Čudna v ljubezenskih odnosih?
Poskusim še tu 🙂
Živjo,
imam eno vprašanje. Malo moram opisati situacijo, da boste razumeli, zakaj sem v taki dilemi. Do sedaj sem imela že kar nekaj vez, nekaj malo daljših, nekaj pa tudi krajših, ene so se končale s strani fantov, veliko pa sem jih končala sama, ker me je v vezi kaj motilo (npr.ljubosumje, pijača, posesivnost itd..) Včasih sem sama zelo pogosto izražala čustva partnerjem, potem pa sem zaradi slabih izkušenj postala čisto drugačna, težje sem pokazala in povedala, da mi je fajn, nazaj sem se začela držat, nisem si pustila, da se zaljubim, fantje, ki so mi pretirano(po mojem mnenju) izkazovali čustva pa so se mi zdeli otročji, pocukrani itd…Nazadnje sem se spustila v zvezo, kjer se nisem hotela takoj predati, a sem se res zaljubila, si pustila to pokazat, fant mi je tudi to kazal in bilo mi je všeč, potem ko sem se odprla pa me je dobesedno sunil v rit..razočaranje seveda veliko.
Skratka po pol leta samskega življenja sem se zapletla z enim super fajnim moškim, ki ima službo, ne pa tudi ne vem koliko hobijev, ima veliko prijateljev in prijateljic, ampak…meni izraža čustva in to zelo, rad bi bil z mano ves čas, ko nima službe itd…je pač tak tip in še zaljubljen..meni je pa fajn, po eni strani me vleče, nehote, po drugi strani pa se držim nazaj, ker me je strah..problem je, ker sama rabim veliko svobode, sem prepričana, da on mi jo bo dal in mi jo daje, isto pa dajem tudi jaz, samo kaj ko imam občutek, da je on ne rabi in bi potem rad bil ves čas z mano, jaz pa rabim tudi čas zase in tudi kak dan mi paše če se ne vidiva, da se potem pogrešava še bolj..ni prvi fant, pri katerem tako čutim, zato menim, da ni težava v njem ampak pri meni..
vprašanje..kaj narediti, da bom spoznala, da ni nič narobe, če te ima fant rad, če ti to izkazuje, če je dober in ne p***, če se trudi in ti je na razpolago in če bi rad bil s tabo…ves čas sem govorila, kakšnega tipa želim, ko ga dobim, pa me moti, to, da je predober..kot da sem nora. Zdi se mi, da sem čudna, rada bi si pomagala, pa ne vem kako, ker mi je dečko sicer res všeč, in nočem zasrat vsega skup, samo kr naprej študiram, kk me moti to, da ma tolk časa zame in da bi zdej bil skos z mano itd…pa ni prvi, sem že mela take veze, pa me je preveč utesnjevalo in sem ušla…
Utesnjeno, tako se počutim..Zakaj in kaj narediti, da to mine, preden vse pokvarim 🙁
Ne rabiš konstantno razmišljat o njegovih željah in si ob tem predstavljat, kako on neznansko trpi ob tem. Pusti mu njegove želje, če bo hotel 24h s tabo bit, ti bo že povedal. Verjetno se sproti dogovarjata za srečanje, nimata enega “urnika”, kako se dobivata, ane, torej vedno lahko plan še spremeniš.
Po moje se ti prav psihiraš in si rišeš dodatne strahove, kaj bo, če ga boš zavrnila. Če boš začela kalkulirat pa se prilagajat tud takrat, ko ti do tega ni, boš sabotirala odnos. Torej, izražaj sebe in svoje želje, pogovarjajta se. Če se čutiš pod pritiskom zaradi njegovih želja, mu to povej, čeprav mislim, da je to stvar, ki jo boš morala sama brzdat.
Namreč zgolj to, da ima nekdo, ki ti je blizu, želje, ki so različne od tvojih, še ne pomeni, da se moraš psihirat in se s tem obremenjevat. Želja ni enako prošnja oz. zahteva oz. pričakovanje. Želja je samo želja.
Če bo zaradi tega, ker želiš kdaj tudi sama preživeti dan, užaljen, je to njegov problem, ne tvoj! Si navajena, da želje drugim bereš iz oči in da je vsako željo treba izpolnit? No, ni jih treba 🙂
Hvala za odgovor.
Jaz se v bistvu bolj psihiram s tem, da bi rad bil on skos z mano, pa da bi vse zarad mene pustu pa prišu tisti trenutek, ko bi se js spomnila, pa da bi dal vse na stranski tir zaradi mene. Ni treba, jaz tega ne pričakujem, sama tega ne delam in tudi ne želim od moškega. Želim, da bi bil samosvoj, mel čas zame IN zase, ne pa da se počutim kot edina stvar v njegovem življenju, čeprav nisem, ampak on mi da ta občutek in se potem počutim rahlo utesnjeno. Sicer mi je pa fuuul fajni in ful všeč in ne bi rada pokvarla vsega.
Ne vem, od kod in od kdaj me tako moti to, da je moški dober in da si vzame čas zame, ker ko si ga bivši niso sem pa tudi norela :((( Ni fajn, ko veš, da si zarad svoje čudne narave sposoben vse zasrat.
To je zato ker so ti všeč bad boyi. Potem ko pride nekdo ki je “predober” ti postane dolgočasen, oz. kot si rekla pocukran na cajte, ni tiste strastne ljubezni, hoje po robu kot pri bad boyu, sčasoma ti tak postane prevaren, mogoče ko spoznaš res v redu tipa ne začutiš prave strasti. Pa ni nujno, da je nekdo 100% asshole, mogoče si ženska ki potrebuje tipa z nekaj edga da ti zna strast ven potegniti. Ne vem mogoče so ti taki “predobri”, tipi stila “varni pristan” predolgočasni, preveč predvidljivi.
Kot opisuješ, temu tipu si očitno res všeč, in je taka oseba ki rad preživlja večji del prostega časa s partnerico. Torej tukaj se moraš sama vprašati, če ti je všeč tak lajf stayl ali si pa bolj oseba ki rabi svoj mir in nekaj časa zase. Saj te razumem tudi jaz nisem tip ženske, ko sem v vezi da bi preživljala vsak dan s tipom, ni šanse, bi me utesnjevalo.
Če si v začetku te nove veze, pojdi počasi, odpiraj se počasi, brez neke impulzivnosti saj ti bo čas pokazal če te ta tip preveč duši.
Meni se zdi po tvojem opisu, da tip zna biti malo copatarja, torej da vse naredi za žensko VSE. Taki tipi postanejo zoperni čez čas ker ti ne dajo več dihati, in tudi nobene misterioznosti ni več. Čez čas ti postane lahko kot nek best friend, ga lahko zamenjaš tudi za eno tvojih ženskih frendic. Pač ni več iskric, poznam tak tip moških ki ga opisuješ sem že imela opravke s takimi, pri meni niso zapalili. Mora biti malo skrivnostnosti in malo edga da je plamen vedno v zagonu:))
Vem kaj misliš ko si napisala da tukaj te moti ker ta tip preveč skače okoli tebe, pri unih luzerjih te je pa motilo ker pa niso. Torej tukaj imaš 2 extrema in noben od teh 2 extremov te na daljši rok ne bo osrečil. Najboljša v tem primeru je neka vmesna varianta, upam da ti jo uspe najti.
Sicer je pa tako, če sedaj v začetku veze te nekaj full moti, iz izkušenj ti povem, te bo potem ta stvar še bolj in bolj motila dokler mu to ne boš res povedala v faco ali boš pa pop*izdila.
Vsi moški, s katerimi si bila, s tabo tvorijo dvojico “nesamostojnež-izogibalec”. V tem primeru je razlika le ta, da si ti “izogibalec” in je fant “nesamostojnež”. Kar pomeni, da čustveno preveč na tebi visi, da je verjetno posestniški, kjer te je strah, da se nekako hoče “zliti” s tabo. Torej tvoje lastne potlačene, zanikane in skrite potrebe po bližini, kjer se nazven kažeš kot samostojno, so verjetno pripeljele k temu, da si si našla ravno profil takšnega moškega, ki pa pretirano hlepi po bližini. Torej delajta v tej smeri, da prepoznavata te “otroške rane”, se pogovorita in jih tudi skupaj v dvoje poskušajta zaceliti…
Svobodo doživlja vsak na svoj način. Zato, ker se izražamo na različne načine in imamo različne želje.
Zate je svoboda to, da si lahko tu pa tam sama. Za njega je svoboda to, da je lahko vsak dan s tabo.
Razlog tiči v naših prepričanjih, ki nam postavljajo merila o tem, kaj je normalno.
Morala se boš naučiti, da ne more biti vedno tako, kot sama misliš, da je prav. Vsak odnos je vsota obeh. Vedno je neko nihanje, kjer je včasih eden bolj svoboden, včasih drugi.
Bodi manj sebična in več zaupaj.
Kaj takega, kar opisuješ, je povsem normalno v času zaljubljenosti, ko kar plavaš nad oblaki. Povsem verjetno ti še nisi tam, se nisi sprostila in se prepustila, medtem ko on frli kot en metuljček 😉 Mislim, da ne rabiš preveč resno to jemat, navsezadnje ga ŠE ne poznaš, ane. Zakaj mu ne bi zaupala tega, kar doživljaš? Ne vem, ga vprašala, če se on vedno tako obnaša v vezah pa kaj mu punca pomeni, torej pogovarjanje o doživljanju partnerstva. Da se bolj spoznata.
Bere se, kot da se ful bremzaš, ker nočeš “vse zasrat”, kot sama pišeš. Sprosti se. Meni bi pogovor z dotično osebo [sub](ki bi mi bila blizu in s katero bi imela kratek stik, ne samo pri partnerju)[/sub] pomagal razumet vso zadevo.
Skrbi te, da je to moški, ki mu partnerka pomeni smisel življenja, ki dela in živi le zate. Bojiš se, da boš mogla v rokavicah z njim, da ga ne bi prizadela. Bojiš se njegove reakcije … ampak ta strah ni realen, sploh ni nujno, da je res tako kot zdaj čutiš in si predstavljaš. Ta strah živi v tvoji glavi, ti ga pa hraniš z nenehnim premlevanjem črnega scenarija. Ne rabiš tega. Ne se psihirat!
Nisi napisala, kako dolgo sta že skupaj.
Uau, res hvala za vse vaše odgovore in razmišljanja.
Princess: morda so mi na prvo žogo res všeč bad boyi, samo tisto, kar je bilo do sedaj takih tipov, sem na koncu bila samo prizadeta, ker sem preveč pričakovala in se preveč prepustila in ker nisem dobila, kar sem želela, sem bila razočarana in posledično tudi spremenila svoj odnos do tipov (da jaz sama nisem več tolko pocukrana, da ne zaupam, da hočem met svoj jaz in svojo svobodo itd..zato se mi tudi zdi, da so tisti, ki so vredu, že preveč vredu in da so preveč pocukrani in se preveč nalimajo name..) Največja ironija je, da si sama želim imeti nekoga, na katerega se lahko zanesem, ki mi bo stal ob strani, ki bo fajni, samo ko ga pa dobim pa spet ni ok:/ Do sedaj sem na tak način skenslala že kar nekaj dobrih fantov, ki si najbrž tega niso zaslužili. Mogoče se pa moram samo jaz prepričat, da sem dovolj dobra, da si zaslužim nekoga dobrega in nekoga, ki bo skrbel zame in me znal ceniti.Zanimivo je, kako sem pametna z nasveti prijateljicam, kako naj sterajo nekam svoje “bad boye”, kako jaz že ne bi dovolila takega ravnanja itd..sama dobim pa takega cukra pa takle 🙁 Je pa tudi tako, da sem nekoč že imela fanta, s katerim sva bila skupaj, vse je nardil za mene, res res vse, bilo mi je fajn, samo sčasoma se je pa situacija spremenila…še vedno me je imel rad, ampak na nek bolj umirjen način, pač postalo je “samoumevno”, da sem z njim in pri njemu, več je hodil okoli s kolegi, več je pil, skratka tista začetna norija ga je spustila, potem je postal verjetno tak, kot je pač normalno, jaz pa sem norela in mi to spet ni pasalo. Mogoče pri tem zdaj pač je tako kot je, ker je na sveže zaljubljen in pač je vse oh in sploh, ko bo pa minilo nekaj časa in se bodo stvari umirile pa se bo vse znormaliziralo..Je možno?
Matjazko: točno tako je, sama sem bila celo življenje ljubljen otrok, ki je čutil veliko potrebo po bližini, po občutku pripadnosti, po potrditvi..doma sem imela tega na pretek, ne vem pa zakaj imam tak občutek utesnjenosti kadar gre za ljubezen in bližino s strani partnerjev, občutek,da me bodo dušili in zadušili :/ pogovor pomaga, ja, saj veliko govorim o željah, pričakovanjih in čustvih z njim, tako da…
Robi: verjetno sem res postala malo preveč sebična v tem času, bom premislila o tem, kaj lahko storim na tem področju..
Krivokljun: poznava se kakšen mesec malo več, druživa se mogoče malo manj časa, skupaj sva pa zelo malo časa, no, jaz še vedno zanikam, da sva skupaj, čeprav počneva vse, kar počnejo pari 🙂 Ne poznava se še, to je dejstvo, jaz pa sklepam, po tem, kar je bilo do sedaj…mogoće prehitevam in samo ne dam šanse..:/
a mislite, da se lahko moški spremeni, s tem mislim, da postane bolj samostojen oziroma da se nauči brzdat tisto željo skos se videti, biti z ljubljeno osebo itd…ali je sploh fer to pričakovati od nekoga, da zato, ker bi ti rad tako, sam zatira svoja čustva in se bremza? Meni osebno se ne zdi fer, ker mislim, da ima vsak pravico povedat in pokazat, kar čuti, kar pomeni, da če mu jaz rečem, da ne sme je to omejevanje njega, svobode in čustev… sebičnost a ne..
upam, da bom znala naredit, kot je prav, da mi bo srce povedalo kako in kaj, sem pa prepričana,da kakorkoli bo, bo prav.
hvala še enkrat vsem 🙂
Ja Chuchi, možno je da ti bo potem boring postalo, saj boš videla ne razmišlaj še tako daleč, bolj ostani v momentu. Pri meni je podobno, js ne morem biti s tipom ki je “predober” ne vem zakaj. Ne morem biti tudi z totalnim bedakom samo ja saj veš tisti izziv, ki ga čutiš pri bad boyih. Ko si z njim je full lepo, ko je pa hudo je pa res hudo in boli k svina.
Yup, vsi smo pametni ko delimo nasvete:) je lažje, samo ko si ti v situaciji si zaobjet z vsemi čustvi, ki pritiskajo nate da se moraš odločiti in se spopasti s čustvi. Naredi lepo počasi, spoznaj še tipa. In bodi iskrena do sebe in do njega, torej ko boš poskusila sedaj z njim, če ti bo npr. čez nekaj časa to še full motilo pri njemu mu povej. In če bo potem še isto je bolje da se gre narazen ker potem je samo trpljenje.
Ž
Sem prepričan, da se v tem skrivajo vse rešitve na tvoje “težave”.
Enako velja pa tudi za našo Princesko. Zdaj že bolj razumem, zakaj ji slovenski fantje ne “pašejo”. 🙂
Ne vem, no, meni se zdi logično, da si v slabem mesecu veze tako nor na partnerja. Dejansko je kriza, če ne čutiš podobno, ti si šla kvazi razumsko v vezo, ki ji za nameček sploh ne rečeš veza. A res samo meni zvoni alarm, ker ste se vsi takoj obesili na good/bad guye?!?
Zakaj sem napisala kvazi razumsko. Ker dejansko ne gre za razum, ampak pretiran strah, potenciran do skrajnosti. Ti v tem mladeniču vidiš nekoga, ki sploh ne obstaja (oz. nenujno obstaja). Zgolj na podlagi tega, da bi bil rad veliko s tabo, si ga označila za copato (nisi napisala tega, ampak se razbere iz pisanja), za nekoga brez hrbtenice.
Po drugi strani niti veš ne, če je res tako dober, kot si ga slikaš v svoji glavi. Imej v mislih, da ga poznaš res kratek čas.
Sprosti se, ne delaj scenarijev v glavi, ne predpostavljaj, kakšen je, ampak pusti, da se ti sam predstavi.
Se strinjam, gre za precej strahu, ki ga pri sebi ne porepoznamo vedno, zato smo včasih prepričani, da nam oseba na drugi strani ne ustreza, a v resnici je težava pri nas in predvsem v strahu pred ponovnim razočaranjem. Vsaj to opaža avtorica in to je že kar velik korak.
Izgovarjanje na svobodo na več časa zase ni nič drugega kot strah pred bližino z dotično osebo. Seveda ti moški do sedaj tega niso nudili, ker nikoli takega nisi spustila do sebe, saj nisi verjela, da si tega vredna. Končno si začela počasi dojemat, da si vredna. Sicer je res, da tegale še ne poznaš, zato se pač ravnaj po občutkih. Tudi, če imaš občutek, da rabiš čas, dan zase, si ga vzami. Če je pravi, bo to razumel.
Pričakovano. Strah, da boš prizadeta, bo prisoten še nekaj časa, ampak s časom bo izginil. Verjetno se bo na trenutke še celo okrepil, posebej, ko ne bosta skupaj, ampak upam, da razumeš, da nezaupanje prihaja iz preteklih izkušenj, kar je normalno. Vzemi ga kot izziv, učenje in kot izkušnjo za pridobivanje zaupanja na novo. V ljubezni se je enostavno treba predati in zaupati, sicer ne gre. Seveda je fajn, da imaš na drugi strani nekoga, ki ti to zaupanje izkazuje tudi z dejanji. Očitno ga ti imaš.
Forum je zaprt za komentiranje.