čustveno izsiljevanje

Ta zapis je za tepeno in pridno iz ČI, http://med.over.net/forum5/read.php?163,9882646
pa nimam gesla zdaj za prijavo tam.

Čustveno izsiljevanje
je oblika čustvene zlorabe – to pa je vsako vedenje, ki temelji na uporabi sile in katerega namen sta nadzor ter podrejanje očloveka z uporabo strahu, poniževanja, ustrahovanja, manipulacije, vzbujanja občutka krivde itn.

Čustveno zlorabo motivira želja prizadeti drugo osebo. To je poskus vplivanja in nadziranja, ki obsega tako verbalno nasilje kot nenehno kritiziranje in bolj prefinjene taktike, kot je, denimo, nenehno nestrinjanje. Pranju možganov je podobna v tem, da sistematično odplakuje žrtvino samozavest, njen občutek samospoštovanja, zaupanje v lastno percepcijo in samopodobo. V končni fazi žrtev čustvene zlorabe izgubi vso pozitivno samopodobo. Posledice, ki jih zapusti čustvena zloraba, so včasih celo globlje od tistih, ki jih povzroči fizična zloraba; žrtev namreč v končni fazi sploh ni zmožna realno presojati situacije. Čustveno je tako potolčena, da za čustveno zlorabo celo krivi sebe. Prepričana je, da ni nič vredna, in verjame, da je nihče ne mara. Na koncu ima občutek, da nima kam iti; njen največji strah je, da bi ostala sama.

Čustveno izsiljevanje je učinkovit način izigravanja ljudi, pri katerem nam bližnji neposredno ali posredno grozijo s kaznijo, če ne bomo ravnali, kot želijo. V jedru raznovrstnega izsiljevanja je enaka temeljna grožnja: če se ne boš obnašal tako, kot želim, boš kaznovan. Ta grožnja se izraža na različne načine in z različno intenzivnostjo. Čustveni izsiljevalci vedo, kako pomembna nam je zveza z njimi, in poznajo naše šibke točke. Nemalokrat poznajo tudi naše najgloblje skrivnosti. Naj nas imajo še tako radi, te zaupne podatke izkoristijo za grožnje, kadar se bojijo, da ne bo po njihovem. Prav grožnje pa jim prinesejo to, kar želijo: našo privolitev.

Čustveni izsiljevalci so ljudje, s katerimi smo v vsakodnevnih odnosih: naši partnerji, otroci, starši, sorodniki, prijatelji, sodelavci, ljudje torej, s katerimi smo tesno povezani in jih imamo radi. Dejstvo, da se čustveno izsiljevanje pogosto pojavlja prav v odnosih, v katerih je veliko dobrega, je razumljivo: soljudi namreč poznamo v njegovih najboljših trenutkih, zato naši spomini in prijetne izkušnje, ki smo jih z njimi delili v preteklosti, zasenčijo neprijeten občutek, da je nekaj narobe. Prav zaradi dejstva, da so nam ti ljudje blizu in imajo pomembno vlogo v našem življenju, da so to ljudje, v katerih bi radi videli oporo in zaščito, je spoznanje, da so izsiljevalci in da so se začele vezi, ki nas povezujejo, rahljati, boleče.

Čustveni izsiljevalci imajo različne sloge in značajske poteze. Nekateri so pasivni, drugi napadalni. Eni so neposredni, drugi prikriti. Nekateri nas natančno opozorijo, kakšne posledice bo imelo za nas upiranje, drugi poudarjajo, koliko trpljenja jim zadajamo. Toda vsem izsiljevalcem je skupen strah: pred izgubo, spremembo, zavrnitvijo. Skupna jim je tudi tesnoba. Izsiljevanje je zanje stopnica do občutka varnosti. S čustvenim izsiljevanjem se branijo pred strahom in prizadetostjo; ko manipulirajo z nami, se vsaj za trenutek počutijo močne.

Pogosto mislijo samo nase, na svoje potrebe in želje, pri zasledovanju svojega cilja pa postanejo neusmiljeni. To izvira iz prepričanja, da je zaloga pozornosti in ljubezni, ki jim je na voljo, omejena in da hitro pojema. Kadar naletijo na odpor, so lahko tako zelo razočarani in prizadeti, da napihnejo celo najmanjša nesoglasja.

Zdi se, da – podobno kot otroci – niso zmožni povezati vedenja s posledicami, da ne razmišljajo o tem, kaj bo ostalo, ko bodo dosegli žrtvino privolitev. Zanje je pomembno samo, da se nemudoma rešijo strahov pred izgubo in prikrajšanostjo. Cena ni pomembna.
Kljub naštetemu se je pomembno zavedati naslednjega: čustvene izsiljevalce le redko žene zlonamernost; pogosteje lastni demoni.

Mislim, da to velja vedno, ko se nam zdi, da je kdo z nami nesramen ali pa nas kako drugače ogroža. Človek vedno želi ubraniti sebe oziroma svoje dostojanstvo, zato je včasih potrebno eliminirati tistega, ki je povzročil, da mi tako čutimo. Ampak to ni prav, ker človek je za svoja občutja odgovoren sam. Ampak tu nastane problem. Nekdo se lahko počuti ogroženega že samo ob določeni besedah (kot primer iz ČI), nekdo pa niti takrat ne, ko že dobi batine (recimo ženska iz tega istega primera).