi pa tudi ne trpijo zaradi neobdarovanja. Obstajajo pa prijateljice in ostali ljudje, katerim želim nekaj podarit za rd. Tudi, če je to res samo malenkost v obliki eko natur labele recimo. Ker vem, da jo bo oseba uporabljala, je pa po vsej verjetnosti ne bi kupila, ker ne zahaja v take trgovine. Ali pa kak poseben čaj, če je oseba ljubiteljica čajev in si ga morda ne bi kupila, ker je predrag. Pa tudi, v čem je smisel obdarovanja, če kupiš tisto, kar bi si darovanec tako in tako kupil?
Kakorkoli, meni je obdarovanje všeč. Lahko rečem da celo raje dajem kot prejemam, čeprav me po drugi strani kaka mini pozornost izven rd ravno tako (če ne celo bolj) razveseli. Če nekomu ni v interesu obdarovanje, se to pač sprejme, meni je sicer malo čudno, a okej, sto ljudi, sto ćudi. Lahko bi pisala nekaj v povezavi z bližino, odpiranjem, predajanjem, pa ne bom, je dosti drugih mon-filozofov tukaj 😉
Jaz tudi. Pa se sedaj bolj ukvarjam s tem, ali bi šla v en tak podvig kot je sama z otroci na tako dolgo pot do morja…
:-/ ???[/quote]
Pojdi. Jasno. V življenju je treba kdaj storit kaj adrenalinskega in “norega”. Saj tvoji so pa res pridni. Poglej si še kak zabavni film s potovanjem otrok, npr. Little Miss Sunshine ipd.
Forum je zaprt za komentiranje.